Jedro

Res je sicer, da se je postopek začel z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi menice kot verodostojne listine iz 21. člena ZIP. Toda glede na ugovor tožene stranke (kot dolžnika) proti temu sklepu in spodbijanje utemeljenosti zahtevka, se je v teku pravdnega postopka razpravljalo o temeljnem pravnem poslu, se pravi o obravnavanem protokolu kot kreditni pogodbi. To je namreč dopustno ob smiselni uporabi določila 16. člena Zakona o menici in po 2. odstavku 256. člena ZOR, ker sta pravdni stranki v meničnem razmerju trasant in remitent.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3,830.746,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.5.1994 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje (očitno tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti) oziroma njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta materialno pravo pravilno uporabili in ustrezno obrazložili, da izhaja toženčeva obveznost za plačilo tožeči stranki prisojenega zneska iz "protokola h kreditni pogodbi št..." z dne 6.4.1992 (priloga A 3 v spisu), ker ta protokol predstavlja kreditno pogodbo z vsemi bistvenimi elementi iz 1065. člena ZOR. Iz protokola tudi določno sledi, da je odobrila toženi stranki kredit tožeča stranka, ki je protokol tudi podpisala ("... smo dne 6.4.1992 odobrili kredit ..."). Ne drži tedaj revizijska navedba, da iz pogodbe ne izhaja aktivna legitimacija tožeče stranke.

Res je sicer, da se je postopek začel z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi menice kot verodostojne listine iz 21. člena ZIP. Toda glede na ugovor tožene stranke (kot dolžnika) proti temu sklepu in spodbijanje utemeljenosti zahtevka, se je v teku pravdnega postopka razpravljalo o temeljnem pravnem poslu, se pravi o obravnavanem protokolu kot kreditni pogodbi. To je namreč dopustno ob smiselni uporabi določila 16. člena Zakona o menici in po 2. odstavku 256. člena ZOR, ker sta pravdni stranki v meničnem razmerju trasant in remitent. Revizija vztraja pri nadaljnji trditvi, da predstavljajo obresti, kot so bile določene v protokolu in ki jih je tožeča stranka zaračunala toženi, oderuštvo. Tudi v tem pogledu sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotovili, da tožena stranka ni navedla utemeljenega ne subjektivnega ne objektivnega elementa, ki morata biti podana pri pravnem institutu oderuštva iz 1. odstavka 141. člena ZOR in, ki morata biti podana tudi pri izpodbijanju pogodbeno določene obrestne stopnje. Tožena stranka je podjetnik in se tako kot gospodarski subjekt ne more izgovarjati na nepoznavanje denarnih finančnih poslov. Tudi dejstvo, da je tožena stranka najela kredit za razširitev svoje dejavnosti še na gostinstvo, nikakor ne predstavlja stiske tožene stranke, ki bi jo naj tožeča stranka izkoristila pri določitvi višine obrestne mere. Sicer pa sta sodišči druge in prve stopnje pravilno tudi povzeli, da prihaja glede višine obrestne stopnje v poštev določba 3. odstavka 399. člena ZOR, glede na to, da je toženec najel kredit za razširitev svoje obrtne dejavnosti.

Revizija posebej ne navaja, kaj šteje kot bistveno kršitev določil postopka. Iz njene vsebine, pa se lahko povzame, da očita sodišču druge stopnje, da nima obrazložitve o zavrnitvi uveljavljanega instituta oderuštva. To ne drži, saj je sodišče druge stopnje vendarle povedalo, kot že navedeno, da morata za oderuštvo obstojati tako objektivni kot subjektivni elementi iz 141. člena ZOR. Sicer pa je obširneje s posameznimi razlogi zavrnilo uporabo tega inštituta že sodišče prve stopnje.

Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.