Jedro

Temeljna dejanska ugotovitev izpodbijane sodbe je, da se je zapustnica v sporni listini zmotila pri navedbi parcelne številke zemljišča, od katerega je s to oporočno listino volila tožnikoma del v izmeri 1000 m2. Revizija si zato brez podlage v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe za izhodišče materialnopravne graje jemlje trditev, da je zapustnica po zapisu sporne oporočne listine odsvojila predmet volila, namreč parcelo, ki je v listini zapisana, in seveda ne parcelo, katere del je bil po ugotovljeni njeni resnični volji predmet volila in katere lastnica je bila tudi še ob smrti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov M. in G. K. in ugotovilo, da je zapustnica F. P., razvezana Z. v svoji lastnoročni oporoki z dne 7.9.1985 volila tožnikoma vsakemu do ene polovice del parc. št. 424/1 k.o..., v izmeri 1000 m2 in sicer v krajnem severozahodnem delu te parcele, in ne del parc. št. 424/6 k.o..., kot je zapisano v tej lastnoročni oporoki zapustnice. Obenem je sodišče prve stopnje s to sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prvega toženca, ki ga je uveljavljal z nasprotno tožbo zoper tožnika, in sicer za ugotovitev, da listina z naslovom "testament z dne 7.9.1985" ni pravno veljavna oporoka pok. F. P., roj. K., nazadnje stanujoče L., Ž., umrle 14.12.1991. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo prvega toženca kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je prvi toženec vložil pravočasno revizijo. V njej navaja sebe le kot toženca.

Pravdno zadevo, v kateri vlaga revizijo, opredeljuje le kot pravdo zaradi ugotovitve veljavnosti volila. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen. Iz vsega navedenega nedvomno sledi, da je revizija vložena le zoper pravnomočno sodbo o ugoditvi tožbenemu zahtevku iz prvotne tožbe, ne pa tudi zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka vlagatelja revizije. Kot revizijski razlog, ki ga uveljavlja, navaja revident le zmotno uporabo materialnega prava. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijski razlogi bodisi zanemarjajo bistvo spora v tej pravdi - in se v določenem delu ukvarjajo z vprašanji dednega prava, ki s to pravdo nimajo zveze - ali pa si jemljejo za izhodišča drugačna dejstva, kakor pa so bila ugotovljena v izpodbijani sodbi: Bistvo spora ni bilo, ali je ugasnilo volilo, ki ga je zapustnica s sporno listino določila v korist tožnikov - ugasnilo na podlagi določbe 91. člena ZD (Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76 in 23/78)), ker je v listini zapisano parcelo pred smrtjo odsvojila. Zato je zgrešena revizijska graja, da ni bilo upoštevano navedeno pravno pravilo dednega prava.

Nobene zveze s sporom v tej pravdi nima vprašanje, ali je veljavna oporoka listina, imenovana "darilna pogodba" z dne 12.10.1987 - čeprav je toženčevo revizijsko stališče, da je to pravno veljavna oporoka, seveda še kako zanimivo za zapuščinski postopek po pokojni materi obeh tožencev, ki je bil prekinjen do pravnomočne odločitve v tej pravdi.

Temeljna dejanska ugotovitev izpodbijane sodbe je, da se je zapustnica v sporni listini zmotila pri navedbi parcelne številke zemljišča, od katerega je s to oporočno listino volila tožnikoma del v izmeri 1000 m2, vsakemu do polovice. Revizija si zato brez podlage v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe - samo te ugotovitve pa so dovoljeno izhodišče revizijske graje uporabe materialnega prava! - za izhodišče materialnopravne graje jemlje trditev, da je zapustnica po zapisu sporne oporočne listine odsvojila predmet volila, namreč parcelo, ki je v listini zapisana (parc. št. 424/6 k.o...), in seveda ne parcelo, katere del je bil po ugotovljeni njeni resnični volji predmet volila (parc. št. 424/1 iste k.o.) in katere lastnica je bila tudi še ob smrti.

Bistvo spora v tej pravdi je bilo dejanske narave: ali je zapustnica v sporni oporočni listini (testamentu, datiranem z dnem 7.9.1985) zapisala parcelno številko 424/6 k.o..., zato ker se je zmotila (in je v resnici hotela zapisati parc. št. 424/1 k.o...) ali pa je to storila namenoma, zavestno - zavedajoč se pri tem, da je zemljišče, ki ima to parcelno številko, prodala že pred zapisom sporne oporočne listine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je oporočiteljica zmotila in da je v resnici hotela razpolagati z zemljiščem s parcelno številko 424/1 k.o..., katerega lastnica je bila tako v času zapisa sporne listine kakor tudi v času smrti. Sodišče druge stopnje je to dejansko ugotovitev sprejelo kot pravilno in s tem kot podlago svoje pravne presoje. Pravo oporočno voljo je po pravnih pravilih dednega prava mogoče ugotavljati in tudi treba ugotoviti (1. odstavek 84. člena ZD: določila oporoke je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu). Izpodbijana sodba pa je zatorej, glede na navedeno ugotovitev o spornem odločilnem dejstvu, rezultat pravilne in ne zmotne uporabe materialnega prava.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.