Jedro

Tožena stranka tožniku ni omogočila dela na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in ga v spornem obdobju ni pozvala na delo, niti mu ni izdala pisnega sklepa o čakanju na delo. Ker tožniku delo ni bilo zagotovljeno, v vsakem času pa se je bil pripravljen odzvati pozivu na delo, je upravičen do nadomestila plače za čas trajanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto znesek 599,73 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2013 dalje do plačila ter od izplačanega neto zneska obračunati in odvesti vse pripadajoče davke in prispevke, vse v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka za tožnika v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 46,80 EUR in sicer na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da je z dnem 21. 5. 2013 s tožnikom podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas in da je dne 22. 5. 2013 tožnik opravil izpit iz varstva pri delu, vendar je pristojna oseba ugotovila, da izobrazba tožnika ne ustreza delovnemu mestu, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi. Dne 28. 5. 2013 je tožena stranka prejela od pooblaščenca tožnika zahtevo za odpravo kršitve. Na podlagi te zahteve so tožnika pisno povabili na razgovor za novo delovno mesto. Tožnik se vabilu ni odzval, zato trditev tožnika, da se tožena stranka pozivu na zahtevo za odpravo kršitve ni odzvala, ne drži. Ker se tožnik kljub vabilu ni odzval, je menila, da je zadeva zaključena, zato je dne 1. 7. 2013 izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (88. člen ZDR). Ker je tožena stranka štela, da je korektno postopala, se ji ni zdelo potrebno odzvati vabilu na mediacijo, ker bi s tem še dodatno povzročili nepotrebne stroške podjetju. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izda novo sodbo na podlagi novih dejstev in priloženih dokazil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, razen tistih, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo.

Pravna podlaga za izdajo zamudne sodbe je 318. člen ZPP, ki določa, da če stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost tožene stranke je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP in sicer da tožena stranka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v roku 30 dni za odgovor na tožbo ni odgovorila; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi navedeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. člena ZPP, s tem pa pritožbeno sodišče soglaša. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 22. 5. 2013 do 21. 6. 2013 ter da mu je po pogodbi o zaposlitvi pripadala osnovna bruto plača v višini 748,10 EUR. Ob sklenitvi pogodbe sta bili pogodbeni stranki tudi soglasni, da delavec izpolnjuje pogoje za zaposlitev na delovnem mestu. Tožena stranka tožniku ni omogočila dela na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in ga od 22. 5. 2013 do 21. 6. 2013 ni pozvala na delo, niti mu ni izdala pisnega sklepa o čakanju na delo. Ker tožniku delo ni bilo zagotovljeno, v vsakem času pa se je bil pripravljen odzvati pozivu na delo, je upravičen do nadomestila plače za čas trajanja delovnega razmerja od 22. 5. 2013 do 21. 6. 2013. Glede na to, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje te trditve štelo kot resnične, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik k tožbi. V skladu z določbo 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) je delodajalec dolžan delavcu izplačati plačo po pogodbi o zaposlitvi. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnika pozvala, da sklene z njo novo pogodbo o zaposlitvi, predstavljajo pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega se v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja ta pritožbeni razlog.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).