Jedro

Okrožno sodišče utemeljeno navaja, da nedenarni zahtevek ne temelji na obligacijskem razmerju med strankama, temveč na stvarnopravnem temelju, varstvu lastninske pravice pred vznemirjanjem, kot ga opredeljuje negatorna tožba iz 99. člena SPZ in da tovrstni spori, povezani z varstvom lastninske pravice, spadajo v domet sporov o stvarnih pravicah, za katere se v skladu z drugim odstavkom 481. člena ZPP ne uporabljajo pravila postopka v gospodarskih sporih.

Izrek

I. Za odločanje o nedenarnih zahtevkih pod točko 1. in 2. tožbe s pripadajočimi pravdnimi stroški je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Celju.

II. Za odločanje o denarnem zahtevku pod točko 3. tožbe s pripadajočimi pravdnimi stroški je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na okrajno sodišče vložila tožbo z več zahtevki: 1. Tožena stranka je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini […], še posebej je dolžna opustiti uporabo vkopanega električnega voda nizkonapetostnega omrežja - kabla, ki od parcele […] poteka preko parcele tožeče stranke […] do parcele […] in se ji takšno ali podobno vznemirjanje prepove tudi v bodoče, vse v roku 15 dni, 2. Tožena stranka je dolžna s parcele tožeče stranke […] odstraniti vkopani električni vod nizkonapetostnega omrežja - kabel, ki od parcele […] poteka preko parcele tožeče stranke […] do parcele […] po odstranitvi pa vzpostaviti prejšnje stanje površine parcele tožeče stranke […], vse v roku 15 dni, 3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2023 do plačila v roku 15 dni, 4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki nastale pravdne stroške.

2. Okrajno sodišče se je s sklepom z dne 3. 11. 2023 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in po pravnomočnosti zadevo odstopilo okrožnemu sodišču kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Ugotovilo je, da iz tožbe izhaja, da sta pravdni stranki gospodarski družbi ter da je tožeča stranka naperila zoper toženo stranko dva zahtevka: nedenarnega na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in denarnega na podlagi 198. v povezavi s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Oba zahtevka izvirata iz uporabe nepremičnine, pri čemer stvarna (lastninska) pravica ni sporna. Res gre pri prvem zahtevku za pravno varstvo oziroma zaščito lastninske pravice, vendar v tej zadevi to ni odločilno (podobno sklep VSM I Cp 970/2018).

3. Okrožno sodišče ni sprejelo stvarne pristojnosti in je sprožilo spor. V predlogu navaja, da nedenarni zahtevek ne temelji na obligacijskem razmerju med strankama, temveč na stvarnopravnem temelju in sicer varstvu lastinske pravice pred protipravnim vznemirjanjem, kot ga opredeljuje negatorna tožba iz 99. člena SPZ. Spori, povezani z varstvom lastninske pravice, spadajo v domet sporov o stvarnih pravicah, za katera se ne uporabljajo pravila postopka v gospodarskih sporih (tako sklep VSL I Cpg 18/2023). Da tožeča stranka ob stvarnopravnem zahtevku uveljavlja tudi obligacijskopravni denarni zahtevek na podlagi OZ, za določitev pristojnosti ni odločilno.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Pravdni stranki sta gospodarska subjekta d.o.o. in d.d. Kot sta ugotovili sodišči v sporu, je tožeča stranka vložila tožbo z dvema nedenarnima zahtevkoma (1. na opustitev poseganj v njeno lastninsko pravico, opustitev uporabe, prepoved vznemirjanja v bodoče in 2. odstranitev ter vzpostavitev v prejšnje stanje) ter z denarnim zahtevkom zaradi plačila 1.500,00 EUR s pripadki. Tožeča stranka je tako objektivno kumulirala nedenarna zahtevka z denarnim zahtevkom.

6. ZPP v 481. členu določa, da pravila o postopku v gospodarskih sporih (zanje so pristojna, da sodijo okrožna sodišča ne glede na vrednost spornega predmeta po 7. točki drugega odstavka 32. člena ZPP) veljajo: 1. v sporih, v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost; 2. v sporih iz medsebojnih pravnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov, izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti, in v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in osebami iz prejšnje točke. Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena se pravila postopka v gospodarskih sporih ne uporabljajo v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah in v sporih zaradi motenja posesti.

7. Okrožno sodišče utemeljeno navaja, da nedenarni zahtevek ne temelji na obligacijskem razmerju med strankama, temveč na stvarnopravnem temelju, varstvu lastninske pravice pred vznemirjanjem, kot ga opredeljuje negatorna tožba iz 99. člena SPZ in da tovrstni spori, povezani z varstvom lastninske pravice, spadajo v domet sporov o stvarnih pravicah, za katere se v skladu z drugim odstavkom 481. člena ZPP ne uporabljajo pravila postopka v gospodarskih sporih.1 Iz tožbenih trditev med drugim izhaja, da tožena stranka nima dovoljenja, služnosti ali drugega upravičenja, da ni mogoče priposestvovanje neprave služnosti za namen gospodarske javne infrastrukture. To pomeni, da se bo sodišče ukvarjalo (tudi) s sporom o stvarni - služnostni pravici na nepremičnini, za kar je pristojno okrajno sodišče. 8. Glede denarnega zahtevka na plačilo uporabnine pa ne držijo navedbe okrožnega sodišča, da to ni odločilno. Kot je bilo poudarjeno, je tožeča stranka objektivno kumulirala dva nedenarna in denarni tožbeni zahtevek.

9. V skladu s prvim in drugim odstavkom 182. člena ZPP lahko v eni tožbi uveljavlja tožeča stranka več zahtevkov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. Če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, se lahko uveljavljajo z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka. Če veljajo za enega od zahtevkov pravila o izključni krajevni pristojnosti, jih je mogoče uveljavljati z isto tožbo samo pri sodišču, ki je pristojno po pravilih o izključni krajevni pristojnosti.

10. V tem primeru nimata nedenarna in denarni tožbeni zahtevek iste dejanske ter pravne podlage. Prav tako ni isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in predpisana ista vrsta postopka. Iz pogoja istovrstnosti postopka izhaja praktično daljnosežna posledica, da med dvema gospodarskima družbama v eni tožbi nikoli ne more priti do kumulacije stvarnopravnega in obligacijskega zahtevka.2 Če sodišče ugotovi, da prej navedeni pogoji niso izpolnjeni, kumulacija ni dopustna. To ne pomeni, da je treba enega od obeh zahtevkov zavreči. V takšnem primeru je treba šteti, da gre za dve samostojni tožbi. To bo praviloma povezano s sklepom o razdružitvi pravd.3

11. Zato bodo za odločanje o denarnem zahtevku med dvema gospodarskima subjektoma veljala pravila o postopku o gospodarskih sporih po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP, za odločanje v katerih je po 7. točki drugega odstavka 32. člena ZPP ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrožno sodišče. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo predlogu in sklenilo, da je za odločanje o nedenarnih zahtevkih pod točko 1. in 2. tožbe s pripadajočimi pravdnimi stroški stvarno pristojno Okrajno sodišče v Celju, za odločanje o denarnem zahtevku pod točko 3. tožbe s pripadajočimi pravdnimi stroški pa je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

12. Okrožno sodišče naj po prejemu spisa ravna po tretjem odstavku 300. člena ZPP.

1 Sklep VSL I Cpg 18/2023, na katerega se je sklicevalo okrožno sodišče, dodatno tudi sklepi VSL Rg 214/2017, VSM Rg 28/2017, VSL Rg 282/2016, VSL R 38/2000, VSL II Cp 92/2023. 2 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 168; sklep VSM I Cpg 418/2016. 3 A. Galič, navedeno delo, stran 169; sklep VSL R 210/2018.