Jedro

Pri zavrnitvi izdaje dovoljenja oziroma odvzemu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov gre za odločanje po prostem preudarku. Tožena stranka je pravilno uporabila namen prostega preudarka in njegovo uporabo tudi ustrezno obrazložila. V odločbi je pojasnila, da je tožnik prejel denar kot darilo v zvezi z opravljanjem službe in ga ni izročil delodajalcu, zato je ravnal v nasprotju z določili ZJU, Uredbo o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi sprejemanjem daril in usmeritvami policije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku preklicala dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti „TAJNO“ z veljavnostjo od 14. 5. 2009 do 14. 5. 2014 zaradi obstoja varnostnega zadržka iz 4. alineje drugega odstavka 27. člena Zakona o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP). V obrazložitvi odločbe navaja, da je policija (v nadaljevanju predlagatelj) podala predlog za uvedbo postopka vmesnega varnostnega preverjanja za tožnika. Predlagatelj je v predlogu navedel, da je tožnik kot uradna oseba (višji policist - specialist) v Centru za varovanje in zaščito pri opravljanju javne naloge sprejemal darila v zvezi z opravljanjem službe, s tem pa je kršil določila prvega odstavka 11. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ravnal v nasprotju z določili Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi sprejemanjem daril (v nadaljevanju Uredba) in usmeritvami generalnega direktorja policije o sprejemanju daril javnih uslužbencev. Z navedenem ravnanjem je kršil tudi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je z opustitvijo dolžnega ravnanja kršil določilo 14. člena pogodbe o zaposlitvi, kjer je navedeno, da se mora javni uslužbenec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. S tem, ko je tožnik sprejel denar kot darilo v zvezi z opravljanjem službe in ga ni izročil delodajalcu, je ravnal v nasprotju z določili ZJU, Uredbe in usmeritvami policije. Zaradi navedenih dejanj po mnenju predlagatelja obstaja sum varnostnega zadržka iz 4. alineje drugega odstavka 27. člena ZTP, in sicer utemeljen dvom v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Vmesno varnostno preverjanje se opravi pri osebi, ki ima dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, če je podan sum varnostnega zadržka. Uradna oseba je tožnika seznanila z navedbami predlagatelja. Ta je v razgovoru povedal, da je bilo varovanje delegacije iz Katarja prvi primer, ko se je kot darilo izročal denar. Po njegovem mnenju bi moral A.A. kot vodja varovanja izpeljati evidentiranje daril po postopku oziroma v skladu z navedenimi usmeritvami policije in po Uredbi. Ob analizi poteka varovanja katarske delegacije je A.A. vsem sodelujočim zanikal sprejemanje daril. Zaradi tega je tožnik poklical B.B., vodjo Referata za varovanje določenih domačih in tujih oseb, ter mu sporočil vsebino govoric med zaposlenimi, zlasti je bilo govora o precejšnji vsoti denarja, ki naj bi ga A.A. zadržal zase. Dan po zaključku varovanja ga je poklical C.C. in mu izročil kuverto. Pojasnil mu je, da naj bi kuverto prejel od A.A. z naročilom, naj jo izroči tožniku in sodelavcu Č.Č. V ovojnici je bilo 600 EUR, zato sta si s Č.Č. denar razdelila tako, da je vsak vzel po 300 EUR. Tožnik je denar spravil v svojo službeno omaro. Povedal je tudi, da je na soočenju A.A. priznal, da je bil on tisti, ki je določil višino zneska za sodelujoče in vpisal inicialke na kuverte, katere je izročil C.C., ta pa jih je razdelil mednje. Med zaslišanjem pričami je B.B. pojasnil, da imajo vsi zaposleni dostop do aplikacije Lotus Notes, v kateri se objavljajo predpisi, navodila, depeše in dopisi o vsem, kar je pomembno za delovanje ter da so se zaposleni dolžni s tem seznanjati. Po vrnitvi z dopusta je na oglasno desko dal predpise, ki to urejajo. V skladu z Uredbo je vzpostavljena knjiga za vpisovanje daril večje vrednosti. Po akciji je od sodelavcev zahteval, da vpišejo v obrazec „Poročilo o opravljenih varovanjih in prejetih darilih“ podatke o darilih, ki so jih prejeli ob varovanjih v letu 2010. Tudi policista Č.Č. in D.D. sta potrdila, da sta prejela denar. Predlagatelj je v spis predložil tudi več uradnih zaznamkov o poteku postopka ugotavljanja sprejemanja daril od Katarske delegacije in dokazila o izročitvi denarja. Iz zapisnika o zasegu predmetov je razvidno, da je tožnik dne 21. 9. 2010 B.B. izročil 300 EUR, ki jih je 22. 7. 2010 prejel od C.C. Iz poročila o izrednem nadzoru nad izvajanjem nalog policije pri varovanju določenih oseb je bilo ugotovljeno, da ni bila zagotovljena dosledna in ustrezna seznanitev večine zaposlenih z usmeritvami policije glede prejema daril. Nadrejeni so bili s sprejemom daril sicer seznanjeni, vendar niso pravočasno in ustrezno ukrepali. Predlagatelj je toženo stranko tudi seznanil, da je zoper tožnika bila podana kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Uredba v 2. členu določa, da se za darila štejejo stvari, pravice in storitve, ki jih je mogoče finančno ovrednotiti in v nadaljevanju opredeljuje vrsto daril. V 3. členu Uredbe je določena prepoved sprejemanja daril v zvezi z opravljanjem službe, razen protokolarnih daril manjše vrednosti in priložnostnih daril manjše vrednosti. Javni uslužbenec ne sme sprejeti darila v zvezi z opravljanjem službe niti darila zanemarljive vrednosti v primeru, če bi izročitev oziroma sprejem takšnega darila pomenila kaznivo dejanje, če je to prepovedano v skladu z drugim zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi ali če se kot darilo izroča denar ali vrednostne papirje. Generalni direktor policije je izdal usmeritve policije s tem v zvezi, ki veljajo od 1. 1. 2007 dalje. V njih je določeno, da mora javni uslužbenec v primeru prejema darila, ki ni darilo zanemarljive vrednosti, najkasneje v petih dneh od prejema darila izpolniti obrazec POL - 3 in ga predložiti za vpis v seznam daril, ki se vodi na obrazcu POL - 3/1. Usmeritev vsebuje tudi opozorilo, da kršitev dolžnosti in omejitev v zvezi s sprejemanjem daril predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je podlaga za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V postopku vmesnega varnostnega preverjanja je bilo ugotovljeno, da je tožnik od C.C. kot darilo Katarske delegacije prejel denar v višini 300 EUR, kar je nedopustno, saj v skladu s 3. členom Uredbe javni uslužbenec ne sme sprejeti darila, če se kot darilo izroča denar. S tem je kršil predpise o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev, ki opravljajo javne naloge glede sprejemanja daril v zvezi z opravljanjem službe, kar predstavlja tudi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je sicer 21. 7. 2010 vodjo referata obvestil o prejemu denarja, uradnega zaznamka v zvezi z izvajanjem nalog ali posebnega zaznamka v zvezi z prejemom denarja pa ni napisal, ker je menil, da to ni potrebno ob dejstvu, da je o tem vodjo referata B.B. že obvestil. Denar je vodji referata izročil šele 21. 9. 2010. Zagovor, da je to storil skoraj dva meseca po njegovem prejemu, ker ni prejel nobenih navodil, je za toženo stranko neprepričljiv in mu ni sledila. Če bi resnično želel prej izročiti denar, bi to v vsakem primeru storil brez izrecnih navodil predpostavljenega. Da ni imel takega namena, kažejo tudi njegove izjave, dane na zapisnik, iz katerih je razvidno, da je bilo njegovo začetno obveščanje vodje referata predvsem namenjeno razčiščevanju, ali je vodja varovanja od Katarske delegacije prejel denar in ali ga je le-ta pošteno in pravično razdelil med sodelavce. Tožena stranka je upoštevala tudi navedbo iz uradnih zaznamkov E.E., F.F. in B.B., da je A.A. na razgovoru z njimi izjavil, da so se sodelujoči v varovanju Katarske delegacije dogovorili, da bodo prejem daril zanikali. Dejstvo, da je tožnik denar prejel in ga kljub temu, da je to v nasprotju s predpisi, zadržal, nekaj časa celo prikrival njegov prejem, delodajalcu pa ga je izročil šele po objavi dogodkov v medijih in po izrečenem pisnem opozorilu predstojnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar je dva meseca po prejemu denarja, nedvomno izkazuje dvom v njegovo zanesljivost, verodostojnost in lojalnost do delodajalca. Takšno ravnanje pa izkazuje tudi utemeljen dvom v njegovo zanesljivost, verodostojnost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov, s katerimi se preverjana oseba seznanja pri opravljanju delovnih nalog. Čeprav je bilo seznanjanje s predpisi pomanjkljivo, pa to ne opravičuje ravnanja tožnika in ga ne odvezuje njegove odgovornosti. Vsak ima možnost seznanitve s predpisi, objavljenimi v Uradnem listu, prav tako mu je ves čas omogočen dostop do informacijskega sistema policije, kjer so objavljeni predpisi in interni akti ter navodila. Neprepričljive so navedbe tožnika, da je hotel pred izročitvijo denarja najprej razjasniti, kakšen je pravilen postopek glede izročanja denarja. Tožnik v dveh mesecih ni povzel nobenih aktivnosti za predajo tega denarja, temveč le za razčiščevanje, če je A.A. pravilno razdelil ves denar. Tožnik je imel vse možnosti, da se seznani s predpisi in v skladu z njimi prejeti denar tudi izroči. Po presoji tožene stranke izkazana dejanja tožnika potrjujejo utemeljen dvom v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost ter varno obravnavanje tajnih podatkov, kar je po določbi 4. alineje drugega odstavka 27. člena ZTP varnostni zadržek za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Po določbi drugega odstavka 26. člena ZTP je izkazan varnostni zadržek, ugotovljen v postopku vmesnega varnostnega preverjanja, razlog za preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, zato je tožena stranka odločila, kot je razvidno v izreku odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je darilo v obliki denarja v višini 300 EUR prejel od C.C., kateremu pa je nagrado izročil A.A. B.B., vodja referata za varovanje določenih domačih in tujih oseb, ki je bil tedaj na dopustu, je šele po prihodu z dopusta na oglasno desko dnevnega prostora namestil predpise, katerih kršitev je očitana tožniku. Pred navedeno akcijo je bilo izpeljano že mnogo podobnih akcij, po katerih so varovane osebe njihovim varovancem, vključno s tožnikom, namenila manjša darila. Ne gre spregledati dejstva, da pred sporno akcijo ni bil izpolnjen niti en obrazec POL - 3, ki naj bi ga izpolnili prejemniki daril. Torej se je tekom daljšega časovnega obdobja razvila praksa, kateri je sledil tudi tožnik, in sicer da o prejemu darila ni bilo potrebno izpolniti navedenega obrazca, zaradi česar nihče tudi ni utrpel nobenih posledic. Tožnik ni bil ustrezno seznanjen z usmeritvami policije v zvezi s sprejemanjem daril. Tožnik ni sodeloval pri sklenitvi dogovora, da bodo udeleženci akcije zanikali prejemanje darila. Denar je hranil v svoji delovni omarici in ga tudi vrnil takoj, ko se je seznanil z dejstvom, da mora prejeti denar v skladu s predpisi vrniti. Če ga ne bi imel namena vrniti, bi ga odnesel s seboj in ga porabil. Iz njegovega ravnanja ne izhaja namen pridobivanja koristi, ampak je prejeti denar hranil, o tem je obvestil nadrejenega. Na dopustu je bil skoraj cel avgust 2010. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na okoliščino, da je bil zoper tožnika sprožen predkazenski postopek, ob tem pa spregledala načelo, da je vsakdo nedolžen, dokler ni spoznan za krivega. Tožnika so neupravičeno in neutemeljeno premestili na drugo delovno mesto iz razloga, ker je bil njegov namen urediti stvari in opozoriti na dejstvo, da so udeleženci prvič v dar dobili denar ter se prepričati, kako postopati. Neutemeljene so navedbe, da je bil njegov namen razčiščevanje, koliko denarja je kateri udeleženec dobil in če ga je sploh kaj dobil. Razen tega izpodbijana odločba ni v nikakršni povezavi z dostopom do tajnih podatkov, zaradi česar je toliko bolj neutemeljena. Predmet pravne presoje so lahko pogoji za obravnavanje tajnih podatkov in ne eventualne nepravilnosti glede daril, še posebej upoštevaje, da ne poteka zoper tožnika noben kazenski postopek zaradi očitkov, ki jih tožena stranka naslavlja na tožnika. Tožnik predlaga tudi vpogled v listine v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem (zadeva opr. št. I Pd 560/2011) in v drugi zadevi v upravnem sporu pri Upravnem sodišču RS (zadeva opr. št. I U 289/2011). Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila v 15 dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je iz spisa upravne zadeve razvidno, da je bil postopek voden v skladu s predpisi, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljen materialni predpis. Meni, da so v odločbi dovolj obrazloženi razlogi, ki so v konkretnem primeru narekovali preklic izdanega dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. V izogib ponavljanju se tožena stranka v odgovoru v celoti sklicuje na navedbe in argumente, navedene v izpodbijani odločbi. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da je tožena stranka kršila načelo domneve nedolžnosti. Pri preklicu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov ni izhajala iz obstoja kaznivega dejanja, pač pa je ugotavljala, ali vsa dejstva, ugotovljena v postopku vmesnega varnostnega preverjanja po ZTP pomenijo zadosten razlog za utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Presojala je, ali se je tožnik s kršitvijo predpisov in usmeritev policije v zvezi s prejemom daril izneveril v lojalnosti do delodajalca in ali slednje vzbuja utemeljene dvome v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavne tajnih podatkov, kar po 4. alineji drugega odstavka 27. člena ZTP predstavlja razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Ocena, ali ugotovitve vmesnega varnostnega preverjanja vzbujajo utemeljene dvome v tožnikovo verodostojnost in zanesljivost za varno obravnavanje tajnih podatkov, pa sodi v polje proste presoje pristojnega organa. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

ZTP v 4. alineji drugega odstavka 27. člena določa, da lahko prisotni organ izdajo dovoljenja zavrne tudi v primeru drugih ugotovitev varnostnega preverjanja, ki vzbujajo utemeljene dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Iz vsebine drugega odstavka 27. člena ZTP torej izhaja, da gre pri zavrnitvi izdaje dovoljenja oziroma odvzemu dovoljenja za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s 40. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je sodišče ugotovilo, da je organ, katerega odločba se izpodbija, odločal na podlagi drugega odstavka 27. člena ZTP, ki upravnemu organu daje pravno podlago za odločanje po prostem preudarku, pri tem pa je tožena stranka pravilno uporabila namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložila. Tožena stranka je v odločbi pojasnila, da je tožnik prejel denar kot darilo v zvezi z opravljanjem službe in ga ni izročil delodajalcu in je zato ravnal v nasprotju z določili ZJU, Uredbo in usmeritvami policije. Nadalje je pojasnila, da v skladu s 3. členom Uredbe javni uslužbenec ne sme sprejeti darila, če se kot darilo izroča denar ali vrednostne papirje. Nadalje je pojasnila, da je tožnik denar sprejel in kljub temu, da je to v nasprotju s predpisi, ga je zadržal in ga izročil šele po objavi tega dogodka v medijih in po izrečenem pisnem opozorilu predstojnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar je skoraj dva meseca po prejemu denarja in tožena stranka je iz tega sklepala, da gre za dvom v tožnikovo zanesljivost, verodostojnost in lojalnost do delodajalca. Pojasnila je tudi, da takšno ravnanje izkazuje tudi utemeljen dvom v zanesljivost, verodostojnost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. S tem je tožena ustrezno obrazložila, zakaj se je odločila za ukrep preklica dovoljenja za dostop do tajnih podatkov in je zato uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložila. Iz navedenega izhaja, da je v odločbi naveden in obrazložen razlog za odločitev. Ker gre v konkretnem primeru za odločanje po prostem prostem preudarku, je obseg sodne kontrole omejen v tem smislu, da sodišče ne more presojati primernosti uporabe prostega preudarka. V konkretnem primeru je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe relevantno le to, ali so bili podani razlogi za izdajo odločbe in ali so ti razlogi ustrezno pojasnjeni.

Ni mogoče slediti tožbenim navedbam, češ da pred sporno akcijo ni bil izpolnjen niti en obrazec POL - 3, ki naj bi ga izpolnili prejemniki daril in da se je tekom daljšega časovnega obdobja razvila praksa, kateri je sledil tudi tožnik, in sicer da ob prejemu darila ni potrebno izpolniti navedenega obrazca. Peti člen Uredbe namreč določa, da če želi darovalec javnemu uslužbencu izročiti darilo v zvezi z opravljanjem službe, pa ne gre za darilo zanemarljive vrednosti, mora javni uslužbenec izpolniti poseben obrazec. Kakšna je bila dotedanja praksa, po mnenju sodišča ni relevantno, saj je postopek ravnanja v teh zadevah podrobno urejen v Uredbi, s katero se lahko vsakdo seznani. Tudi če tožnik ni bil ustrezno seznanjen z usmeritvami policije v zvezi s sprejemanjem daril, bi moral poznati določila Uredbe, saj je bila objavljena v Uradnem listu in morajo biti z njeno vsebino seznanjeni vsi javni uslužbenci. Res je sicer, da je tožnik denar vrnil, vendar šele po dveh mesecih. Tudi, če ga je hranil ves čas v svoji delovni omarici, po mnenju sodišča ni pravilno, da ga je imel tam toliko časa. Skladno s 3. alinejo drugega odstavka 3. člena Uredba ga namreč sploh vzeti ne bi smel, ampak bi moral njegov sprejem takoj odklonili, saj to določilo jasno določa, da javni uslužbenec ne sme sprejeti darila v zvezi z opravljanjem službe niti darila zanemarljive vrednosti, če se kot darilo izroča denar ali vrednostne papirje. Denar bi lahko kadarkoli izročil od tistega dne dalje, ko ga je prejel, zato ni bilo dopustno, da ga je dva meseca hranil pri sebi. Tožbena navedba, da je vsakdo nedolžen, dokler ni spoznan za krivega, pa je v tem primeru irelevantna, saj dovoljenje za dostop do tajnih podatkov ni preklicano iz razloga, ker bi tožnik storil kakšno kaznivo dejanje, pač pa iz razlogov, ki vzbujajo utemeljene dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov, kar pa ni nujno povezano z obstojem kaznivega dejanja. Tožbena navedba, da je bil tožnik neupravičeno in neutemeljeno premeščen na drugo delovno mesto, pa po mnenju sodišča ne more biti predmet tega sodnega postopka, temveč gre za delovno-pravni spor, kar izhaja tudi iz priložene tožbe pred Delovnim sodiščem. Prav tako ni utemeljena tožbena navedba, da izpodbijana odločba ni v nikakršni povezavi z dostopom do tajnih podatkov, saj 27. člen ZTP daje pravno podlago, da se izdaja dovoljenja zavrne (v tem primeru prekliče), v primeru utemeljenega dvoma v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov, kar pa je tožena stranka v odločbi dovolj podrobno obrazložila. Tožena stranka je zaznala nepravilnosti pri sprejemanju daril, zaradi teh nepravilnosti je podvomila v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost, posledično temu pa je zaradi tega smiselno sklepala, da je lahko podan utemeljen dvom tudi ko gre za varno obravnavanje tajnih podatkov, prav tako zaradi dvoma v verodostojnost, zanesljivost in lojalnost. Iz navedenega razloga ni bil napačno uporabljen 27. člen ZTP, kot se zatrjuje v tožbi.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker v tem primeru nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.