Jedro

Devetletni tožnik je v času, ko je bil v varstvu vzgojno varstvene ustanove, naredil preval na premičnem golu in se zaradi padca gola pri tem poškodoval. Njegovo dejanje je bilo storjeno brez potrebe ali razumnega razloga, zgolj zaradi igre oz. razvijanja lastnih sposobnosti, kar otroci njegove starosti redno in na enak način počnejo. Pri presoji (ne)skrbnosti in (ne)premišljenosti ravnanja je treba upoštevati tožnikovo starost, zato ni pravilen sklep, da je prispeval k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožbam se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: a) v I. in II. točki izreka glasi: „Toženi stranki Zavarovalnica X d.d., in Zavarovalnica Y d.d., sta dolžni plačati tožnikovi zakoniti zastopnici B. H. znesek 1.538,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1.515,00 EUR od 3.11.2006 dalje do plačila, - od zneska 23,68 EUR od 4.3.2010 dalje do plačila v presežku pa se zahtevek zavrne.“ b) v III. točki glasi: „Drugo tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova dnevne odškodnine plačati 38,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2010 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova dnevne odškodnine pa se zavrne.

c) v V. točki izreka naveden znesek pravdnih stroškov 2.176,43 EUR nadomesti z zneskom 619,61 EUR.

V ostalem delu se pritožbe zavrnejo in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo odškodnine delno ugodilo in sicer za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 1.121,27 EUR z obrestmi (I. in II. točka izreka), za dnevno nadomestilo na podlagi nezgodnega zavarovanja pa v višini 92,99 EUR (III. točka izreka). Zahtevek za plačilo zavarovalnine iz naslova invalidnosti pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih morata toženki plačati tožeči stranki v višini 2.176,43 EUR.

2. Pritožujejo se tožnik in obe toženki.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse tri s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja kronologijo obravnavanja zadeve, ki so jo obravnavali trije sodniki in je trajala nerazumno dolgo, zaradi česar je bila vložena nadzorstvena pritožba, o kateri ni bilo odločeno. Sodba je bila izdana šele 5.2.2014, čeprav je bila zadeva izpeljana že 7.5.2013. Nasprotuje odločitvi o tožnikovem 45 % prispevku k nastali škodi. Tožnik je bil zaupan v varstvo vzgojo in oskrbo zavarovankam toženih strank, pri čemer so delavci Osnovne šole P., ki so za tožnika izdelali individualiziran vzgojno izobraževalni program, sami zapisali, da je tožniku treba postaviti jasna pravila. Ne sprejema odločitve, da je tožnik sam kriv, ker je šel do gola in na njem naredil preval. Otroku, ki lahko vidi, kako se igralci na tekmah obešajo na gole in koše, ni moglo biti jasno, da tega ne sme storiti in se nevarnosti ni zavedal. Zanj je bil gol igralo, s katerim se otroci igrajo. Za škodo odgovarjata zavarovanki toženih strank, katerima je bil tožnik zaupan v varstvo in vzgojo. Meni, da škoda zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti ni pravilno ugotovljena in materialno pravo pri odmeri te odškodnine ni pravilno uporabljeno. Opozarja na tožnikovo izpoved, da ga je bolelo mesec dni, izvedenec pa je dopustil zgolj dva do sedem dni blagih do srednje hudih bolečin. Sklicuje se na splošno znano dejstvo, da poškodbe dlesni zelo bolijo in da so usta najbolj občutljiv del telesa. Za to škodo določeno odškodnino v višini 2.000,00 EUR ocenjuje za prenizko, kar dokazujejo primeri iz sodne prakse. Izpostavlja, da je bil tožnik medicinske oskrbe deležen šele po štirih dneh, da po škodnem dogodku ni bil deležen pozornosti, da je bil izpostavljen rentgenskemu sevanju in je moral paziti pri čiščenju zob ter uživanju hrane. Zavrača odločitev o zavrnitvi zahtevka za odškodnino zaradi strahu. Povzema tožnikovo izpoved o strahu pred operacijama in o strahu pred žogico pri igranju tenisa ter strahu, da ne bo padel. Izpostavlja, da je tožnik strah izražal z jokom. Opozarja, da celo izvedenec govori o strahu blažje oblike. Graja tudi zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opozarja na izvedenčevo ugotovitev, da se na dlesni, ki je sicer simetrična, vidi razlika med levo in desno stranjo. Izpostavlja tožnikovo izpoved, da ga moti, kar je ostalo v ustih in da se v družbi sovrstnikov ne more smejati ter biti sproščen. Nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi skaženosti. Trdi, da gre za viden defekt, ki vpliva na tožnikovo psihično ravnotežje in počutje. Graja odločitev o zavrnitvi zahtevka za materialno škodo, ki je nastala zaradi plačila parkirnine in iz naslova tuje pomoči. Meni, da terjatev ni zastarana, saj oškodovanec zahtevek lahko postavi šele, ko ima zbrane vse elemente oz. je zdravljenje zaključeno. Ker je tožnik z zdravljenjem zaključil šele leta 2010 in je bil celoten obseg tožniku potrebne pomoči šele tedaj znan, zahtevek za plačilo škode zaradi tuje pomoči ni zastaran. Izpostavlja tožniku potrebno pomoč, ki mu jo je nudila mati in meni, da ta del zahtevka tudi neutemeljen ni. Meni, da je tudi zahtevek za plačilo zavarovalnine iz naslova invalidnosti neutemeljeno zavrnjen. Sklicuje se na Tabelo invalidnosti in navaja, da je izvedenec invalidnost ugotavljal po točkah, ki jih v tabeli ni. Opozarja, da je sodišče ravnalo neekonomično, ker je za ugotavljanje dejstev v zvezi s tem delom zahtevka angažiralo izvedenca, nato pa mimo mnenja odločilo, da invalidnosti ni. Tožnik je laično ocenil invalidnost, dodatna trditvena podlaga v tej smeri pa ni potrebna. Tožnik nima strokovnega znanja, da bi lahko točno ocenil invalidnost. Sprejema ugotovitev o petih specialističnih pregledih in dveh operativnih posegih, vendar ocenjuje, da tožniku pripada dnevna odškodnina za 19 in ne 17 dni. Treba je upoštevati, da so tožniku šive odstranili čez teden dni, da je imel posebno ustno higieno, da se je deset dni privajal na ta način ustne higiene. Meni, da mu pripadajo stroški za dva zahtevka pred pravdo in stroški za sestavo vseh dopisov in vlog. Opozarja, da je pooblaščenka od sodišča oddaljena 1,2 km, zato je potrebno odmeriti tudi stroške zaradi zamude na poti do sodišča in sicer za vsake začete pol ure 20 točk. Opozarja na nepravilno odmero urnine za sodelovanje pooblaščenke na narokih. Odmerjena bi morala biti urnina v višini 50 točk za vsake nadaljnje pol ure trajanja naroka. Priznan bi moral biti DDV, ki v času obračuna in priznavanja stroškov znaša 22 %. V dopolnitvi pritožbe, vloženi v pritožbenem roku, povzema pozive za plačilo predujma za plačilo stroškov izvedenca in izraža bojazen, da tudi založeni predujem ne bo zadoščal. Za nejasen ocenjuje poziv k doplačilu predujma in meni, da ni tožnikov riziko, če plačila izvedencu niso bila realizirana pred sprejetjem novega Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju.

4. Prvo tožena stranka uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno uporabo materialnega prava in relativno bistveno kršitev postopka. Predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev v izpodbijanem delu. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Graja uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine. Sklicuje se na primera iz sodne prakse, ki ju je povzelo sodišče prve stopnje in komentira, da je bila oškodovancema, ki sta utrpela večjo škodo kot tožnik, prisojena nižja odškodnina. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, ker ni izveden pobot stroškov tožeče in tožene stranke. Trdi, da uspeh tožeče stranke v postopku ni pravilno ugotovljen. Ni namreč odločilen samo tožnikov uspeh po temelju, ki je 55 %, temveč tudi uspeh po višini, ki je zgolj 11 %.

5. Drugo tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev v izpodbijanem delu. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Enako kot prvo tožena stranka opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Nasprotuje prisojeni zavarovalnini iz naslova dnevne odškodnine. Ugotovitev o tridnevnem in sedemdnevnem bolniškem staležu označuje za nepravilno, ker je bila tožnikova mati zaradi nege tožnika v staležu zgolj dva dni. Meni, da je sodišče dneve, ko je bil tožnik nesposoben za delo, tudi nepravilno seštelo. Stroškovni del odločitve graja, ker njeni stroški niso pobotani s stroški tožeče stranke. Nasprotuje ugotovitvi o tožnikovem 55 % uspehu v pravdi, ker je treba upoštevati tudi uspeh zahtevka po višini, ki je komaj 11 %.

6. Tožeča stranka je na pritožbi obeh toženk odgovorila. V obeh odgovorih na pritožbo izpostavlja tožnikove telesne bolečine in podaja mnenje o svoji upravičenosti do povrnitve vseh stroškov postopka. V odgovoru na pritožbo drugo tožene stranke pa navaja tudi, da iz medicinske dokumentacije izhaja tožnikova nesposobnost za delo v devetnajstih dneh. Priglaša stroške obeh odgovorov na pritožbi.

7. Vse tri pritožbe so delno utemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nedopustno ravnanje zavarovancev prvo tožene in drugo tožene stranke ter obenem tožnikov prispevek k nastali škodi. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča zavarovanki toženk nista ustrezno izvajali nadzorstva nad ml. tožnikom, saj nihče od učiteljev vzgojno izobraževalnih ustanov (zavarovank obeh toženk) dogodka ni videl. Sodišče prve stopnje meni, da bi varstvo – da bi ga bilo mogoče opredeliti kot primerno – moralo biti organizirano tako, da bi učitelji s svojo prisotnostjo na igrišču in ustnim izrekanjem opozoril tožniku preprečili plezanje po golu. Tudi pomoč po škodnem dogodku – brez strokovne medicinske oskrbe – in odsotnost takojšnjega obvestila staršev o škodnem dogodku ocenjuje za nedopustno ravnanje. Zaradi odločitve, da na golu (1) naredi preval, je tožnikov prispevek k nastali škodi ocenilo na 45 %.

9. Zaključka o nedopustnem ravnanju učiteljev vzgojno izobraževalnih ustanov nobeden od pritožnikov ne graja. Tožeča stranka graja zaključek o tožnikovem prispevku k nastali škodi, utemeljen s tem, da se je tožnik sam odločil, da na golu naredi preval. Pritožba pravilno opozarja, da so bili za tožnikovo varstvo zaradi njegove mladosti zadolženi učitelji obeh ustanov – Osnovne šole P. in Centra šolskih in obšolskih dejavnosti na M. Ravno zaradi pomanjkanja izkušenj in sposobnosti samovarovanja, je bilo varstvo nad tožnikom poverjeno zavarovankama tožene stranke oz. njenim učiteljem. Škoda je res nastala zaradi tožnikovega ravnanja in sicer izključno zaradi njegovega ravnanja, saj se je za dejanje odločil sam; nihče mu ga ni sugeriral, pomagal ali kako drugače vplival na njegovo odločitev, da pleza po golu oz. na golu naredi preval. Vendar pa je pri presoji (ne)skrbnosti in (ne)premišljenosti tega ravnanja treba upoštevati tožnikovo starost (star je bil devet let). Merilo za potrebno skrbnost in premišljenost je otrok tožnikove starosti in ne odrasla oseba. Otrok te starosti pa nima izkušenj in ni sposoben predvideti stabilnosti nepritrjenega, za otroka težkega in masivnega gola. Iz izkustev je znano, da tožnikovo ravnanje ni odstopalo od ravnanj otrok njegove starosti, saj je splošno znano, da je za otroke (velikokrat se izpostavljajo pri tem prav dečki) plezanje izziv, s katerim se preizkušajo. Pritožbeno sodišče meni, da tožnik, enako kot drugi otroci njegove starosti, ni poznal fizičnih zakonitosti pri obremenjevanju na pogled stabilnega in za otroka težkega gola oz. ni bil sposobni predvideti, da plezanje in obračanje na njem povzroči negativno posledico. Pred škodnim dogodkom tožnik nevarnosti ni zaznal in ni zavestno prevzel tveganja, v katerega se je spuščal. Ni mu mogoče očitati, da bi tveganje moral zaznati in da je na tveganje pristal. Njegovo dejanje je bilo storjeno brez potrebe ali razumnega razloga, zgolj zaradi igre oz. razvijanja lastnih sposobnosti, kar otroci njegove starosti redno in na enak način počnejo. Tožnikovo ravnanje zato nima znakov do sebe neskrbnega ravnanja. Zavarovanki obeh toženk se ukvarjata z vzgojno izobraževalno dejavnostjo, zato so jima psihofizične sposobnosti otrok tožnikove starosti poznane.

11. Iz izpovedi D. S. je razvidno, da se v daljšem časovnem obdobju nobeden od otrok z golom ni poškodoval, kar pa ne pomeni nujno, da padcev z gola ali padcev gola ni bilo. Vsak nesrečen dogodek se namreč ne konča s prizadetim zdravjem oz. nastankom škode. Tožena stranka bi morala predvideti tudi tovrstno aktivnost otrok in nanjo opozoriti ter jo odvrniti z nadzorom. Nihče od zaslišanih ni izpovedal, da bi bili otroci na to nevarnost izrecno opozorjeni. Škoda je nastala zaradi tega, ker tožena stranka v času škodnega dogodka nad tožnikom ni vršila ustreznega nadzora. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da za tožnika individualno pripravljen vzgojno izobraževalni program (dokaz A44) dokazuje, da je bilo pri tožniku potrebno postavljanje jasnih pravil in okvirjev, ki se jih mora držati. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožbo tožeče stranke, da sta zavarovanki toženk v celoti odgovorni za tožniku nastalo škodo. Ker so tožnikove sposobnosti terjale stalen nadzor nad njegovim ravnanjem, mu prispevka k nastanku škode, ni mogoče pripisati.

11. Tudi odločitev o višini nematerialne škode, ki jo napadajo vsi trije pritožniki, ni pravilna. Tožnikova izpoved o fizičnih bolečinah je upoštevana, vendar preverjena in dopolnjena z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Poškodbe, ki jih je utrpel tožnik – obtolčenina zgornje ustnice in poškodovana dlesen nad desnim sekalcem – z vidika medicinske stroke utemeljujejo fizične bolečine blage in srednje intenzitete šest do sedem dni. Dlesen se celi sedem do štirinajst dni; že po dveh dneh prizadeti del začnejo preraščati granulacije in ne boli, če se na ta del ne pritiska. Na podlagi tožnikove posplošene izpovedi, da ga je bolelo mesec dni in da je čutil tudi hude bolečine, drugačne odločitve o trajanju telesnih bolečin ni mogoče sprejeti. Tožnik je prestal dva manjša operacijska posega dlesni v lokalni anesteziji. Po poškodbi in po vsakem od operacijskih posegov je imel omejitev pri hranjenju – jesti je moral mehko in pasirano hrano. Tudi kasneje je bilo prizadeto mesto še občutljivo na mrzlo, kislo, pekočo hrano. Potrebnih je bilo osem ambulantnih pregledov in rentgensko slikanje zob z ortopantogramom. Telesne bolečine in nevšečnosti so torej pravilno ugotovljene. Pravilno pa je stališče obeh tožencev, da materialnopravni sklep, s pomočjo katerega je sodišče prve stopnje napolnilo pravni standard „pravična denarna odškodnina“, ni ustrezen. Graja je utemeljena, ker ni upoštevano iz 179. čl. Obligacijskega zakonika izhajajoče načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje prizadete dobrine in namena te odškodnine ter umestitvijo odškodnine v sistem dosojenih odškodnin za primerljivo škodo. Prvo tožena stranka pravilno opozarja, da to potrjujeta že odločbi, ki ju citira sodišče prve stopnje. Opozoriti pa velja še na odločbi opr. št. II Ips 271/2007 in II Ips 62/2007, ki prav tako izkazujeta prakso, ki za obravnavno škodo ne opravičuje odškodnine v višini 2.000,00 EUR, kakršno je za to vrsto škode določilo sodišče. Primerna odškodnina za to vrsto škode znaša 1.500,00 EUR, zato je v tem delu pritožbama toženk ugodeno, pritožba tožnika pa zavrnjena.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da niti primarnega niti sekundarnega strahu tožnik ni utrpel. Dogodek se je zgodil hitro, nepričakovano. Izid zdravljenja ni bil vprašljiv, zato se tudi za izid zdravljenja tožnik ni bal. Za tožnika je bil dogodek izkušnja, ki ne odstopa od tistih, kakršne otroci njegove starosti doživljajo. Pri igri in aktivnosti bo v bodoče opremljen z novo izkušnjo, utemeljeno pa mu sodišče prve stopnje ne sledi, da se je strah odrazil v njegovi duševnosti. Le tak strah je namreč pravno priznana škoda. Pritožba v nasprotju s spisovnimi podatki navaja, da se za tožnika po dogodku ni nihče zmenil. 13. Trajnih posledic poškodbe in skaženosti izvedenec ni ugotovil. Nesimetrično zaraščena dlesen tožnika ne ovira, niti ne vpliva na njegov izgled. Oboje izhaja iz ugotovitev izvedenca. Dejstvo, da tožnikov izgled ni prizadet, je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi z lastnim zaznavanjem, dokumentirano pa je tudi s fotografijo v izvedenskem mnenju. Tožnikova izpoved o motečnosti tega, kar je ostalo v ustih, je nedoločna, sicer pa tudi iz te izpovedi ne izhaja, da bi tožnik zaradi omejitve življenjskih aktivnosti duševno trpel. Pravilna je ugotovitev, da duševnih bolečin zaradi kozmetskega defekta, ki laikom niti zaznaven ni, tožnik ne more imeti. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovi izpovedi, da v družbi sovrstnikov ne more biti sproščeni in se smejati, drugačne izpovedi o teh vrstah škode pa ni. Pravilna je ugotovitev, da trajnih posledic poškodbe in torej tudi duševnih bolečin zaradi trajne prizadetosti in skaženosti ni.

14. S tožnikovo pritožbeno trditvijo, da je bilo zdravljenje zaključeno šele v letu 2010, pritožbeno sodišče ne soglaša. Že v letu 2006 je bila dlesen zaceljena in operativno opravljena njena korekcija. Po tej korekciji, izvedeni 25.4.2006, je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano in torej škoda že v letu 2006 znana. Ponovna korekcija, s katero se je čakalo zaradi tožnikove rasti in oblikovanja ustne votline (izvedena je bila v januarju 2010), je bila pričakovana in s tem posegom nastala nepremoženjska škoda predvidljiva; torej bodoča škoda, ki jo je tožnik lahko uveljavil že v letu 2006. Vloga z dne 9.2.2010, v kateri tožnik postavlja dodatne odškodninske zahtevke, je bila vložena več kot tri leta po zaključku zdravljenja. Terjatev za povrnitev škode, ki je bila znana že ob zaključku zdravljenja, je zato zastarana - pravica uveljavljati to škodo je zaradi zastaranja prenehala (prvi odstavek 335. in 352. čl. Obligacijskega zakonika). Tožnikova pravica uveljavljati odškodnino za škodo, nastalo zaradi nege in pomoči, ki jo je tožnik potreboval v času zdravljenja, je torej zaradi zastaranja prenehala preden jo je tožniku uveljavljal. Uveljavljal jo je šele z vlogo z dne 9.2.2010. 15. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki v celoti prisodilo zaradi prevozov v zdravstvene ustanove nastalo materialno škodo, kakor je bila uveljavljana s tožbo (15,00 EUR) in materialno škodo, nastalo s prevozi v zadnjih treh letih pred pred vložitvijo vloge z dne 9.2.2010 (skupaj 38,68 EUR). Upoštevajoč zgoraj navedene razloge o zastaranju, je odločitev pravilna. Tožeča stranka odločitvi nasprotuje z razlogom, da bi morali biti priznani tudi stroški parkirnine v višini 16,00 EUR. Ni ji mogoče pritrditi, kajti že trditve o plačilu parkirnine so povsem nedoločne (list. št. 60), tožnikova zakonita zastopnica pa tudi ni izpovedala kdaj, kje, kolikokrat je parkirala in koliko je za to plačala. Te vrste stroškov je enostavno dokazati s parkirnimi listki, zato že dejstvo, da tožeča stranka z njimi ne razpolaga, vzbuja dvom, da so stroški parkirnine nastali. Pravilna je torej prvostopenjska odločitev, da materialna škoda zaradi plačila parkirnine ni nastala in je zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.

16. Ob ugotovitvi, da trajnih posledic poškodbe ni, se je izvedenec že v izvedenskem mnenju izrekel, da invalidnosti ni. Splošni pogoji nezgodnega zavarovanja so materialno pravo, na katerega se mora stranka sklicevati, zato je sodišče potem, ko se je tožeča stranka na določila Splošnih pogojev nezgodnega zavarovanja in Tabelo invalidnosti na naroku dne 7.5.2013 in v vlogi z dne 15.5.2013 sklicevala, s pomočjo izvedenca presojalo, ali tožnikovo zdravstveno stanje ustreza invalidnosti, kakor je determinirana s temi pogoji. Sodišče je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da tožnikova prizadetost obraza ne ustreza nobenemu od opisov invalidnosti v Tabeli invalidnosti. Tudi v pritožbi tožeča stranka ne navaja kateri od v tabeli opisanih invalidnosti tožnikovo zdravstveno stanje ustreza. V tem delu je pritožba nedoločna in nepreverljiva.

17. Zahtevek za plačilo dnevnega nadomestila po policah nezgodnega zavarovanja je povsem nedoločen. Tožeča stranka ga je postavila v vlogi z dne 9.2.2010, v kateri je opredelila višino dnevnega nadomestila po posamezni od polic, tožnikove (zavarovančeve) nesposobnosti za delo in njenega trajanja pa ni opredelila. Na poziv sodišča na naroku dne 15.6.2010 je tožeča stranka tožnikovo nesposobnost za opravljanje rednih delovnih nalog opredelila z dvema operativnima posegoma in pregledi pri zdravniku. Na podlagi zdravniške dokumentacije je sodišče ugotovilo, da je tožnik, poleg že plačanega nadomestila za čas pred 25.1.2005, upravičen še do dnevnega nadomestila za 17 dni. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik zaradi zdravniških pregledov in operativnih posegov, ki so mu onemogočali opravljanje delovnih nalog, upravičen še do dnevnega nadomestila za 7 dni (3.2.2006, 3.3.2006, 22.6.2007, 20.11.2009, 28.1.2010, 25.4.2006 in 21.1.2010). Ni pa upravičen do nadomestila za dni po operacijah, saj iz izvidov (dokaza A23 in A52) ni razvidno, da bi bil tožnik za izpolnjevanje delovnih obveznosti nesposoben in tega tožnik tudi ne trdi. Iz izvidov so razvidna zgolj navodila tožniku, da nekaj dni po operativnih posegih uživa hladno in mehko hrano, izpira usta, se hladi z ledenimi obkladki. Da bi bil zaradi tovrstnih priporočil tožnik nesposoben za opravljanje delovnih nalog, tožnik ni navajal. Pritožbeno sodišče zato sledi pritožbi drugo tožene stranke, da je tožnik do dnevne odškodnine upravičen le za dni, ko je bil v zdravstvenih ustanovah zaradi pregledov in operativnih posegov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za sedem dni. Podlaga za dnevno nadomestilo oz. odškodnino je tožnikova nesposobnost za opravljanje delovnih nalog, zato te terjatve ni mogoče argumentirati z dvema dnevoma bolniškega staleža tožnikove matere. Iz pritožbe tožeče stranke ni razvidno, na kakšen način izračunava, da gre tožniku nadomestilo za 19 dni; nerazumno pa je tudi stališče, da dnevna odškodnina tožniku pripada zaradi izvajanja posebne ustne higiene in navajanja na drugačen način življenja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dnevna odškodnina po zavarovalni polici 91078259 znaša 1,25 EUR/dan, po polici 1165481 pa 4,22 EUR/dan, zato iz tega naslova tožnik od drugo tožene stranke upravičeno terja 38,29 EUR. V tem obsegu je prisojeni znesek dnevnega nadomestila, ki ga je tožniku iz naslova nezgodnega zavarovanja dolžna plačati drugo tožena stranka, zmanjšan in večji zahtevek zavrnjen (358. čl. ZPP).

18. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeči stranki nastalo 3.957,14 EUR pravdnih stroškov (specifikacija je razvidna iz 26. in 27. strani sodbe). Pritožbeno sodišče tako odmero tudi sámo povzema, s to razliko, da gre tožeči stranki tudi urnina za zamudo časa na poti od pisarne pooblaščenke do sodišča (štirikrat po 40 točk po Odvetniški tarifi, Ur. list RS 67/2003) in da urnina za pristop sodelovanje na naroku 15.6.2010 znaša 50 točk (sodišče prve stopnje je ni priznalo), urnina za sodelovanje na naroku 16.9.2010 400 točk (sodišče prve stopnje jo je priznalo v višini 200 točk), urnina za sodelovanje na naroku 14.10.2010 50 točk (sodišče prve stopnje je ni priznalo) in urnina za sodelovanje na naroku 7.5.2013 50 točk (sodišče prve stopnje je ni priznalo). Zaradi sestave dveh zahtevkov pred pravdo je tožniku priznano 100 točk več, kot je priznalo sodišče prve stopnje. Znesku 3.957,14 EUR je zato treba prišteti zgoraj navedene stroške, ki skupaj z DDV znašajo 341,59 EUR, stroški tožeče stranke pa 4.298,73 EUR. Pri izračunu stroškov so upoštevani stroški izvedenca in ne predujem za plačilo teh stroškov, na zaplet pri plačilu katerega se sklicuje tožeča stranka v dopolnitvi pritožbe.

19. Na 27. strani sodbe so specificirani pravdni stroški vsake od toženk, ki znašajo 67,34 EUR.

20. Uspeh tožeča stranke, ki je s tožbo uveljavljala zahtevek v višini 7.015,00 EUR in 450,68 EUR, od februarja 2010 dalje zahteva plačilo 11.127,20 EUR in 1.115,53 EUR, uspela pa je s terjatvijo v višini 1.538,68 EUR in 38,29 EUR, je 17 %. Toženi stranki sta se uspeli ubraniti 83 % zahtevka. Skladno z uspehom v postopku so stranke upravičene do povrnitve stroškov postopka: tožeča stranka do povrnitve 730,83 EUR, toženki pa vsaka po 55,61 EUR. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 619,61 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na uspehu strank v pritožbenem postopku. Tožeča stranka, ki je izpodbijala celoten zavrnilni del prvostopenjske odločbe, je uspela spremeniti odločitev o tožnikovem 45 % prispevku k nastali škodi, izpodbijala pa je celoten zavrnilni del sodbe. Toženca, ki sta izpodbijala samo odmero odškodnine in dnevnega nadomestila, sta po sodišču prve stopnje določeno odškodnino in zavarovalnino uspela znižati. Odgovora tožeče stranke na pritožbi tožencev k razjasnitvi zadeve nista prispevala. Pritožbeno sodišče na podlagi te okoliščine in uspeha strank v pritožbenem postopku šteje za primerno odločitev, da vsak od pritožnikov krije svoje stroške pritožbenega postopka z vsemi tremi pritožbami (154. in 155. čl. ZPP).

(1) Po izpovedi D. S. gre za 1m širok, 90 cm visok in 60 do 70 cm globok gol – kovinsko konstrukcijo brez mreže; po igrišču ga lahko vlečejo dva do trije otroci, lahko ga dvigneta in neseta dve ženski.