Jedro

Ker so bile stopnice tehnično brezhibne, sestopanje iz tovornjaka ni predstavljalo nevarne dejavnosti, temveč enostavno in običajno opravilo. V sporu niso bile dokazane že tožnikove trditve o načinu nastanka škodnega dogodka, sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni ugotovilo niti nedopustnih ravnanj toženke, ki bi lahko botrovale škodnemu dogodku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2019 do plačila in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ni razvidno, kakšno dejansko stanje je sodišče ugotovilo kot pomembno za odločitev. Iz sodbe ne izhaja, zakaj je tožnik padel (mehanizem poškodbe), oziroma kaj se je dne 25.7.2018 zgodilo. Sodišče ni dokazno ocenilo fotografij, ki jih je predložil. Ob sestopu s tovornjaka je padel zaradi močno skrivljene in zdrsane stopnice. Tovornjak je bil star in v večletni vsakodnevni uporabi. Za sestop je imel tri stopnice. Najvišja je bila kolikor toliko ravna. Druga je bila že nakrivljena. Najnižja tretja je bila tako močno nakrivljena in zdrsana, da ni bilo varno sestopiti s tovornjaka. Toženka je vedela za skrivljene stopnice, a jih ni popravila. Ni ga podučila, kako naj varno sestopa po skrivljenih stopnicah. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo in ni izdelano skladno s pravili stroke. Toženka je krivdno in objektivno odškodninsko odgovorna. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnik je bil zaposlen pri toženki kot voznik tovornjaka. Predmet spora je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost toženke za škodni dogodek (179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

5.Pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj bi iz sodbe ne bilo razvidno, kakšno dejansko stanje je sodišče ugotovilo kot pomembno za odločitev. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je v okviru razlogov opredelilo do vseh ključnih trditev, s katerimi je tožnik utemeljeval obstoj temelja toženkine odškodninske odgovornosti, ugotovitve o odločilnih dejstvih pa je oprlo na vestno in celovito ovrednotenje izvedenih dokazov. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti, saj vsebuje jasne in medsebojno skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih.

6.Sodišče prve stopnje je štelo, da se je tožniku res pripetil škodni dogodek, vendar pa je zaključilo, da ne izvira iz nedopustnih ravnanj toženke. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi, zakaj je tožnik padel, oziroma kaj se je zgodilo dne 25.7.2018 (zatrjevani datum škodnega dogodka). Tožnik je bil v okviru trditvenega bremena (prvi odstavek 7.člena in 212. člen ZPP) dolžan navesti pravno pomembna dejstva o tem, kako se je škodni dogodek pripetil. Sodišče prve stopnje je tovrstne tožnikove ključne trditve pravilno povzelo: po navodilu nadrejenega je parkiral ob betonskem opornem zidu, preko katerega je padel; vzrok nastanka škodnega dogodka je bil v tem, da sta bili srednja in spodnja stopnica tovornjaka skrivljeni in obrabljeni ter zato spolzki. Na podlagi izpovedi prič in mnenja izvedenca za varstvo pri delu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile stopnice tovornjaka v času škodnega dogodka brezhibne (niso bile skrivljene ali drugače poškodovane). Izpoved tožnika glede načina nastanka škodnega dogodka pa je utemeljeno ocenilo za neverodostojno, saj jo je bodisi spreminjal bodisi z njo ni potrdil lastnih trditev. Tako je sprva izpovedal, da je padel, ker se je stopnica odlomila, po predočenju, da tega ni zatrjeval, pa je izpoved spremenil, češ da mu je spodrsnilo. Sprva je izpovedal, da sta bili povezani prva in druga stopnica, nato pa, da sta bili povezani druga in tretja stopnica. Nadalje je izpovedal, da je bila druga stopnica majava, čeprav je v tožbi trdil drugače (da je bila skrivljena). Glede padca je sprva izpovedal, da je padel s kolenom na rob asfalta, nato pa, da je "priletel" na obe koleni. Trdil je, da je parkiral ob opornem zidu, preko katerega je padel, česar v izpovedi ni potrdil itd. Neverodostojna je bila tudi njegova izpoved o drugih okoliščinah. Npr. izpovedal je, da je nastopil bolniški stalež en mesec po škodnem dogodku, čeprav ga je šele po treh mesecih in pol. Za presojo spora je tako ključna že ugotovitev, da izvedeni dokazi ne potrjujejo tožnikovih trditev o načinu nastanka škodnega dogodka. Izven trditvene podlage strank pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati dejstev.

7.Napačen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo fotografij, ki jih je predložil tožnik. Dokazni zaključek, da stopnice niso bile poškodovane in spolzke, je oprlo na izpovedi prič in na pisno mnenje ter izpoved izvedenca, s katerimi je ključna dejstva ugotovilo (tudi) tako, da jim je predočilo fotografije, ki jih je v spis vložil tožnik. Na ta način je v dokazno presojo ustrezno zaobjelo tudi to listinsko gradivo. Kot je ugotovilo v izpodbijani sodbi, je A.A. (organizator prevozov) ob vpogledu v fotografije zatrdil, da so stopnice čisto normalne, takšne kot morajo biti. B.B. (vodja avto parka) je po vpogledu fotografij podobno izpovedal, da so stopnice varne (povsod enake), ter ne morejo drseti, saj to preprečujejo luknjice, ki čevelj zaustavijo. Izvedenec je pritrdil, da stopnice tovornjaka, ki ga je vozil tožnik in ki jih prikazujejo fotografije (A30), ustrezajo predpisom iz varstva pri delu in niso poškodovane ali prirejene. Glede na obrazloženo je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je tožnik ob sestopu s kamiona padel zaradi močno skrivljene in zdrsane stopničke za sestop, kar naj bi bilo po njegovem mnenju razvidno iz fotografij.

8.Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, bi tožnik od toženke zagotovo zahteval popravilo stopnic, če bi bile te res skrivljene ali drugače poškodovane, vendar takšnega postopanja v sporu ni niti zatrjeval. V pritožbi zgolj pavšalno in neutemeljeno navaja, da je nadrejene opozoril na skrivljeno in zdrsano stopnico. Koga in kdaj naj bi v zvezi s tem obvestil, niti ne konkretizira, A.A. in B.B. pa v izpovedih tudi nista potrdila, da bi tožnik obvestil toženko (pred škodnim dogodkom ali po njem), da bi bilo s stopnicami karkoli narobe. Glede na navedeno je napačna tudi pritožbena navedba, da je toženka vedela za skrivljene sestopne stopnice, a jih ni popravila. Ker skrivljenost sestopnih stopnic ni bila ugotovljena, pritožnik neutemeljeno navaja, da ga toženka ni podučila, kako naj s tovornjaka varno sestopa po skrivljenih stopnicah.

9.Zmotne so navedbe, s katerimi pritožba utemeljuje, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo in neskladno s pravili stroke. Očitek, da se izvedenec ni opredelil do fotografij stopnic, s katerimi je tožnik dokazoval njihovo skrivljenost, je nepravilen. Mnenje je izrecno oprl prav na preučitev fotografij, ki jih je v spis vložil tožnik, vendar pa je v nasprotju s tožnikovim zatrjevanjem ugotovil, da so bile stopnice ustrezne in nepoškodovane. Pritožnik nadalje neutemeljeno navaja, da bi si izvedenec moral stopnice ogledati. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožnik to predlagal šele v pripombah na pisno izvedensko mnenje. Predvsem pa je utemeljeno razlogovalo, da sedem let po škodnem dogodku z ogledom ne bi bilo mogoče ugotoviti stanja stopnic, kakršno je obstajalo ob škodnem dogodku (in ki ga zato najpravilneje odražajo fotografije tožnika, ki jih je napravil po škodnem dogodku). Prav tako napačna je pritožbena navedba, da se izvedenec ni opredelil do poteka zatrjevanega škodnega dogodka. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je pojasnil, da je pravilen sestop voznika iz tovornjaka tritočkoven (stik z vozilom v treh točkah: ena roka, dve nogi ali obratno) in da mora biti obrnjen proti vozilu. Tožnik je resda izpovedal, da je bil tudi on ob sestopanju obrnjen proti vozilu, vendar pa je izvedenec s sklicevanjem na izkustvena pravila in življenjsko logiko utemeljil, da bi tožnik v tem primeru padel nazaj in se udaril s hrbtom ali zadnjico ob tla ali robnik, če ročajev ob zdrsu ne bi spustil, pa bi se udaril z nogami v stopnice. Napačna je pritožbena navedba, da je izvedenec potrdil mehanizem poškodbe, ki ga je zatrjeval tožnik. Izvedenec je namreč izrecno označil kot zelo malo verjetno, da bi ob pravilnem sestopanju tožnik lahko padel s tovornjaka na kolena. Kot možno je sicer dopustil, da bi se ob pravilnem sestopanju v primeru padca lahko udaril s kolenom v stopnico, vendar pa tožnik tega ni zatrjeval, temveč je navajal, da je padel na kolena in se udaril v robnik.

10.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje toženkine objektivne odškodninske odgovornosti. Po mnenju pritožnika je upravljanje s tovornjakom, ki ga je uporabljal na gradbišču, nevarna dejavnost, vendar pa iz njegovih trditev ne izhaja, da bi se poškodoval pri upravljanju tovornjaka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile stopnice tehnično brezhibne, je pravilno zaključilo, da sestopanje iz tovornjaka ni predstavljalo nevarne dejavnosti, temveč enostavno in običajno opravilo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je toženka krivdno odškodninsko odgovorna. V sporu niso bile dokazane že tožnikove trditve o načinu nastanka škodnega dogodka, sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni ugotovilo niti nedopustnih ravnanj toženke, ki bi lahko botrovale škodnemu dogodku. Glede na vse obrazloženo, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnilo.

11.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).