Jedro

V tem primeru pritožnik, pravni laik, ni bil jasno opozorjen na usodnost svoje neudeležbe na zapuščinski obravnavi. Ni bil poučen, da sklepa (s pritožbo) ne bo mogel korigirati z novim niti, če bi se izkazalo, da zapuščinsko sodišče ni imelo pred seboj popolnega in ažurnega gradiva o obsegu zapuščine in zakonitih dedičih. Zaradi teh okoliščin so dejstvi in dokaza, ki jih je pritožnik prvič navedel v pritožbi, dopustni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine in razglasilo zakonite dediče. Na zapuščinsko obravnavo ni pristopil nihče od tja povabljenih dedičev. Tako je izpodbijani sklep oprt na podatke o premoženju in dedičih, ki jih je sodišče uradoma pridobilo iz dostopnih evidenc.

2.Zoper sklep se pritožuje eden od dedičev (v nadaljevanju pritožnik). Po njegovem je nápak ugotovljeno dejansko stanje o obsegu zapuščine. On sam naj bi bil namreč lastnik nepremičnine, ki je v sklepu o dedovanju ugotovljena kot del zapuščine, kajti z zapustnico sta sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Prilaga kopijo notarskega zapisa te pogodbe in zemljiškoknjižni izpisek, ki potrjuje, da je pritožnik na njeni podlagi dosegel predznambo svoje lastninske pravice. Zraven tega naj bi sodišče spregledalo, da je poleg tistih, ki jih je z izpodbijanim sklepom razglasilo za dediče, dedinja še nečakinja A. A., rojena ... 1975. V tem in v opustitvi obrazložitve izračuna dednih deležev vidi pritožnik absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

3.Drugi dediči, ki jih je prvostopenjsko sodišče štelo za udeležence zapuščinskega postopka, niso odgovorili na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Prvostopenjsko sodišče je skrbno izpolnilo svojo raziskovalno dolžnost. Storilo je, kar je moglo, da bi ugotovilo obseg premoženja (preverilo ga je v dostopnih evidencah, med drugim zemljiški knjigi) in našlo zapustničine dediče (poiskalo jih je s pomočjo upravne enote). Rezultate teh ugotovitev je korektno preneslo v sklep o dedovanju, ko je med drugim ugotovilo, da je zapustnica vknjižena kot lastnica nepremičnine in ko je za njene dediče razglasilo vse tiste sorodnike (potomce zapustničinih staršev), ki jih je sporočila upravna enota. Ne pritožnik ne kak drug dedič ni prišel na zapuščinsko obravnavo, da bi dopolnil ali korigiral gradivo, ki ga je imelo pred seboj sodišče.

6.Res sodišče v obrazložitvi ni razčlenilo, kako je določilo dedne deleže dedičev drugega dednega reda, in tudi ne, na katere določbe Zakona o dedovanju1 se je pri tem oprlo. Toda s tem pritožnika, ki ne oporeka pravilnosti njemu pripadlega deleža, ni prikrajšalo za pravico do obrazloženosti. Bolj ko je zakonska določba jasna in nedvoumna, torej manj ko je v njej razlagalnega prostora, ožja je dolžnost sodišča do obrazložitve. Zakonske norme iz prvega odstavka 15. člena ZD o deležih in o vstopni pravici, ki jih je očitno uporabilo sodišče, so prav takšne. Razložljive so s splošno veljavnimi pravili matematike in tako zlahka spoznavne tudi povprečnemu posamezniku.

7.Pritožnik pa je v pritožbi razkril dvoje pravno pomembnih dejstev, ki sodišču prej nista bili predloženi in ju zato ni poznalo. Zapuščinski postopek začne sodišče po uradni dolžnosti in ima v njem preiskovalna pooblastila. Odgovornost udeležencev in sodišča je urediti razmerje po zapustnikovi smrti, ki učinkuje ne le med udeleženci, marveč tudi do tretjih oseb (erga omnes)2. S tem pred očmi je treba v zapuščinskem postopku pristopiti k premisleku, ali in kako subsidiarno uporabiti določbo procesnega zakona, ki pritožnike omejuje pri navajanju novih dejstev v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku)3. Sodna praksa ta pogled pretežno sprejema, večinoma ga osredotoča na položaje, ko dedič - pravni laik, ki ni bil jasno in izrecno opozorjen na omejitev navajanja novega - v pritožbi navede nova dejstva v zvezi s pravicami do dedovanja oziroma v zvezi z dedovanjem.4 V takih primerih praviloma mehča pojmovanje krivde pri presoji standarda iz prvega odstavka 337. člena ZPP, ki nova dejstva in dokaze v pritožbi dopušča le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla predstaviti do prvega naroka ali do konca glavne obravnave.

8.V pričujočem primeru pritožnik, pravni laik, ni bil jasno opozorjen na usodnost svoje neudeležbe na zapuščinski obravnavi. Ni bil poučen, da sklepa (s pritožbo) ne bo mogel korigirati z novim niti če bi se izkazalo, da zapuščinsko sodišče ni imelo pred seboj popolnega in ažurnega gradiva o obsegu zapuščine in zakonitih dedičih.5 Zaradi teh okoliščin so dejstvi in dokaza (kopija notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju in zemljiškoknjižni izpisek), ki jih je pritožnik prvič navedel v pritožbi, dopustni.

9.Dejansko stanje v izpodbijanem sklepu torej ni popolno ugotovljeno. Z upoštevanjem novega gradiva bo treba ugotoviti osrednji, temeljni vprašanji zapuščinskega postopka: obseg bistvenega dela zapuščine (ali vanj spada tudi edina nepremičnina) in dediče. O obojem se bodo morali dobiti priložnost izjaviti vsi dediči in če bi se med njimi porodil spor, jih bo treba napotiti na pravdo. Zato pritožbeno sodišče ne more sámo dopolniti postopka. V nasprotnem bi nesorazmerno poseglo v pravico dedičev do pritožbe. Zato je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ugodilo pritožbi, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek.

-------------------------------

1Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - v nadaljevanju ZD.

2Tako tudi M. K. Peternel: Prekluzije v nepravdnih postopkih, Podjetje in delo 6-7/2019/XLV, str. 1025. Avtorica sprejme stališče, da je treba v oficioznih nepravdnih postopkih, kamor uvršča tudi zapuščinskega, pravila o prekluziji uporabljati s posebno pazljivostjo, tako da morajo biti udeleženci jasno opozorjeni na svoje obveznosti in na to, kakšne bodo posledice, če teh obveznosti do danega roka na izpolnijo.

3Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl - v nadaljevanju ZPP.

4Denimo sklepi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 845/2022, II Cp 2289/2019, I Cp 2092/2020, I Cp 1815/2022 VSL I Cp 2092/2020, VSL I Cp 2159/2020 in mnogi drugi.

5Pričujoči primer je drugačen od dejanskega stanja zadev iz sklepov Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2076/2017 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 748/2021. Tam sta bila pritožnika na zapuščinski obravnavi seznanjena z obsegom zapuščine in mu nista nasprotovala.