Jedro

Delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavce za določen čas oziroma jim podaljšuje zaposlitev za določen čas kot v preteklih letih. Tožena stranka je decembra 2014 zaposlila 42 oseb, januarja 2015 pa 22 oseb. Tožena stranka je kljub pravnomočni in izvršljivi odločitvi sodišča o zaposlitvi tožnice za nedoločen čas podaljšala zaposlitev za določen čas večjemu številu delavcev, v februarju 2015 pa nato ugotovila, da pridobljena sredstva, ki jih je zagotavljala sproti, z letnimi dogovori, za dejavnost osebne asistence niso zadostovale za izplačilo vseh plač. Če bi se dejansko zmanjšale potrebe po delu oskrbovalca III, delodajalec ne bi več sklenil novih pogodb o zaposlitvi po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z vsemi delavci in bi obdržal v delovnem razmerju delavca, ki je na enakem delovnem mestu po pravnomočni sodbi zaposlen za nedoločen čas. Drugačno ravnanje predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 2. 2015 nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 16. 4. 2015, temveč z vsemi pravicami iz delovnega razmerja še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo vpiše delovno dobo v matično evidenco in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestili plač, zmanjšanimi za prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 627,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). V pritožbi navaja, da je z vsemi osebnimi asistenti, ki jih je zaposlila za določen čas konec leta 2014 in v začetku leta 2015, sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi projekta financiranja iz proračunskih sredstev tako kot v preteklih letih. Vse pogodbe o zaposlitvi se pri toženi stranki že vrsto let sklepajo oziroma podaljšujejo za določen čas. Ker so uporabniki - distrofiki izbirali osebne asistente, tožena stranka ni mogla odpustiti vsako leto 57 asistentov in skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas z drugimi asistenti. Po stališču tožene stranke so osebni asistenti kljub sklenjenim pogodbam za določen čas po samem zakonu zaposleni za nedoločen čas, tako da tožnica ne more biti v boljšem položaju zgolj zato, ker ima ugotovitveno sodbo o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je delavec zaposlen za določen ali nedoločen čas. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožena stranka tožnici ni zagotovila dela, saj se tožnica ni odzvala vabilu tožene stranke z dne 24. 10. 2014. Meni, da se pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga ne presoja preteklih okoliščin. Tožena stranka ob zaključku poslovnega leta nima natančnih podatkov kolikšnemu številu osebnih asistentov bo lahko zagotovila mesečna izplačila v naslednjem letu. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je februarja 2015, ko je tožena stranka izvedela za slabo finančno stanje in da januarskih plač ni mogoče izplačati v polni višini, prišlo do ukinitve treh delovnih mest osebnih asistentov. Pri tem je sodišče ugotovilo, da tožnica ni bila diskriminirana v primerjavi z delavci, ki jim je tožena stranka podaljševala zaposlitev za določen čas. Tožena stranka vztraja, da je podan utemeljen poslovni razlog. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati razloge v času odpovedi in ne za nazaj. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonita in posega v pravice distrofikov. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. S pravnomočno in izvršljivo sodbo z dne 15. 4. 2014 (I Pd 3169/2013, Pdp 927/2014 in VIII Ips 225/2014) je bilo med drugim tožnici priznano delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas brez prekinitve od 6. 7. 2010 dalje in toženi stranki naloženo, da jo pozove nazaj na delo na delovno mesto oskrbovalke III. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožena stranka po pravnomočnosti sodbe tožnici delovno razmerje ponovno vzpostavila. Delovno razmerje, ki je bilo znova vzpostavljeno, bi lahko prenehalo le na enega od načinov, določenih v zakonu (77. člen ZDR-1). Če je tožena stranka menila, da se tožnica pozivu na delo ni odzvala, bi ji lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi (npr. zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz vzpostavljenega delovnega razmerja). Tožena stranka tega ni storila, temveč ji je dne 17. 2. 2015 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na navedeno so pritožbene navedbe v zvezi s pozivanjem tožnice na delo za ta spor nepomembne.

7. Pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 - ZDR-1) prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ukinitev treh delovnih mest oskrbovalca III oziroma oskrbovalke III z dnem 23. 2. 2015 oziroma zmanjšanje števila izvajalcev na navedenem delovnem mestu zaradi slabega finančnega stanja je lahko eden od upravičenih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le, če ga je mogoče opredeliti za utemeljenega in takega, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Delodajalec s fiktivnim ustvarjanjem okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tega instituta ne sme zlorabiti (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 1/2012).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka v obdobju po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da tožnico pozove nazaj v delovno razmerje pod pogoji delovnega mesta oskrbovalec III in ji v podpis izroči pogodbo o zaposlitvi z nedoločen čas, tj. v obdobju od 1. 10. 2014 do 28. 2. 2015, na istem delovnem mestu zaposlovala večje število delavcev za določen čas. Navedeni del izreka je dajatvene narave, zato so neutemeljene navedbe tožene stranke o ugotovitveni sodbi. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožene stranke, da je treba v navedenih okoliščinah tožnico enako obravnavati kot ostale delavce, ki so bili zaposleni za določen čas oziroma so se jim podaljševale pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V zvezi s tem tožena stranka trdi, da so bili tudi ostali delavci (oskrbovalci) po samem zakonu zaposleni za nedoločen čas. Če bi bilo to res, s tem delavci ne bi vsakokrat na novo sklepala pogodb za določen čas, temveč bi jim priznala delovno razmerje za nedoločen čas. Če tega tožena stranka ne stori, mora delavec preoblikovanje delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas sodno uveljavljati in zahtevati, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom.

9. Delodajalec ne more odpovedati pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavce za določen čas oziroma jim podaljšuje zaposlitev za določen čas kot v preteklih letih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka decembra 2014 zaposlila 42 oseb, januarja 2015 pa 22 oseb. Navedeno pomeni, da je tožena stranka kljub pravnomočni in izvršljivi odločitvi sodišča o zaposlitvi tožnice za nedoločen čas podaljšala zaposlitev za določen čas večjemu številu delavcev, v februarju 2015 pa nato ugotovila, da pridobljena sredstva, ki jih je zagotavljala sproti, z letnimi dogovori, za dejavnost osebne asistence niso zadostovale za izplačilo vseh plač. Če bi se dejansko zmanjšale potrebe po delu oskrbovalca III, delodajalec pač ne bi več sklenil novih pogodb o zaposlitvi po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z vsemi delavci in bi obdržal v delovnem razmerju delavca, ki je na enakem delovnem mestu po pravnomočni sodbi zaposlen za nedoločen čas. Drugačno ravnanje predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

10. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe skladno s prvim odstavkom 165. člena ter 154. členom ZPP. Sicer pa tožena stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ne bi bila upravičena niti v primeru, če bi s pritožbo uspela. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

12. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožnica sama krije stroške te vloge skladno s 155. členom ZPP.