Jedro

Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo kot nezakoniti odpravilo odločbi tožeče stranke, s katerima je tožeča stranka ugotovila, da je bila toženi stranki starostna pokojnina v času od 15. 10. 2009 do 31. 1. 2011 preveč izplačana v znesku 9.036,21 EUR in da se bo preplačilo pobotalo z dospelimi prejemki tožene stranke v 24 mesečnih obrokih po 376,50 EUR od 1. 5. 2011 dalje. Tožeča stranka je preplačilo starostne pokojnine 9.036,21 EUR pobotala s pripadajočimi zneski pokojnine in jih po odpravi odločb vrnila toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni prišlo do kasnejšega odpada pravne podlage za izplačilo zneska 9.036,21 EUR iz naslova starostne pokojnine in da ne obstaja obveznost vračila tožene stranke v skladu z 190. členom OZ, saj za izplačevanje pokojnine obstaja veljavna pravna podlaga v pravnomočni odločbi tožeče stranke, s katero je bila toženi stranki priznana pravica do starostne pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala vračilo zneska 9.036,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 524,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 9.036,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka) in da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 985,15 EUR (III. točka izreka).

Sodišče je ugotovilo, da so bile odločbe tožeče stranke o prenehanju izplačevanja starostne pokojnine toženi stranki z dne 17. 1. 2011 in dne 23. 3. 2011 in o nastalem preplačilu pokojnine 9.036,21 EUR z dne 29. 6. 2011 in z dne 4. 4. 2011, odpravljene s pravnomočnimi sodnimi odločbami, da so bili nezakonito pobotani zneski pokojnine toženi stranki vrnjeni, da je tožena stranka po pravnomočni odločbi z dne 6. 10. 2009 upravičena do starostne pokojnine in zato ne obstaja obveznost vračila tožene stranke v skladu s 190. členom OZ. Za izplačevanje pokojnine obstaja veljavna pravna podlaga v pravnomočni odločbi tožene stranke in se zato tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na določilo 191. člena OZ in, da je bila v zmoti pri obveznosti plačila pokojnine. Tožeča stranka tekom postopka odškodninske odgovornosti tožene stranke ni niti posebej zatrjevala niti dokazovala, zgolj pavšalno je navajala, da predstavlja podlago njenega zahtevka ravnanje tožene stranke, da tožeči stranki ni sporočila, da je v Avstriji vključena v obvezno zavarovanje.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je toženka v Republiki Sloveniji pridobila pravico do starostne pokojnine od 15. 10. 2009 dalje in se ji je ta od tega dne tudi izplačevala. Toženka je bila v Republiki Avstriji obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana od avgusta 1984 do decembra 2006 in od oktobra 2009 do maja 2010. O obstoju zavarovanja je bila tožeča stranka obveščena z dopisom avstrijskega nosilca zavarovanja z dne 27. 9. 2010, prejetim dne 30. 9. 2010. Toženka ni obvestila tožeče stranke o vključitvi v obvezno zavarovanje v Avstriji, tega ni navedla ob vložitvi zahteve niti kasneje. To dejstvo je zatajila, zato je neupravičeno dobivala starostno pokojnino v Republiki Sloveniji. Prvostopenjsko sodišče ni sledilo razlagi Uredbe (ES) št. 883/2004 o načelu izenačevanja dejstev in je tako toženka v ugodnejšem položaju od ostalih uživalcev pokojnin. Uredba je v 5. členu uredila načelo enakega obravnavanja dajatev, dohodka, dejstev ali dogodkov oziroma načelo izenačevanja dejstev. Glede na navedeno se šteje obvezno zavarovanje v Avstriji za toženo stranko, kakor da bi bila vključena v obvezno zavarovanje tudi v Republiki Sloveniji. To pomeni, da je toženka neupravičeno prejela izplačila starostne pokojnine in letnega dodatka v času vključenosti v obvezno zavarovanje v Avstriji in jih je zato dolžna, v skladu z določbo 190. člena OZ, vrniti tožeči stranki. Prvostopenjsko sodišče navedeni razlagi določb Uredbe ni sledilo in je s tem povzročilo, da je tožena stranka v ugodnejšem položaju od uživalcev pokojnin, ki bi se vključili v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji, saj bi jim bilo izplačevanje pokojnine ustavljeno z dnem vključitve v obvezno zavarovanje. Čeprav je možna ustavitev izplačevanja le za naprej, to ne pomeni, da je tožena stranka za obdobje, ko je imela status zavarovanke v obveznem zavarovanju, upravičena še do izplačevanja starostne pokojnine in letnega dodatka ter je to tožena stranka dolžna vrniti po pravilih neupravičeno pridobljenega, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. S svojim zahtevkom posega tožeča stranka le v izplačilo starostne pokojnine in letnega dodatka, ne pa tudi v pravico do starostne pokojnine.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem meni, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Toženka je do starostne pokojnine upravičena na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe tožeče stranke št. ... z dne 6. 10. 2009 od 15. 10. 2009 dalje. Odločbe tožeče stranke o prenehanju izplačevanja starostne pokojnine št. ... z dne 17. 1. 2011, št. ... z dne 23. 3. 2011 in odločbe o nastalem preplačilu št. ... z dne 4. 4. 2011 in z dne 29. 6. 2011 so bile pravnomočno odpravljene, pobotani zneski starostne pokojnine v višini 9.036,21 EUR pa so bili toženi stranki naknadno vrnjeni. Tako ni prišlo do kasnejšega odpada pravne podlage za izplačilo zneska v višini 9.036,21 EUR in obveznost vračila tožene stranke v skladu z določbo 190. člena OZ ne obstaja. Toženka opozarja na ugotovljeno pravno relevantno dejstvo, da je, po odpravi vseh zgoraj navedenih odločb, tožeča stranka znesek v višini 9.036,21 EUR toženi stranki vrnila, kar še dodatno pomeni, da ni upravičena do njegovega ponovnega vračila, saj ga januarja 2015 (torej celo po dnevu vložitve tožbe) zagotovo ni vrnila v zmoti. Vračila v skladu z določbo 191. člena OZ, po kateri kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Slednjega pa tožeča stranka ni nikoli zatrjevala niti izkazala. Neutemeljeni so očitki tožeče stranke, da je toženka zatajila vključenost v zavarovanje. Tožena stranka ves čas postopka zatrjuje in tega tožeča stranka ne prereka, da za ponovno vključitev v obvezno zavarovanje od 1. 10. 2009 in ne od 15. 10. 2009, kot zavajajoče v pritožbi ponovno navaja tožeča stranka, pri avstrijskem nosilcu zavarovanja zgolj iz razloga lastništva nepremičnin, sploh ni vedela. Dejstvo vključenosti v obvezno zavarovanje se po avstrijski zakonodaji sploh ni mogla izogniti. Navedeno pomeni, da so tovrstni očitki tožeče stranke neprimerni in predstavljajo tudi pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji, kakršnegakoli očitka o naklepnem nesporočanju podatkov ob vložitvi zahteve za priznanje pravice ali kadarkoli kasneje nikoli ni podala. Toženi stranki je očitala le, da ji ta v 8 dneh ni sporočila spremembe - dejstva vključenosti v obvezno zavarovanje, pri čemer pa je tožena stranka navedeni očitek tudi obrazloženo zavrnila. Ne drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka v zmoti vse do 31. 5. 2010 izplačevala starostno pokojnino v usklajenem znesku na podlagi odločbe z dne 6. 10. 2009. Pokojnina se je izplačevala na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe z dne 6. 10. 2009, v katero tožeča stranka nikoli ni posegla z izrednimi pravnimi sredstvi, temveč v rednem postopku za nazaj. Da je bilo navedeno nezakonito, je ob odpravi odločb ugotovilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 10/2014 z dne 10. 3. 2014. Ne drži tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka v ugodnejšem položaju od uživalcev pokojnin, ki so se vključili v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji, saj bi jim bilo izplačevanje pokojnine ustavljeno z dnem vključitve. Tožeča stranka s tem ponovno stoji na stališču, da je bila toženka naknadno vključena v obvezno zavarovanje, kar pa ne drži, saj je bila toženka vključena v obvezno zavarovanje že 1. 10. 2009, torej še pred izdajo odločbe o upravičenosti do starostne pokojnine z dne 6. 10. 2009. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pravna podlaga za odločitev v tem postopku je podana v določbi prvega odstavka 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; ZPIZ-1), kjer je določeno, da mora oseba, ki ji je bila na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeti znesek vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Skladno s prvim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami; OZ) je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Po tretjem odstavku istega člena obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

7. Tožeča stranka trdi, da je v predmetni zadevi prišlo do izplačila posameznih dajatev toženi stranki, čeprav do teh izplačil toženka ni bila upravičena in jih zato utemeljeno terja nazaj, saj jih je tožena stranka neupravičeno pridobila, v skladu z določbami OZ.

8. Ob ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki izhajajo tudi iz listinske dokumentacije v spisu, izhaja, da je tožena stranka na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe tožeče stranke št. ... z dne 6. 10. 2009 upravičena do starostne pokojnine v višini 1.193,45 EUR na mesec od 15. 10. 2009 dalje. Tožeča stranka je z odločbama št. ... z dne 17. 1. 2011 in z dne 23. 3. 2011 odločila, da v času od 15. 10. 2009 do 31. 5. 2010 tožena stranka ni imela pravice do izplačila starostne pokojnine in da se ji starostna pokojnina od 1. 6. 2010 dalje izplačuje o odločbi z dne 6. 10. 2009. Navedena odločitev je bila s strani sodišča (sodba opr. št. III Ps 1032/2011 z dne 21. 11. 2012, sodba VDSS opr. št. Psp 154/2013 z dne 29. 8. 2013, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 10/2014 z dne 10. 3. 2014) odpravljena. Prav tako je sodišče s sodbo opr. št. III Ps 1968/2011 z dne 16. 1. 2014, ki je postala pravnomočna dne 7. 3. 2014, kot nezakonito odpravilo odločbi tožeče stranke št. ... z dne 4. 4. 2011 in št. ... z dne 29. 6. 2011, s katerima je tožeča stranka ugotovila, da je bila starostna pokojnina v času od 15. 10. 2009 do 31. 1. 2011 preveč izplačana v znesku 9.036,21 EUR in da se bo preplačilo pobotalo z dospelimi prejemki tožene stranke v 24 mesečnih obrokih po 376,50 EUR od 1. 5. 2011 dalje. Iz dejanskega stanja ugotovljena pred prvostopenjskim sodiščem nadalje izhaja, da je tožeča stranka preplačilo starostne pokojnine 9.036,21 EUR pobotala s pripadajočimi zneski pokojnine in jih po odpravi odločb, vrnila toženi stranki.

9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da ni prišlo do kasnejšega odpada pravne podlage za izplačilo zneska 9.036,21 EUR iz naslova starostne pokojnine in tako ne obstaja obveznost vračila tožene stranke v skladu z 190. členom OZ, saj za izplačevanje pokojnine obstaja veljavna pravna podlaga v pravnomočni odločbi tožeče stranke.

10. Tožeča stranka se tudi ne more uspešno sklicevati na določilo 191. člena OZ in da je bila v zmoti pri obveznosti plačila pokojnine. Tako pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da je tožena stranka neupravičeno prejela izplačila starostne pokojnine in letnega dodatka v času vključenosti v obvezno zavarovanje v Avstriji, saj so bile vse odločbe tožene stranke izdane v tej smeri pravnomočno odpravljene in tožena stranka prejema starostno pokojnino v skladu s pravno podlago, to je odločbo tožeče stranke št. ... z dne 6. 10. 2009. 11. Tožeča stranka je toženi stranki tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem ves čas očitala, da toženka spremembe o ponovnem vključevanju v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Avstriji ni sporočila tožeči stranki, čeprav je bila o tej dolžnosti poučena v odločbi z dne 6. 10. 2009. Tako so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni obvestila tožeče stranke o vključenosti v obvezno zavarovanje v Republiki Avstriji in da tega dejstva ni navedla ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, pritožbena novota, ki ni dopustna v skladu s 337. členom ZPP. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Pritožba ne navaja v čem obstaja krivda, da navedenih dejstev tožeča stranka ni mogla navesti tekom sojenja pred prvostopenjskim sodiščem ter tako niso izpolnjeni pogoji iz 337. člena ZPP, da bi pritožbeno sodišče lahko navedeno upoštevalo v pritožbenem postopku ter gre tako za nedovoljeno pritožbeno novoto.

12. V preostalem se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi zaključki, kakor jih je podalo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

14. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v skladu s 154. členom ZPP. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo nagrado za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 504,00 EUR in pavšal za PTT storitve v znesku 20,00 EUR.