Jedro

Za zaključek, da gre za skaženost, ni relevantno, da izvedenec opisanih in navzven vidnih sprememb ni označil kot skaženost. Gre namreč za pravni standard, ki ga ob vsakokratnem sojenju napolnjuje sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče toženki naložilo, da tožniku plača 14.708,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2009 dalje (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Stroške tožnika v znesku 861,40 EUR je naložilo v plačilo toženki v roku petnajstih dni s pripadki (točka III izreka).

Pritožbo zoper obsodilni del sodbe vlaga toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se izpodbijani del odločitve spremeni (tako, da se prisojena odškodnina zniža) oziroma razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške. Meni, da njen ugovor, da zdravljenje ni potekalo v skladu s pravili stroke, ni bil prepozen. Že v odgovoru na tožbo je trdila, da vsa škoda ne izvira iz obravnavanega škodnega dogodka ter predlagala, da izvedenec medicinske stroke razmeji škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka, od škode, ki je tožniku nastala zaradi drugih dogodkov oziroma poškodb. Toženka je natančnejše trditve lahko dala šele po tem, ko je mnenje izdelal izvedenec. V nadaljevanju opozarja na izvedenčeve ugotovitve v mnenju z 18. 4. 2014 ter ustna pojasnila, ki kažejo, da je bila vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem zavarovanca ter ugotovljeno škodo prekinjena. Tožniku je dolžna plačati škodo le v obsegu, ki ga je izvedenec opredelil v dopolnitvi mnenja. Zaradi nepopolne diagnoze je bilo zdravljenje dolgotrajnejše in zahtevnejše. Zahtevek glede telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu je pretiran, glede zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnost ter skaženosti pa neutemeljen. Meni, da je sodišče tudi sicer odmerilo previsoko odškodnino. Do odškodnine zaradi skaženosti tožnik ni upravičen. Opozarja, da so brazgotine manj opazne, ko je roka položena na mizo ali v naročje z zapestjem navzdol, bolj pa, če je dlan obrnjena navzven. Mogoče jih je zakriti z ustreznim oblačilom. Izvedenec ni navedel, da brazgotine predstavljajo skaženost in bi moralo sodišče zato zahtevek v celoti zavrniti. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je sodišče premalo upoštevalo dejstvo, da tožnik ni trpel hudih telesnih bolečin, srednje hude pa so trajale le dva dni. Previsoko je bila odmerjena tudi odškodnina za strah. Strah ni bil intenziven in dolgotrajen in tudi ni prišlo do porušitve duševnega ravnovesja. Izvedenec je ugotovil le, da je bil strah srednje hude stopnje in je vplival na duševno ravnovesje tožnika v trajanju dveh tednov. Ob upoštevanju omejitev, ki so posledica poškodbe ter dejstva, da ne gre za dominantno roko, saj je tožnik levičar, je previsoka tudi odškodnina zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila pristojnost za odločanje v tej zadevi z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo za prepozen toženkin ugovor, da zdravljenje ni potekalo v skladu s pravili medicinske stroke in da zato del zatrjevane škode ni v vzročni zvezi s poškodbo tožnika dne 7. 6. 2007, 286. člen ZPP uporabilo pravilno.

Toženka je v tožbi sicer res opozorila na možnost, da vsa škoda ni nastala v posledici poškodbe dne 7. 6. 2007, vendar pa je pri tem omenila le dodatno poškodbo dne 15. 9. 2007, ne pa tudi nepravilnega zdravljenja oziroma drugih možnih vzrokov, čeprav bi to, glede na trditve tožnika v tožbi, lahko storila. Slednji je namreč sam navedel, da mu je bila šele 11. 6. 2008, ko je že prišlo do dokončnega pretrganja tetive, postavljena pravilna diagnoza njegove poškodbe, kar z drugimi besedami pomeni, da zdravljenje pred tem ni bilo ustrezno. Navedbe o nepravilnem zdravljenju in o prekinitvi vzročne zveze so zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepozne. Ker so bile dane še pred izdelavo izvedeniškega mnenja, ni mogoče slediti niti pritožbeni trditvi, da so bile lahko dane šele potem, ko je mnenje izdelal izvedenec. Ob presoji pa ni mogoče spregledati, da toženka poznih navedb v teku postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni opravičila. Ni torej trdila, da ji določena dejstva niso bila znana in je zanje izvedela šele, ko je izvedenec izdelal mnenje, kar sedaj smiselno trdi v pritožbi.

Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje štelo ugovor za prepozen, se je do njega kljub temu vsebinsko opredelilo. Ugotovilo je namreč, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da do pretrganja tetive ne bi prišlo tudi, če bi bila delno narezana tetiva ob prvi oskrbi rane zašita. Takšna ugotovitev, ki s pritožbo ni izpodbijana, posledično pomeni, da so neutemeljene tudi toženkine trditve o prekinitvi vzročne zveze oziroma trditve, da ni vsa nastala škoda v vzročni zvezi z poškodbo tožnika dne 7. 6. 2007. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 6.000,00 EUR, strah 1.800,00 EUR, skaženost 2.200,00 EUR ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000,00 EUR, skupaj torej 15.000,00 EUR. To predstavlja približno 15,08 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. (1) Takšna odškodnina se giba tudi v razponu odškodnin, ki se prisoja v srednje hudih primerih. (2) Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v posledici poškodbe dne 7. 6. 2007 trpel trajne srednje hude telesne bolečine dva dni, občasne srednje hude telesne bolečine (ki jih je imel dve uri dnevno) dva tedna in občasne kratkotrajne srednje hude bolečine ob intenzivnejših aktivnostih do končanega zdravljenja. Trpel je tudi trajne lahke telesne bolečine in sicer dva tedna, občasne lahke telesne bolečine (ki so se pojavljale dve uri dnevno) mesec dni in občasne lahke bolečine ob intenzivnejših aktivnostih do konca zdravljenja. Občasne lahke in občasne srednje hude bolečine se lahko pojavljajo še sedaj. Trpel je tudi številne nevšečnosti. Ob poškodbi je bil pregledan v bolnišnici, kjer je bila rana operativno oskrbljena, naknadno pa odstranjen steklen tujek. Opravljeni so bili številni prevezi, dolgotrajna fizikalna terapija, pregledi v kirurških ambulantah, pri fiziatrih, opraviti je moral ultrazvok, magnetno resonanco ter EMG preiskavo. Kasneje je bil potreben še operativni poseg z interponatom tetive. Potrebno je bilo ponovno operativno negovanje rane, fizikalne terapije, šest do osem tedensko nošenje longete in intenzivno razgibavanje. Tožnik je za lajšanje bolečin prejemal injekcije, kasneje občasno tablete. Bil je oviran pri delih z desnico, pa tudi pri soročnih delih, težave je imel pri umivanju, oblačenju in obuvanju, ni zmogel čvrstih prijemov, prenašanja, dvigovanja bremen in dela proti uporu. V večji meri je bil oviran v prvih tednih po poškodbi in dva meseca po dokončni operativni oskrbi, kasneje pa je z večjo težavo kot sicer opravljal dela z desno roko, omejen je bil tudi pri športnih aktivnosti in sicer v večji meri, ko je imel nameščeno longeto in neposredno po oskrbi rane, kasneje pa v manjši meri. Pritožbeno sodišče glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna in ustreza kriteriju pravične odškodnine.

Tožnik res ni trpel hudih telesnih bolečin, trajne srednje hude bolečine pa le dva dni, je pa trpel srednje hude občasne bolečine dejansko ves čas zdravljenja. Poleg tega je zdravljenje trajalo eno leto in pol, tožnik pa je bil v tem času star komaj petnajst let in je bolečine, pa tudi nevšečnosti, ki so zdravljenje spremljale, mnogo težje prenašal. Bolečine se še vedno pojavljajo. Podlage za znižanje prisojene odškodnine zato ni.

Glede na intenzivnost in trajanje strahu je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpel tako primarni kot sekundarni strah. Ob dogodku je utrpel primarni srednje hud strah, ki je po ugotovitvah izvedenca pomembno vplival na njegovo duševno ravnovesje. Strah je trpel tudi pred vsako kirurško oskrbo rane ter zaradi dolgotrajnega rehabilitacijskega postopka. Pri tem je po ugotovitvah sodišča srednje hud strah v pomembnejši meri vplival na tožnikovo duševno ravnovesje v skupnem trajanju dveh tednov. Vse navedeno nedvomno predstavlja podlago za prisojo odškodnine za strah, sodišče prve stopnje pa je pri njeni odmeri ustrezno upoštevalo tudi njegovo intenzivnost in trajanje. Podlage za znižanje prisojene odškodnine zato tudi pri tej vrsti škode ni.

Pojem skaženosti je pravni standard, pri presoji katerega v sodni praksi prevladujejo objektivno subjektivni kriteriji. Prvi povedo, ali je oškodovančeva zunanjost (sploh) spremenjena, na kakšen način se ta sprememba odraža (opaznost, zmožnost za zakrivanje) in kako jo okolje doživlja (ali oziroma sploh vzbuja pozornost in če jo, v kakšni meri). Subjektivna merila pa predstavljajo vpliv objektivnih meril na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje. Da bi bila podana skaženost (kot podlaga za odškodnino za duševne bolečine) morajo biti hkrati podana tako objektivna kot subjektivna merila. Skaženost mora biti seveda trajna.

Da je tožniku ta vrsta škode nastala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Na predelu desne podlahti ima namreč tožnik brazgotine, ki so relativno široke, dolge 15 cm, neravne oblike in dobro vidne iz pogovorne razdalje. Res so manj opazne, kadar je roka položena na mizo ali v naročje z zapestjem navzdol, lahko se jih tudi prekrije z ustreznim oblačilom. Vendar pa so opazne ob drugačnem položaju dlani in poleti, ko tožnik ne nosi oblačil z dolgimi rokavi. Sodišče je ugotovilo tudi to, da takšna sprememba pri drugih vzbuja pozornost, kar vpliva na psihično počutje tožnika, ki je še mlad. Za zaključek, da gre za skaženost, ni relevantno, da izvedenec opisanih in navzven vidnih sprememb ni označil kot skaženost. Gre namreč za pravni standard, ki ga ob vsakokratnem sojenju napolnjuje sodišče. Pravilno je bila prisojena tudi odškodnina za prestane duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Sodišče je ugotovilo, da je pri tožniku za slabo tretjino zmanjšana sposobnost odmika palca od dlani, v manjši meri je zmanjšana tudi moč, koordinacija, spretnost in vzdržljivost pri pincetnih prijemih. Težave ima s prijemanjem velikih okroglih predmetov (npr. žoge). Z večjimi težavami kot prej opravlja tudi težja fizična dela, saj se prej kot sicer pojavlja utrujenost, zmanjša moč in mora zato z delom predčasno prenehati oziroma prilagoditi prijeme in aktivnosti. Tožnik je moral opustiti aktivno treniranje rokometa, kar je počel pred poškodbo, z večjimi napori dela s težkimi orodji, težave pa ima tudi pri vsakdanjih opravilih. Glede na tožnikovo izpovedbo, da z levo roko le piše, vsa ostala dela pa opravlja z desno, pritožničino opozorilo, da je tožnik levičar, ne more vplivati na odločitev. Glede na povzeta prikrajšanja, ki so posledica poškodbe in dejstvo, da je tožnik še mlad, saj je imel ob zaključku sojenja komaj 21 let, po presoji pritožbenega sodišča odškodnina ni previsoka.

Pritožba toženke je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 994,31 EUR.

Op. št. (2): Prisojene odškodnine v srednje hudih primerih se po višini gibajo med 2 do 92 povprečnimi plačami, povprečna odškodnina pa znaša 24 povprečnih neto plač (podatki v knjigi „Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse“, GV Založba 2001, stran 764.