Jedro

V primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva, upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo.

Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo mora sodišče že po uradni dolžnosti opraviti tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi (ponovno) v ugovornem postopku.

Zapisan pogoj je med strankama res sporen (upnik meni, da gre za obligacijo rezultata, medtem ko dolžnica stoji na stališču, da gre za obligacijo prizadevanja), vendar pa to še ne pomeni nujno, da je pogoj zaradi tega nedoločen oziroma nedoločljiv.

Izterjevana pogodbena kazen je bila dogovorjena za primer, če dolžnica ne izpolni pogodbeno dogovorjene obveznosti, da nase prevzame vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu in najkasneje do 31. 12. 2021 poskrbi za to, da upnik ne bo več nastopal v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja po tej pogodbi. Ker so obveznosti povezane s kreditno pogodbo, je jasno, da realizacija takega dogovora ni odvisna samo od dolžnice, temveč tudi od ravnanja tretjih oseb (banke in tudi upnika), bistveno pa je tudi, da sta pogodbeni stranki v besedilu zapisa pogoja uporabili besedo „poskrbi“. Določila o pogoju zato ni mogoče razumeti drugače, kot da dolžničina zaveza predstavlja le obligacijo prizadevanja (torej da v roku naredi vse, kar je z njene strani potrebno, da bo obveznost po kreditni pogodbi prešla nanjo in bo upnik te obveznosti prost) in ne obligacije rezultata (da poskrbi še za to, da bo tudi banka do tega roka uredila vse potrebno, da upnik pravno formalno več ne bo zavezan po tej pogodbi), kot v pritožbi neutemeljeno meni upnik. Določilo je torej že gramatikalno in tudi ob upoštevanju konteksta, v okviru katerega je bilo oblikovano, popolnoma jasno, zato ga je treba uporabiti tako, kot se glasi (in claris non fit interpretatio) in ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 82. člena OZ, ki ureja razlago spornih določb s pomočjo iskanja skupnega namena pogodbenikov in načel obligacijskega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Ugovoru dolžnice z dne 18. 3. 2022 se ugodi, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. I 32/2022 z dne 4. 3. 2022, se razveljavi in se predlog za izvršbo z dne 1. 3. 2022 zavrne.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.“

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se dolžničin ugovor zavrne s stroškovno posledico, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog 4. 3. 2022 zoper dolžnico izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV-18/21 z dne 7. 4. 2021, zaradi izterjave pogodbene kazni v znesku 10.000,00 EUR s pripadki.

7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Dolžnica je v pravočasnem ugovoru uveljavljala, da je svojo obveznost, da bo v celoti prevzela nase še neizpolnjene obveznosti po pogodbi A d.d. o dolgoročnem stanovanjskem kreditu št. 001 z dne 11. 11. 2020, pravočasno izpolnila, saj je 15. 12. 2021 na banko vložila vso potrebno dokumentacijo za upnikovo razbremenitev te obveznosti in o tem upnika tudi obvestila. Hkrati je opozorila tudi na 20. in 26. člen ZIZ in zatrjevala, da bi moral upnik, če bi želel uveljavljati pogodbeno kazen, proti njej vložiti tožbo in v njej dokazovati, da svoje obveznosti ni izpolnila. Navedla je še, da sta stranki k pogodbi o dolgoročnem kreditu sklenili aneks in s tem prejšnjo pogodbo novelirali, s čimer je obveznost dolžnice po prejšnji pogodbi prenehala.

9. Upnik je v odgovoru na ugovor navedel, da dolžnica svoje obveznosti ni izpolnila pravočasno, saj jo je izpolnila šele dne 9. 2. 2022, ko je prišlo do prenosa vloge solidarnega poroka in zastavitelja iz upnika, in ne do dne 31. 12. 2021, kot je bilo dogovorjeno. Upnik je dolžnico po sklenitvi sporazuma večkrat pozval k pričetku izpolnjevanja njenih prevzetih zavez, vendar k njim ni pristopila pravočasno in iz navedenega razloga tudi svojih obveznosti ni izpolnila pravočasno. Sklicevanje dolžnice na 20. člen ZIZ ni utemeljeno, saj predlog za izvršbo ni bil vložen na podlagi sodne poravnave, izvršljivost katere ta člen ureja, temveč na podlagi izvršljivega notarskega zapisa, katerega izvršljivost ureja 20.a člen ZIZ. Glede navedb dolžnice o sklenitvi aneksa k pogodbi pa je navedel, da je imel pravico od dolžnice zahtevati tako izpolnitev z njene strani prevzetih obveznosti kot tudi plačilo pogodbene kazni.

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžničinemu ugovoru ugodilo, odločitev pa je pravilna, vendar delno iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče. 11. V obliki (predloženega) neposredno izvršljivega notarskega zapisa sta stranki tega postopka potrdili sporazum o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja. V III. točki sporazuma je med drugim dogovorjeno, da bo dolžnica v celoti nase prevzela vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi A. d.d. o dolgoročnem stanovanjskem kreditu št. 001 z dne 11. 11 . 2020 in najkasneje do 31. 12. 2021 poskrbela za to, da upnik ne bo več nastopal v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja po tej pogodbi. Za primer kršitve sporazumnih zavez iz III. točke sporazuma pa je nadalje določeno, da je stranka, ki svoje zaveze ne izpolni v določenem roku, dolžna nasprotni stranki plačati znesek 10.000,00 EUR, ki zapade v plačilo dne 1. 1. 2022. 12. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, znesek 10.000,00 EUR predstavlja pogodbeno kazen, katere plačilo je vezano na uresničitev pogoja, da dolžnica ne izpolni pogodbeno dogovorjene obveznosti, da nase prevzame vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu in najkasneje do 31. 12. 2021 poskrbi za to, da upnik ne bo več nastopal v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja po tej pogodbi.

13. Po prvem odstavku 26. člena ZIZ sodišče izvršbo, ki je odvisna od nastopa kakšnega pogoja, dovoli, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je pogoj nastopil. Če upnik tega ne more dokazati na način, ki je določen v prvem odstavku tega člena, se nastop pogoja po drugem odstavku 26. člena ZIZ dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Vendar pa se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da v primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva, upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ, temveč zadošča, da zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo.1 Za neutemeljene se tako izkažejo dolžničine ugovorne navedbe, da bi moral upnik nastop pogoja in s tem zapadlost terjatve iz naslova pogodbene kazni izkazovati po 26. členu ZIZ.

14. Pravilno je sodišče prve stopnje kot neutemeljene, nekonkretizirane in dokazno nepodprte zavrnilo tudi dolžničine ugovorne navedbe, da sta z upnikom sklenila dodatek št. 1 k pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu, s katerim naj bi prišlo do novacije prejšnje pogodbe in s katero naj bi dolžničina obveznost prenehala.

15. Odločitev o ugoditvi ugovora je sodišče prve stopnje oprlo 21. člen ZIZ in na ugotovitev, da je pogoj za nastanek in zapadlost obveznosti iz naslova pogodbene kazni, kot sta ga dogovorili stranki v notarskem zapisu, nedoločen oziroma nedoločljiv, zato notarski zapis v tem delu ne predstavlja primernega izvršilnega naslova za izterjavo pogodbene kazni. Ocenilo je, da v III. točki sporazuma določena obveznost dolžnice ne vsebuje vseh podatkov, ki bi omogočali njeno določno in nedvoumno opredelitev, saj ni jasno, ali je morala dolžnica do 31. 12. 2021 narediti vse, kar je bilo z njene strani potrebno, da nase prevzame vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu, ali pa je bila dolžna poskrbeti tudi za to, da bodo tudi tretje osebe (predvsem banka) do tega roka uredile vse potrebno, da upnik po tem datumu pravno formalno več ne bo zavezan po tej pogodbi. Ni torej jasno, ali se je dolžnica zavezala z obligacijo uspeha ali z obligacijo prizadevanja, o čemer so si navedbe strank diametralno nasprotne. Tako je po mnenju sodišča prve stopnje onemogočena tudi presoja (ne)uresničitve tega pogoja in s tem nastopa njegove posledice - obveznosti plačila terjane pogodbene kazni. Sodišče je ob tem opozorilo na načelo stroge formalne legalitete in na primerno opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ter zaključilo, da v obravnavanem primeru v izvršilnem naslovu ni določeno, kakšna konkretno dejanja bi bila morala dolžnica opraviti do 31. 12. 2021, kot tudi iz tega zapisa nedvoumno ne izhaja, ali ta datum predstavlja končni rok za opravo z njene strani potrebnih dejanj, ali pa gre za končni rok za razbremenitev upnika vseh obveznosti po predmetni pogodbi (ki pa ni odvisen zgolj od dejanj dolžnice, temveč tudi upnika in tretjih oseb).

16. Upnik glede tega v pritožbi najprej podaja obširne navedbe, da sodišče ob ugovoru ne bi smelo več (oziroma še enkrat) presojati primernosti izvršilnega naslova za izvršbo, saj je to presojo opravilo in izčrpalo že s tem, ko je na njegovi podlagi izdalo sklep o izvršbi. Takim navedbam ni mogoče slediti, saj v skladu z drugim odstavkom 55. člena ZIZ sodišče pri odločanju o ugovoru pazi po uradni dolžnosti na določene ugovorne razloge iz prvega odstavka tega člena, med drugim, ali je listina, na podlagi katere je dovoljena izvršba, izvršilni naslov (2. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), s tem v zvezi pa v okviru pravilne uporabe materialnega prava tudi na primernost izvršilnega naslova za izvršbo (21. člen ZIZ). Presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo mora torej sodišče že po uradni dolžnosti opraviti tako pred izdajo sklepa o izvršbi kot tudi (ponovno) v ugovornem postopku2 in so nasprotni pritožbeni očitki ter navedbe o kršitvi pravila _ne bis in idem_ neutemeljeni.

17. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče glede določenosti oziroma določljivosti v notarskem zapisu postavljenega pogoja zavzelo napačno stališče. Kot izhaja iz zgoraj povzete obrazložitve, je zapisan pogoj med strankama res sporen (upnik meni, da gre za obligacijo rezultata, medtem ko dolžnica stoji na stališču, da gre za obligacijo prizadevanja), vendar pa to še ne pomeni nujno, da je pogoj zaradi tega nedoločen oziroma nedoločljiv. Glede na nasprotujoče stališče strank je najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali je notarski zapis kot izvršilni naslov zapisan tako, da je za izvršitev potrebna (dodatna) razlaga njegove vsebine. Glede tega Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 82. člena določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila (drugi odstavek 82. člena OZ). Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag.3 Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodba objektivno nejasna oziroma dvoumna, višje sodišče pa v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje ugotavlja, da v obravnavanem primeru temu ni tako in je zapis pogoja dovolj določen, da ga je mogoče objektivno razumeti le na en način, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

18. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je bila izterjevana pogodbena kazen dogovorjena za primer, če dolžnica ne izpolni pogodbeno dogovorjene obveznosti, da nase prevzame vse še neizpolnjene obveznosti po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu in najkasneje do 31. 12. 2021 poskrbi za to, da upnik ne bo več nastopal v vlogi solidarnega poroka in zastavitelja po tej pogodbi. Ker so obveznosti povezane s kreditno pogodbo, je jasno, da realizacija takega dogovora ni odvisna samo od dolžnice, temveč tudi od ravnanja tretjih oseb (banke in tudi upnika), bistveno pa je tudi, da sta pogodbeni stranki v besedilu zapisa pogoja uporabili besedo „poskrbi“. Določila o pogoju zato ni mogoče razumeti drugače, kot da dolžničina zaveza predstavlja le obligacijo prizadevanja (torej da v roku naredi vse, kar je z njene strani potrebno, da bo obveznost po kreditni pogodbi prešla nanjo in bo upnik te obveznosti prost) in ne obligacije rezultata (da poskrbi še za to, da bo tudi banka do tega roka uredila vse potrebno, da upnik pravno formalno več ne bo zavezan po tej pogodbi), kot v pritožbi neutemeljeno meni upnik. Po mnenju višjega sodišča je torej določilo že gramatikalno in tudi ob upoštevanju konteksta, v okviru katerega je bilo oblikovano, popolnoma jasno, zato ga je po prvem odstavku 82. člena OZ treba uporabiti tako, kot se glasi (_in claris non fit interpretatio_) in ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 82. člena OZ, ki ureja razlago spornih določb s pomočjo iskanja skupnega namena pogodbenikov in načel obligacijskega prava.

19. Kljub temu, da ima torej upnik v pritožbi prav, da je sodišče pogoj napačno prepoznalo kot nedoločen, pa ni mogoče pritrditi njegovemu stališču, da je pogoj določen na način, da ima dolžničina obveznost naravo obligacije rezultata. V okviru svoje obveznosti, da nase prevzame obveznosti in poskrbi, da bo upnik teh obveznosti prost, je namreč po pojasnjenem dolžnica prevzela le zavezo, da pravočasno stori vse, kar je odvisno od nje (že pojasnjena obligacija prizadevanja). V ugovoru je dolžnica trdila, da je tako svojo obveznost pravočasno izpolnila, saj je 15. 12. 2021 na banko vložila vso potrebno dokumentacijo za upnikovo razbremenitev te obveznosti, kar izkazuje z elektronskim sporočilom z dne 15. 12. 2021, v katerem banka potrjuje, da je prejela njeno dokumentacijo za pripravo reprograma kredita. Hkrati je tudi zatrjevala, da je o izpolnitvi obvestila upnika, kot izhaja iz drugega elektronskega sporočila z dne 15. 12. 2021, v katerem je zapisano, da je dolžnica pravočasno pridobila in oddala dokumentacijo za svoj del prenosa poroštva ter da ji je bilo zagotovljeno, da bo banka vse pregledala in poslala na komisijo v Ljubljano. Obenem je dolžnica v tem elektronskem sporočilu tudi zapisala, da na roke, ki jih ima banka za reševanje vlog, ne more vplivati.

20. Upnik v odgovoru na ugovor dejstva, da je dolžnica 15. 12. 2021, kar je pred iztekom roka iz notarskega zapisa, na banko oddala vso potrebno dokumentacijo, ni prerekal, zato se to dejstvo šteje za priznano oziroma nesporno, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Posledično pa je ob zgoraj obrazloženi naravi obveznosti ugotoviti, da je dolžnica svojo obveznost izpolnila pravočasno in torej pogoj, od katerega je odvisen nastanek obveznosti iz naslova pogodbene kazni, ni nastopil in na to ne more vplivati niti dejstvo, da je bil upnik svojih obveznosti iz kreditne pogodbe objektivno prost šele 9. 2. 2022. To pa hkrati pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi dolžničinemu ugovoru kljub prej opisanim napačnim izhodiščem pravilna, upnik pa je s svojimi nasprotnimi pravnimi stališči ni uspel izpodbiti.

21. S pritožbo upnik izpodbija tudi odločitev, da sam krije svoje stroške odgovora na ugovor. V tem delu ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, ob uradnem preizkusu pa višje sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilna. Glede na neuspeh s predlogom za izvršbo in odgovorom na ugovor namreč ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

22. Glede na pojasnjeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSRS Sklep III Ips 26/2019 z dne 18. 4. 2018, na katerega opozarja že sodišče prve stopnje. 2 Prim. VSL Sklep I Ip 2897/2014 z dne 10. 9. 2014, VSL Sklep III Ip 4137/2016 z dne 11. 1.2017, VSL Sklep II Ip 1546/2017 z dne 5. 7. 2017. 3 Prim. VSRS Sodba III Ips 11/2018-3 z dne 17. 12. 2019.