Jedro

Tretjetožena stranka je samostojna pravna oseba, ki razen istega družbenika s prvotoženo stranko nima nič skupnega. Tudi, če bi se izkazalo, da je drugotožena stranka prvotoženo zlorabila v korist tretjetožene stranke (primerjaj 3. alineo 1. odstavka 6. člena ZGD), zahtevka zoper tretjetoženo stranko na podlagi 6. člena ZGD tožeča stranka ne more uveljavljati. Tega lahko uveljavlja le zoper družbenika ali tihega družbenika prvotožene stranke, takega statusa tretjetožene stranke pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je prvostopno sodišče prvotoženi stranki naložilo plačilo zneska 2.445.008,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1997 dalje do plačila (1. točka izreka), tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko je zavrnilo (2. točka izreka), zavrnilo pa tudi podredni tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo stranko (3. točka izreka) in predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče Agenciji za plačilni promet Republike Slovenije naložilo, da odreče tretjetoženi stranki ali komu drugemu po nalogu tretjetožene stranke izplačilo denarnega zneska v višini 2.445.008,00 SIT iz žiro računa tretjetožene stranke (4. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (5. točka izreka).

Zoper navedeno odločbo (v delu, v katerem ni uspela) se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi ponavlja trditve, podane v prvostopnem postopku, da je drugotožena stranka ustanovila tretjetoženo in preusmerila celotno poslovanje prvotožene stranke na tretjetoženo in s tem preusmerila denarne tokove na tretjetoženo stranko. S tem je onemogočila poplačilo upnikov prvotožene stranke. Tretjetožena stranka pa je normalno poslovala z isto dejavnostjo na istem naslovu z istimi poslovnimi partnerji in od prvotožene stranke prevzela vse poslovne vezi, razen dolgov. Da gre za tipičen primer spregleda pravne osebnosti po 6. členu ZGD, je tožeča stranka utemeljila tudi z ustreznimi dokazili, izhaja pa tudi iz samega poteka postopka, saj je drugotožena stranka pripoznala zahtevek tožeče stranke do prvotožene vedoč, da tožeča stranka nikoli ne bo prišla do poplačila svoje terjatve. Zoper prvotoženo stranko je drugotožena stranka predlagala začetek stečajnega postopka, kar je bil očitno njen namen že od vsega začetka. S svojo odločitvijo je prvostopno sodišče povsem ignoriralo smisel 6. člena ZGD. Tožeča stranka je v prvostopnem postopku utemeljila tako obstoj terjatve, kot tudi nevarnost, kar sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni preverjalo.

Odločba v tem delu sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se ne more niti preizkusiti. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankami ni sporno, da je drugotožena stranka lastnik in zakoniti zastopnik prvotožene stranke in da je drugotožena stranka tudi ustanovitelj tretjetožene stranke. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko pa tožeča stranka kot upnik prvotožene stranke na podlagi kreditne pogodbe utemeljuje z dejstvi, da je drugotožena stranka tretjetoženo ustanovila z namenom, da bi oškodovala upnike prvotožene stranke, saj tretjetožena stranka posluje na istem naslovu kot prvotožena stranka, opravlja isto dejavnost z istimi poslovnimi partnerji kot pred prenehanjem poslovanja prvotožena stranka in je torej od prvotožene stranke prevzela vse poslovne vezi. S tem pa je drugotožena stranka preusmerila vse denarne tokove na tretjetoženo stranko in prvotoženo stranko zlorabila za dosego protipravnega stanja. Navedena dejstva izkazuje tožeča stranka s predloženimi podatki Agencije za plačilni promet Republike Slovenije o boniteti prvotožene (priloga A4) in tretjetožene stranke (priloga A5) ter dopisom drugotožene stranke z dne 7.4.1997, v katerem le-ta ponuja poplačilo tožeče stranke preko tretjetožene stranke (priloga A6). Pravno podlago za zahtevek, uperjen zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko, tožeča stranka vidi v 6. členu ZGD.

Pritrditi je sicer tožeči stranki, da so navedena zatrjevana dejstva lahko podlaga za uporabo instituta spregleda pravne osebnosti in torej za solidarno odgovornost drugotožene stranke kot družbenika prvotožene stranke po 6. členu ZGD, v kolikor bi se izkazala za resnična. Ustanovitev že obstoječi družbi konkurenčne družbe istega družbenika in preusmeritev poslov in denarnih tokov s "stare" družbe (v konkretnem primeru prvotožene stranke) na novo ustanovljeno družbo (tretjetoženo stranko) z namenom oškodovanja upnikov "stare" družbe ima sicer res vse znake zlorabe "stare" družbe za dosego nedopustnih ciljev, kar sankcionira že omenjeni 6. člen ZGD s solidarno odgovornostjo družbenika za obveznosti zlorabljene družbe. Vendar pa je pritrditi prvostopnemu sodišču, da so vsa navedena zatrjevana pravnorelevantna dejstva ostala na ravni nedokazanih trditev. Zgolj bonitetni poročili Agencije za plačilni promet Republike Slovenije za prvotoženo in tretjetoženo stranko namreč ne izkazujeta ravnanja drugotožene stranke, kot ji ga očita tožeča stranka. Na očitano ravnanje drugotožene stranke pa ni mogoče sklepati niti iz predloženega dopisa le-te tožeči stranki z dne 7.4.1997. Pritožbeno sodišče namreč v celoti sprejema pravno razlogovanje prvostopnega sodišča glede presoje dokazne vrednosti navedene listine (priloga A6). Pritožnik tudi neutemeljeno očita drugotoženi stranki, da je predlagala začetek stečajnega postopka zoper prvotoženo stranko. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega sodišča, je bil tak predlog vložen 24.1.2000, torej že v času veljave Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki upravi družbe izrecno nalaga dolžnost predlaganja začetka stečajnega postopka v primeru ugotovljene nelikvidnosti ali prezadolženosti (primerjaj 12., 13. in 14. člen ZFPP). Da je prvotožena stranka nelikvidna, pa je zatrjevala in z bonitetnim poročilom dokazovala sama tožeča stranka. Izpolnitev zakonske dolžnosti drugotožene stranke v funkciji direktorja oziroma poslovodečega prvotožene stranke zato ni moč presojati v breme slednjega kot družbenika prvotožene stranke. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da je vtoževano terjatev tožeče stranke zoper prvotoženo stranko pripoznala drugotožena stranka. Taka pripoznava v sodnem postopku niti ne bi imela učinka. Iz zapisnika o pripravljalnem naroku z dne 17.12.1997 (list. št. 13) namreč izhaja, da je tožbeni zahtevek pripoznala prvotožena stranka sama oziroma njen pooblaščenec skladno z danimi pooblastili (primerjaj 95. člen ZPP) in ne drugotožena stranka. Glede na povedano je prvostopno sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko.

Tožeča stranka pa je tudi zoper tretjetoženo stranko temeljila zahtevek na določbi 6. člena ZGD o spregledu pravne osebnosti.

Tretjetožena stranka je samostojna pravna oseba, ki razen istega družbenika s prvotoženo stranko nima nič skupnega. Tudi, če bi se izkazalo, da je drugotožena stranka prvotoženo zlorabila v korist tretjetožene stranke (primerjaj 3. alineo 1. odstavka 6. člena ZGD), zahtevka zoper tretjetoženo stranko na podlagi 6. člena ZGD tožeča stranka ne more uveljavljati. Tega lahko uveljavlja le zoper družbenika ali tihega družbenika prvotožene stranke, takega statusa tretjetožene stranke pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Materialnopravno pravilna je zato tudi odločitev prvostopnega sodišča o podrednem tožbenem zahtevku, uperjenem zoper tretjetoženo stranko.

Ker prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožnik namreč v pritožbi ni navedel, s čim naj bi prvostopno sodišče zagrešilo bistveno postopkovno kršitev v zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku.

Uveljavlja pa pritožnik bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo prvostopnega sodišča o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe z očitkom, da prvostopno sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev, zaradi česar naj bi se odločitve (sklepa) v tem delu ne dalo preizkusiti. Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve mora biti po 270. členu ZIZ izkazana med drugim verjetnost obstoja terjatve. O verjetnosti je moč sklepati, kadar razlogi, ki govorijo v prid obstoju terjatve, prevladujejo nad tistimi, ki govore proti obstoju terjatve. Ker je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo z razlogi, ki jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, obstoj terjatve ni niti verjetno izkazan, kot je pravilno zaključilo prvostopno sodišče. Odločitev prvostopnega sodišča je zato bilo mogoče preizkusiti, zato očitana bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ker pa prvostopno sodišče ni zagrešilo niti drugih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno tudi pritožbo zoper sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške.