11. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o. Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B. & B., Z., na seji senata 23. maja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 175/2007 z dne 15. 2. 2007 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica se je udeležila javnega razpisa za dodelitev radijske frekvence za opravljanje radiodifuzije na oddajni točki Celje Golovec 96,4 MHz, ki ga je vodila Agencija za pošto in elektronske komunikacije (v nadaljevanju APEK). Ta je 1. 12. 2006 zaradi neizpolnjevanja razpisnih pogojev pri vseh udeležencih izdala sklep o ustavitvi postopka in o nepodelitvi frekvence. Pritožnica je zoper ta sklep sprožila upravni spor in predlagala izdajo začasne odredbe. Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo in odločilo, da se APEK začasno, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, prepove vsakršno ravnanje v zvezi z dodelitvijo radijske frekvence za opravljanje radiodifuzije na omenjeni oddajni točki. Zoper to odločitev sodišča sta se pritožili sedanja pritožnica in APEK. Vrhovno sodišče je pritožbo sedanje pritožnice zavrnilo, pritožbi APEK pa je ugodilo, in spremenilo odločitev Upravnega sodišča tako, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2.Zoper ta sklep Vrhovnega sodišča pritožnica vlaga ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Sodišče naj bi odločilo o nedovoljeni pritožbi, ki bi jo moralo zavreči, ker naj bi jo vložila neupravičena oseba. Pritožbo APEK naj bi namreč vložil pooblaščenec APEK, ki v nasprotju z drugim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) ne izpolnjuje pogoja opravljenega pravniškega državnega izpita. Le dopolnitev pritožbe APEK, ki pa je bila vložena prepozno, naj bi vložila pooblaščenka, ki izpolnjuje ta pogoj. Pritožnica naj bi sodišče opozorila na razliko med zakonitim zastopanjem in zastopanjem po pooblaščencu. Zavrženje pritožbe APEK naj bi za pritožnico pomenilo ugodnejši položaj po ZUS-1, saj odločitve o izdani začasni odredbi v tem primeru ne bi bilo mogoče spremeniti v njeno škodo (81. člen ZUS-1). Izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča naj bi tudi po vsebinski plati kršil drugi odstavek 14. člena in 22. člen Ustave, ker naj bi temeljil na nerazumnem stališču v zvezi z razlogi za izdajo začasne odredbe in ker naj bi bil nezadostno in neustrezno obrazložen, ter naj bi odstopal od dosedanje sodne prakse. Glede na vse te pomanjkljivosti naj bi bil tudi arbitraren. Vrhovno sodišče naj se tudi ne bi vsebinsko opredelilo do pritožničine pritožbe, njegovo stališče, da prijava na razpis še ne zagotavlja uspeha, izbor drugega ponudnika pa pomeni del poslovnega tveganja, ne pa nastanek škode, pa v postopku javnega razpisa dejansko onemogoča izdajo začasne odredbe. S tem naj bi bila kršena tudi pravica pritožnice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

3.Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča. Z njegovo izvršitvijo naj bi pritožnici nastale težko popravljive posledice. S ponovljenim javnim razpisom in dodelitvijo sporne frekvence drugemu ponudniku naj bi pritožnici nastala težko popravljiva ali celo nepopravljiva škoda. Glede na to, da Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/04 in nasl. –- v nadaljevanju ZEKom) za zadeve sodnega varstva zoper odločitve APEK v posamičnih zadevah določa prednostno obravnavo, naj bi bilo z začasnim zadržanjem le za krajši čas onemogočeno dodeljevanje sporne frekvence.

B.

4.Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločbo sodišča kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Pritožnica očita Vrhovnemu sodišču, da naj bi se spustilo v obravnavanje pritožbe, ki bi jo moralo zavreči, ker naj bi jo vložila neupravičena oseba. Po vsebini pa naj bi bila odločitev neustrezno obrazložena in arbitrarna. To naj bi pomenilo kršitev enakega varstva pravic in kršitev načela enakosti pred zakonom (22. člen in drugi odstavek 14. člena Ustave). Enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju sodnega varstva pravic. Zato je Ustavno sodišče navedene očitke o kršitvah preizkusilo z vidika 22. člena Ustave.

6.Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, pretehtati njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev sodišča nižje stopnje dovolj izčrpna in popolna. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnice o kršitvi te pravice neutemeljen.

7.Vrhovno sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa namreč pojasnilo, zakaj niso podani razlogi za zavrženje pritožbe APEK. Res je, da se ni izrecno opredelilo do vseh navedb pritožnice, vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa kljub temu izhaja, da Vrhovno sodišče namestnika direktorja APEK, ki je vložil pritožbo APEK, ni štelo kot pooblaščenca z vidika drugega odstavka 22. člena ZUS-1, ampak kot zakonitega zastopnika APEK.

8.Prav tako dejstvo, da Vrhovno sodišče drugače kot pritožnica razlaga drugi odstavek 22. člena ZUS-1, samo po sebi še ne pomeni, da bi bila s tem kršena pravica pritožnice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. V skladu z ZEKom je direktor APEK zakoniti zastopnik te agencije in lahko imenuje svoje namestnike za posamezna področja (prvi in drugi odstavek 116. člena). Sklep o ustanovitvi Agencije za pošto in elektronske komunikacije (Uradni list RS, št. 60/01 in nasl.) je ureditev namestnikov direktorja prepustil statutu te agencije. Po Statutu APEK (Uradni list RS, št. 68/05) direktor izmed vodij področij imenuje dva namestnika (drugi odstavek 4. člena), v njegovi odsotnosti pa zastopa in predstavlja APEK tisti namestnik direktorja, ki ga direktor pooblasti s pisnim pooblastilom, v obsegu, kot ga določi (drugi in tretji odstavek 5. člena). Ustavno sodišče je vpogledalo listino o imenovanju namestnika direktorja APEK in izdano pisno pooblastilo, po katerem so nanj prenesene vse zadeve zastopanja in predstavljanja APEK v času odsotnosti direktorja APEK. Glede na to je Vrhovno sodišče upravičeno upoštevalo namestnika direktorja za zakonitega zastopnika APEK. Poziv k predložitvi dokazil o opravljenem pravniškem državnem izpitu le za pooblaščenko APEK je očitno povezan z vložitvijo odgovora APEK na pritožbo sedanje ustavne pritožnice, na kar hkratna prepozna vložitev dopolnitve pritožbe nima vpliva. Pritožnica pa ne navaja, da bi glede te določbe ZUS-1 Vrhovno sodišče v drugih podobnih primerih ravnalo drugače, oziroma ne zatrjuje, da bi odstopilo od ustaljene sodne prakse.

9.Pred Ustavnim sodiščem je glede drugega odstavka 22. člena ZUS-1 začet postopek za oceno ustavnosti. S sklepom št. U-I-69/07 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 26/07) je Ustavno sodišče sprejelo pobudo in določilo način izvrševanja tega sklepa tako, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča omejitev iz drugega stavka drugega odstavka 22. člena ZUS-1, kolikor se nanaša na pritožbo, uporablja le v primeru, ko stranka vloži pritožbo po pooblaščencu. To pomeni, da stranka lahko opravlja procesna dejanja v zvezi s pritožbo, čeprav ni opravila pravniškega državnega izpita. To velja tako za fizične osebe kot tudi za pravne osebe, kadar jih zastopa zakoniti zastopnik. Glede na ta sklep Ustavnega sodišča tudi prej sprejetemu stališču Vrhovnega sodišča, ki je stranki v postopku dopustilo neposredno vložitev pritožbe, ni mogoče očitati kršitve enakega varstva pravic, ker je po vsebini z njim skladno. Zgolj z nestrinjanjem s stališčem sodišča in z uveljavljanjem izgube ugodnejšega položaja v postopku pred sodiščem pa ni mogoče utemeljiti kršitve človekovih pravic.

10.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se je Vrhovno sodišče opredelilo tudi do očitkov o nepravočasnosti dopolnitve pritožbe APEK in glede izpolnjevanja pogojev pooblaščenke v zvezi z odgovorom APEK na pritožbo pritožnice. Prav tako je pojasnilo svojo drugačno oceno razlogov za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. V zvezi s tem pritožnica izpodbijani odločitvi očita tudi samovoljen odstop od sodne prakse. Navaja zadeve, v katerih naj bi bila praksa Vrhovnega sodišča drugačna. Vendar pa pritožnica ne navaja sodne prakse v primerih, kakršen je njen, to je izdaja začasne odredbe v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo frekvence za radiodifuzno dejavnost. Zato so njene navedbe o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave neutemeljene.

11.Pritožnica izpodbijanemu sklepu očita tudi kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Brez izdaje začasne odredbe naj ga sploh ne bi mogla uveljaviti. Učinkovito sodno varstvo pritožnica razume le tako, da pridobi sporno frekvenco za radiodifuzno dejavnost, glede katere po svoji oceni edina izpolnjuje na razpisu zahtevane pogoje, zato naj bi ji bila glede na zakon tudi dodeljena. Vendar taka ocena ni merilo za učinkovitost sodnega varstva. Funkcija začasnih odredb pri zagotavljanju te ustavne pravice je v tem, da se med postopkom odvrne nastanek hujših škodljivih posledic oziroma, da se prepreči ravnanje, ki bi izničilo morebitni kasnejši uspeh v postopku.[1] Radiofrekvenčni spekter je omejena naravna dobrina, s katero upravlja APEK (32. člen ZEKom), ki je glede na to zavezana izpolniti morebitno obveznost iz pravnomočne sodne odločbe. ZEKom v 53. členu ureja primere spremembe odločbe o dodelitvi radijske frekvence, ki jih APEK lahko opravi po uradni dolžnosti. Dejstvo je, da pritožnica vodi postopek sodnega varstva zoper odločbo APEK v postopku dodelitve radijske frekvence in da ji ZUS-1 ponuja več možnosti za zavarovanje svojih pravic in pravnih koristi, vključno z odškodnino. Te možnosti pa niso izključno odvisne od postopka s to začasno odredbo. Zato očitki pritožnice o kršitvi pravice do učinkovitega sodnega varstva niso utemeljeni. Trditev pritožnice, da se Vrhovno sodišče ni vsebinsko opredelilo do njene pritožbe, pa očitno ne drži, saj jo je sodišče zavrnilo in to tudi na kratko obrazložilo.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

[1]P. Jambrek v L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 263.