Jedro

Čeprav ni izključeno, da oškodovanec, ki razpolaga z določenimi zahtevki procesne narave, to stori tudi v besedi strank, bi bilo mogoče sklepati na postopkovno kršitev, ki bi vplivala na zakonitost sodbe, če bi takšno upravičenje dejansko obstajalo in bi hkrati oškodovancu bilo na nezakonit način onemogočeno, da ga uveljavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21.12.2007 obsojenega D.P. spoznalo za krivega kaznivih dejanj protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 143. člena in posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ ter mu določilo posamezne kazni šest mesecev ter eno leto in dva meseca zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 400 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.4.2008 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka s povprečnino 400 EUR.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi nezakonito izvedenega kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji, kršitve kazenskega zakona, kršitev pravil postopka in iz razlogov po 427. členu ZKP ter zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije, in sicer načela zakonitosti in pravnih jamstev v kazenskem postopku (28. in 29. člen Ustave RS). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem obrazloženem stališču razmerje obsojenca in oškodovanke ni mogoče opredeliti kot zunajzakonsko skupnost, na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivalo dejstvo, da oškodovanka ni imela zaključne besede in vložnik zahteve si napačno razlaga določbo 427. člena ZKP.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji se v izjavi zavzema za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti. Poudarja, da tožilstvo zahtevi ne bi smelo nasprotovati, pač pa bi moralo ukrepati zoper oškodovanko zaradi krivega pričanja in vložitve krive ovadbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da glede na izpovedbo oškodovane A.P. na glavni obravnavi ni dokazov, da sta bili storjeni kaznivi dejanji in ni razumljivo, kako je sodišče lahko napačno uporabilo "načelo proste presoje dokazov". Obstaja očiten dvom, da njena izpovedba, dana v preiskavi, ni resnična. Zato meni, da je podan razlog za vložitev zahteve iz 427. člena ZKP. Trdi tudi, da sta bila obsojenec in oškodovanka pred inkriminiranim dogodkom izvenzakonska partnerja in da bi se zaradi tega lahko začel kazenski postopek le na predlog oškodovanke. Iz njene izpovedbe na glavnih obravnavah jasno izhaja, da je umaknila predlog za pregon. Sodišče oškodovanki tudi ni omogočilo, da bi na glavni obravnavi 21.12.2007 "podala zaključno besedo", kar po oceni zahteve predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. V nadaljevanju se vložnik zahteve sklicuje na izpovedbo oškodovanke na glavni obravnavi 21.12.2007 in obsojenčev zagovor z zaključkom, da ni dokazov, da je obsojenec storil obravnavani kaznivi dejanji. Podana ni protipravnost, ker je oškodovanka privolila v spolni odnos in tudi v vožnjo z obsojenčevim osebnim vozilom. Vložnik zahteve navaja tudi, da je oškodovanka pod pritiski, naj prekine življenjsko skupnost z obsojencem, podala na policiji lažno prijavo in v preiskavi lažno pričala. Na neresnicah, ki jih je priznala oškodovanka, ne more temeljiti izpodbijana sodba.

Po določbi 427. člena ZKP postopa Vrhovno sodišče, če pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti samo ugotovi, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani odločbi, zoper katero je bila vložena zahteva. Gre za precejšen dvom o resničnosti tistih odločilnih dejstev, na katera se opira zakon, ki naj bi bil kršen. Slednje pomeni, da se vložnik zahteve ne more sklicevati na navedeno določbo, saj bi to pomenilo, da razširja razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerih sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Po drugi strani Vrhovno sodišče na tak način ne poseže vselej v pravnomočno odločbo, temveč samo tedaj, ko določeno dejstvo, ki je odločilno za pravilno uporabo zakona, ni zanesljivo ugotovljeno, pri čemer zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona.

Trditev vložnika zahteve, da sta bila obsojenec in oškodovanka v času storitve kaznivih dejanj zunajzakonska partnerja, je presodilo pritožbeno sodišče. Izhajalo je iz podatkov kazenskega spisa, predvsem iz obsojenčevih osebnih podatkov, njegovega zagovora ter njegovega prebivališča in prebivališča oškodovanke, njene izpovedbe in izpovedb A.C. in M.P. Glede na takšne dejanske ugotovitve ni podlage za sklepanje, da je med obsojencem in oškodovanko obstajala zunajzakonska skupnost, in s tem tudi ne za sklepanje, da za kazenski pregon ni bila izpolnjena procesna predpostavka, in sicer oškodovankin predlog. Zato tudi navedbe zahteve, da oškodovanka ni vložila predloga za kazenski pregon in da ga je umaknila s svojo izpovedbo na glavni obravnavi, niso upoštevne. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zahteva, glede na vsebino navedb, ni podana.

Zahteva tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker oškodovanki ni omogočilo sklepnega govora po končanem dokaznem postopku (346. člen ZKP). Zahteva ne opredeli, katero konkretno kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP sploh uveljavlja, pri čemer tudi sicer kršitev, na katero opozarja, ni absolutne, temveč je lahko le relativne narave. V določbi 348. člena ZKP je predpisano, da sme oškodovanec ali njegov pooblaščenec v svoji besedi obrazložiti premoženjskopravni zahtevek in opozoriti na dokaze o kazenski odgovornosti obtoženca. Takšna možnost je dana oškodovancu, ki ni stranka v postopku in ki je zainteresiran, da se obtožencu izreče obsodilna sodba. Čeprav ni izključeno, da oškodovanec, ki razpolaga z določenimi zahtevki procesne narave (umik premoženjskopravnega zahtevka, umik predloga za kazenski pregon), to stori tudi v besedi strank, bi bilo mogoče sklepati na postopkovno kršitev, ki bi vplivala na zakonitost sodbe, če bi takšno upravičenje dejansko obstajalo in bi hkrati oškodovancu bilo na nezakonit način onemogočeno, da ga uveljavi. V obravnavani zadevi ne gre za takšen položaj. Glede na to in ob ugotovitvah pritožbenega sodišča, ki je v skladu z njimi presodilo pritožbene navedbe, povezane s tem vprašanjem, ni bila kršena obsojenčeva pravica obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

V obsegu, v katerem zahteva navaja, da v konkretnem primeru ni dokazov, da je obsojenec storil očitani kaznivi dejanji, pri tem pa izhaja iz drugačne ocene oškodovankine izpovedbe, kot jo je sprejelo sodišče in obrazložilo v pravnomočni sodbi, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (425. člen ZKP). Tudi nadaljnja sklepanja vložnika zahteve, da ni podana protipravnost obsojenčevega ravnanja in tudi ne vzročna zveza, so posledica njegovih stališč do odločilnih dejstev, ki jih je po izvedenem dokaznem postopku in dokazni presoji sprejelo sodišče. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Glede na sprejeto odločitev je bilo treba odločiti, da je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer sodno takso (98.a člen in prvi odstavek 95. člena ter 6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).