Jedro

Protipravno je vsako tisto ravnanje, ki ni v skladu s pravnimi prepisi, civilizacijskimi normami, dostojnostjo, primernostjo, lepim vedenjem, z navadami preudarnega in dostojnega človeka. Starši so dolžni v okviru roditeljske pravice skrbeti za otroka, za njegovo življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi. Skrb staršev je še intenzivnejša, če gre za duševno prizadetega otroka (v konkretnem primeru avtističnega otroka). Zagotavljanje otrokove koristi je temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka, in velja tako za starše kot tudi za vse javne organe. Po oceni pritožbenega sodišča so starši in sestra duševno prizadetega otroka ravnali pravilno, ko so potem, ko so pri njem zaznali spremembe vedenja in nenavadno obnašanje, regairali tako, da so o svojih domnevah obvestili vodjo otrokove skupine v zavodu in policijo. Nič protipravnega tudi niso storili s tem, ko so se obrnili na Svetovalni center za otroke in mladostnike na Gotski 18 v Ljubljani. Ker je ugotovljeno, da toženci drugim nepooblaščenim osebam svojih sumov niso raznašali, njihovo ravnanje po oceni pritožbenega sodišča ni protipravno, ne glede na prestane duševne bolečine tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 3.400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in mu nerazdelno povrniti pravdne stoške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev v znesku 513.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.7.2004 do plačila.

Proti nevedeni sodbi se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS; št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga takšno spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je nekritično in napačno ocenilo njegovo izjavo. Že dejstvo, da so ga toženci po krivici osumili kaznivega dejanja, pomeni, da so mu s tem povzročili škodo, saj se je s tem začela preiskava na zavodu, policiji in na sodišču. V teh postopkih se je z neresničnimi sumi zlorab otroka seznanilo veliko število ljudi, ki poznajo tožnika in so se zaradi tega od njega oddaljili. Bil je prisiljen obvestiti nekatere sodelavce, sindikat in starše varovancev z dopisom z dne 5.8.1999. Moral je povedati svojo stran resnice in se braniti pred neresničnimi obtožbami. Toženci so neresnične trditve raznašali od maja do novembra. Neresnično so trdili, da je orodjar in vzdrževalec, čeprav vedo, da je terapevt in inštruktor. Neresnična dejstva so raznašali P. in S.P. še v mesecu marcu 2000, pa tudi drugim. Zlorabili so bolnega otroka in ga zmanipulirali ter uporabili za orodje in dosego ciljev, vse z namenom, da bi tožnika odstranili z delovnega mesta, katerega bi potem zasedla tretja toženka. Sum spolne zlorabe je tožniku uspelo izpodbiti z dopisom z dne 9.9.2001, vendar so toženci tudi po tem razširjali nerasnične trditve. Da so navedbe, neresnične, kaže dejstvo, da so odklonili predlog, da bi se k delu B. vključil terapevt G.K. in da niso obiskali zdravnika, kot je bilo svetovano.

Neresnična je tudi trditev, da naj bi tožnik B. tepel s pasom. S takšnim ravnanjem je utrpel veliko škodo. Bil je vesten terapevt, aktiven v društvu Sožitje, se izobraževal za inštruktorja, bil razporejen na delovno mesto vodje delavnice III, dobil številna priznanja in nagrade, bil visoko cenjen med kolegi, prejel diplomo za sodelovanje na Olimpijskih igrah. Z lažnim raznašanjem dejstev so toženci vse to uničili, nič več ne more delati in se veseliti z varovanci, kolegi in v družinskem krogu, ko je bil izpostavljen zaslišanjem v vseh postopkih, je trpel hude fizične in psihične bolečine, postal je depresiven, razdražljiv, nemočen, ima motnje spomina, muči ga nespečnost in težave z želodcem. Sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, in sicer bivšega direktorja P.S., N. in C.R., B.B., R.S., C.Z. in A.B.. Če bi izvedlo te dokaze, bi se dodatno potrdilo, da so izjave tožencev neresnične, zato je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožencem, vendar nanjo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pravice do kontradiktornega postopka (5. člen ZPP) načeloma izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar ta pravica ni neomejena in sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če za to obstajajo tehtni razlogi. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič P.S., N.R., C.R., B.B., R.S., C.Z. in A.B., za katere tožnik meni, da bi jih moralo, zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. V tretjem odstavku na 6. strani sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da ostalih (torej tudi omenjenih) dokazov ni izvedlo zato, ker so nekateri nepotrebni, drugi pa so bili predlagani prepozno. S takšnim zaključkom pritožbeno sodišče soglaša. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik dokaz z zaslišanjem prič C.Z. in P.S. prvič predlagal v pripravljalni vlogi z dne 24.3.2004 (red. št. 43) spisa, kar je več kot eno leto po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. To je v skladu z določbo 286. člena ZPP prepozno. Ker tudi ni pojasnil, da teh dokazov ni mogel predlagati pravočasno brez svoje krivde, sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem teh prič, četudi bi lahko vplival na pravnorelevantno dejansko stanje. Zaslišanje prič R.S., B.B., N.R. in C.R. je tožnik predlagal v vlogi z dne 27.6.2001 (red. št. 11 spisa) zaradi potrditve navedb o njegovem duševnem (in vsestranskem) trpljenju, kar je ponovno pojasnil na naroku dne 20.4.2004 (zapisnik na red. št. 52 spisa). Za obstoj civilnega delikta je poleg škode, o kateri naj bi izpovedale omenjene priče, po materialnem pravu kumulativno potreben tudi obstoj ostalih predpostavk: protipravnega ravnanja, vzročne zveze in krivde (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/76 z nadaljnjimi spremembami). Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ravnanje tožencev ni protipravno, kar pomeni, da odškodninskega delikta (zaradi pomanjkanja ene prepostavke) ni, je izvajanje dokazov glede obstoja škode nerelevantno. Dokaz z zaslišanjem priče A.B. je tožnik predlagal v tožbi v potrditev navedb, da so toženci od meseca maja do novembra v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar v Ljubljani trdili in raznašali, da naj bi toženec spolno zlorabljal varovanca B.L.. Ta priča v tožnikovih navedbah (za razliko od vseh ostalih prič) ni nikoli omenjena. Tožnik se v svoji izpovedbi (list. št. 47-54, 78-80) nanjo ne skljicuje v smislu, da bi toženci karkoli trdili in raznašali njej niti je ne omenja kako drugače. Končno tudi iz povzetka zaslišanj posameznih prič v kazenski sodbi (opr. št. II K 29/2000) izhaja, da je omenjena priča o zatrjevani spolni zlorabi izvedela od tožnika in ne od tožencev. Osebe, katerim naj bi toženci (upoštevajoč tožnikovo izpoved) raznašali neresnične in žaljive trditve o tožnikovem početju, so po lastnih izpovedbah prišle do teh informacij v okviru opravljanja službene dolžnosti (socialna delavka, vodja delovne enote) ali po tožnikovem obvestilu. S.M., v katere delokrog vedenje o takšnem dogajanju ne sodi, pa je zanikala, da bi ji toženci karkoli povedali. Upoštevajoč tožnikove navedbe in izvedeni dokazni postopek, se po oceni pritožbenega sodišča izkaže, da je dokaz z zaslišanjem te priče neprimeren in posledično za razjasnitev dejanskega stanja nepotreben. Iz pojasnjenih razlogov, zaradi neizvedbe dokazov, na katere se sklicuje pritožnik, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kar zadeva ugotovljeno dejsnko stanje, je po oceni pritožbenega sodišča bistveno to, da nobena priča, za katero je tožnik navajal, da so ji toženci trdili in raznašali, da je tožnik spolno (ali drugače telesno) zlorabil B.L., tega ni potrdila. Dokazni postopek je tudi po oceni pritožbenega sodišča pokazal, da so toženci o sumu spolne zlorabe povedali zgolj F.J. (vodji skupine, v kateri je bil B.L.) in policiji, ostali zaposleni pa so se o tem seznanili, kot je bilo navedeno, bodisi v okviru opravljanja službene dolžnosti in v postopkih, ki praviloma sledijo takšni naznanitvi suma, bodisi po tem, ko je tožnik sam z dopisom z dne 5.8.1999 (priloga A34) obvestil starše in sindikat. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi pravilno ugotovljeno, da toženci neresničnih dejstev niso raznašali niti P. in S.P. niti drugim osebam. Tega namreč ni potrdila nobena priča. Dokazni postopek tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pokazal, da so toženci prizadetega otroka zmanipulirali in uporabili za orodje njihovih ciljev, vse z namenom, da bi se na delovnem mestu tožnika zaposlila tretja toženka.

Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da je bil tožnik, kot trdi, vsestransko aktiven in prizadeven v razmerju do varovancev zavoda in tudi ne, da tožnik zaradi neutemeljenega suma spolne zlorabe duševno zelo trpi. Vendar pa v ravnanju tožencev ni protipravnosti. Protipravno je vsako tisto ravnanje, ki ni v skladu s pravnimi predpisi, civilizacijskimi normami, dostojnostjo, primernostjo, lepim vedenjem, z navadami preudarnega in dostojnega človeka. Starši so dolžni v okviru roditeljske pravice skrbeti za otroka, za njegovo življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi.

Skrb staršev je še intenzivnejša, če gre za duševno prizadetega otroka (v konkretnem primeru avtističnega otroka). Zagotavljanje otrokove koristi je temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka, in velja tako za starše kot tudi za vse javne organe (prim. 2, 4., 5, 102, 103, 104 in druge določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/04 - UPB1).

Po oceni pritožbenega sodišča so starši in sestra duševno prizadetega B.L. ravnali pravilno, ko so, potem ko so pri njem zaznali spremembe vedenja in nenavadno obnašanje, regairali tako, da so o svojih domnevah obvestili F.J. in policijo. Nič protipravnega tudi niso storili s tem, ko so se obrnili na Svetovalni center za otroke in mladostnike na Gotski 18 v Ljubljani. Ali so B.L. peljali k zdravniku, po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno. Ker je ugotovljeno, da toženci drugim nepooblaščenim osebam svojih sumov niso raznašali, njihovo ravnanje po oceni pritožbenega sodišča ni protipravno. Glede raznašanja trditev, da naj bi bil tožnik vzdrževalec in orodjar, čeprav to ni bil, pa je treba pojasniti, da ta trditev sama po sebi ni žaljiva, okoliščin, zaradi katerih bi to postala (npr. zaničevalni namen), pa tožnik ni zatrjeval, prav tako o raznašanju teh trditev ni izpovedala nobena priča. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).