Jedro

Vtoževani izgubljeni dobiček pokojnega očeta zaradi neupravičene obsodbe predstavlja kasneje najdeno premoženje po prvem odstavku 221. člena ZD, ki ga zapuščinsko sodišče ne more razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče, na njem pa ponovno presojalo podane dedne izjave, dedne dogovore in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega premoženja, pri čemer je treba poleg njihove vsebine upoštevati tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da plača tako prvotožeči kot drugotožeči stranki znesek 52.969,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za čas od 3.2.2003 do 31.12.2006 od zneska 12.693.610,98 SIT po obrestni meri, ki velja za SIT v evrski protivrednosti, od 1.1.2007 dalje pa od zneska 52.969,50 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.540,42 EUR.

2. Tožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe (1. točka izreka) ter odločitev o stroških (3. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, Višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Pritožnica navaja, da aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da iz vsebine oporoke J. H. jasno izhaja njegova volja, da celotno premoženje podeduje njegova druga žena E.H., pri čemer je jasno zapisano tudi, da njegovi otroci iz prvega zakona nimajo nobene pravice do kakršnega koli zahtevka, ker so že vsi dobili najnujnejše. Poleg tega sta se tožnika v zapuščinskem postopku odpovedala nujnemu deležu. Nelogična je ugotovitev sodišča, da se odpoved ni nanašala tudi na predmetno premoženje. Ne strinja se z zaključkom prvostopnega sodišča, da je temelj odškodninskega zahtevka delno priznala že v odgovoru na tožbo. Izvedenski mnenji sta si nasprotujoči, saj je izvedenec strojne stroke zaključil, da seznam zaplenjenega orodja nikakor ne predstavlja popolnega orodja avtomehanične delavnice, česar izvedenec finančne stroke pri izračunu izgubljenega dobička ni upošteval. Izvedenec strojne stroke je pod vprašaj postavil obstoj avtomehanične delavnice v celoti, priča L. pa trditev tožeče stranke v tem delu ni potrdil. Tožnikoma ne gre nikakršna odškodnina, saj 145.c člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIS) ne priznava odškodninskih zahtevkov iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja zaplenjenega premoženja in iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava za čas od zaplembe do dneva pravnomočnosti. Vzročna zveza med izgubo državljanskih pravic in nezmožnostjo očeta tožeče stranke, da bi našel zaposlitev, ni podana. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, kajti tožnika sta uspela le s 14% postavljenega tožbenega zahtevka, z ugotavljanjem temelja pa niso nastali nikakršni stroški.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5.Tožeča stranka v predmetni pravdi vtožuje izgubljeni dobiček pokojnega očeta zaradi neupravičene obsodbe (1. točka prvega odstavka 538. v zvezi s 541. členom Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 168. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) in povrnitev vrednosti zaplenjenega premoženja, saj njegovo vračilo v naravi ni več mogoče (prvi in tretji odstavek 145. člena v zvezi s 145.b členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, v nadaljevanju: ZIKS), ne pa tudi izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti uporabe zaplenjenega premoženja (ki na podlagi 145.c člena ZIKS ni pravno priznana škoda), kot to zmotno meni pritožba.

6. Sodišče prve stopnje je glede materialnopravne podlage odločitve o (stvarni) aktivni legitimaciji tožeče stranke nejasno, poleg tega pa si v razlogih sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje. Po eni strani namreč zaključuje, da vtoževano premoženje ne predstavlja kasneje najdenega premoženja po 221. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), po drugi strani ugotavlja, da se odpoved nujnemu deležu s strani tožeče stranke ni nanašala na to premoženje, kar pa je relevantno v okviru presoje po 221. členu ZD. Sodišče tožnikoma aktivno legitimacijo prizna kot zakonitima dedičema pokojnega oškodovanca, s takšno odločitvijo pa dejansko sledi ureditvi dedovanja denacionaliziranega premoženja (81. člen Zakona o denacionalizaciji). Pritožbeno sodišče se je pri odločanju oprlo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 22.6.1994 o razlagi prvega odstavka 221. člena ZD v zvezi s 145. členom ZIKS (prim. tudi II Ips 27/2002 in II Ips 620/2001), kjer je sodišče zaključilo, da zapuščinsko sodišče ne more razdeliti tega premoženja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče, na njem pa ponovno presojalo podane dedne izjave, dedne dogovore in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega premoženja, pri čemer je treba poleg njihove vsebine upoštevati tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja. Vrhovno sodišče je takšno razlago 221. člena ZD sicer podalo le v okviru presoje 145. člen ZIKS, vendar pa jo je po prepričanju sodišča druge stopnje mogoče uporabiti tudi glede odškodnine zaradi neupravičene obsodbe (538. člen ZKP). Po svojem namenu gre namreč za sorodno ureditev, zlasti pa to velja v predmetni zadevi, kjer sta bili zaporna kazen in zaplemba premoženja izrečeni kot (enotna) kazenska sankcija, z isto kazensko sodbo. Vrhovno sodišče se je z navedeno odločbo nadalje opredelilo, da je mogoče premoženje vrniti tudi tako, da se vrne v zapuščino pokojnega oškodovanca, četudi zakon omogoča neposredno tožbo dedičev (po 541. členu ZKP le za premoženjsko škodo). Revizijsko sodišče torej dopušča oba tožbena zahtevka: dediči lahko tožijo neposredno ali pa na vračilo premoženja v zapuščino njihovega prednika, kar pomeni, da kolikor bi tožeča stranka tožila na vračilo v zapuščino, bi se glede tega premoženja opravil nov zapuščinski narok, v primeru direktne tožbe (kot v predmetni zadevi) pa je treba tega opraviti fiktivno, torej kot predhodno vprašanje (13. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Ker torej gre za naknadno najdeno premoženje po prvem odstavku 221. člena ZD, mora sodišče prve stopnje dopolniti zapuščinski postopek po pokojnem J. H. ter ugotoviti vsebino dednih izjav in veljavnost oporočnega razpolaganja glede vtoževanega premoženja. Navedena dejanska vprašanja so namreč v prvotnem sojenju, zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča in odsotnosti ustreznega materialnega vodstva pravde (285. člen ZPP), ostala nerazčiščena (355. člen ZPP). Ker gre za sklop dejanskih vprašanj, ki narekuje tako dopolnitev trditvene podlage pravdnih strank kot dokaznega postopka, je pritožbeno sodišče sodbo v ugodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bi sicer poseglo v ustavno pravico pravdnih strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

7. Ne glede na svojo odločitev pa sodišče druge stopnje v nadaljevanju na kratko odgovarja tudi na ostale pritožbene navedbe. Obstoj avtomehanične delavnice je šteti za dokazan, saj to izhaja iz izpovedb obeh tožnikov, kot tudi pričanja D. L., četudi je to mestoma nekonsistentno, nenazadnje pa to izhaja tudi iz seznama zaplenjenega premoženja, kljub temu, da izvedenec strojne stroke ugotavlja pomanjkljivost orodja za opravljanje te dejavnosti. Izhajajoč iz 8. člena ZPP, po katerem sodišče odloča s stopnjo prepričanja, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaz posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ter ob odsotnosti dokaza, ob katerem bi bilo mogoče prepričljivo sklepati nasprotno, je tak zaključek edino logičen in življenjsko sprejemljiv. Enako velja za obstoj vzročne zveze med odvzemom državljanskih pravic in nezmožnostjo pokojnega oškodovanca, da bi našel zaposlitev. Vzročna zveza je sicer materialnopravno vprašanje, vendar je njen obstoj odvisen tudi od dejanskih okoliščin zadeve. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku prvostopnega sodišča, da je zaslišanje tožnikov in pričanje M. D.in M. L. potrdilo, da je bil J. H. prav zaradi odvzema državljanskih pravic nadaljnjih 5 let po prestani zaporni kazni oviran pri iskanju zaposlitve. Nenazadnje pa se je mogoče strinjati, da je diskriminacija pri zaposlovanju tudi (na abstraktnem nivoju) adekvatna posledica izgube državljanskih pravic.

8. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni niti delno priznala temelja tožbenega zahtevka, saj prav nasprotno že v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je ta sporen, zato tudi ni želela skleniti sporazuma po drugem odstavku 539. člena ZKP. Prav tako je ostalo nerazjasnjeno delno protislovje med izvedeniškima mnenjema. Ni namreč povsem jasno, ali je izvedenec finančne stroke izračun opravil upoštevajoč pri tem tudi potrebno orodje, ali pa so to le dodatne ugotovitve izvedenca, ki sicer z njegovo nalogo niso neposredno povezane. Tega sodišče prve stopnje, kljub opozorilom tožene stranke, ni razčistilo, prav tako pa v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj predlogu ni sledilo (drugi odstavek 254. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). V kolikor bo sodišče tudi v ponovnem sojenju ugotovilo, da je aktivna legitimacija tožeče stranke podana, naj se v navedenem obsegu dopolni tudi izvedeniško mnenje izvedenca finančne stroke.

9. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 355. člena ZPP, odločitev o stroških pa na tretjem odstavku 165. člena ZPP.