Jedro

Delovno in socialno sodišče je v socialnem sporu s sodbo ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 17.4. do 23.4.1998. Glede na takšen izrek pravnomočne sodbe se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na ugotovitev o začasni nezmožnosti tožnice za delo v dnevih, ko ji izpodbijana disciplinska odločba očita neopravičeni izostanek. Tožena stranka ne more uspešno uveljavljati tega, da se je v času izdaje sklepov o prenehanju delovnega razmerja lahko oprla le na mnenje ZK I. in II. stopnje in da je bila začasna nezmožnost tožnice za delo od 17. do 23.4.1998 ugotovljena šele naknadno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Za odločitev je namreč pomembno zgolj to, da tožničin stalež ni bil neupravičen. Ker to izhaja tako iz izreka navedene sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kakor tudi iz razlogov sodbe, v konkretnem postopku ni potrebno z izvedbo še drugih dokazov ponovno preverjati upravičene odsotnosti tožnice v spornem obdobju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 12.10.1998 in sklep sklepa tožene stranke z dne 21.10.1998. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo in ji izplača iz naslova plače vse zapadle zneske za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji delovno razmerje vpiše v delovno knjižico, vse v 8 dneh. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške njenega pooblaščenca v višini 136.552,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001 do plačila, v 8 dneh. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je v izpodbijani sodbi izhajalo iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr.št. Ps ../98, z dne 8.3.2000, kjer je kot temelj sprejelo ugotovitev iz te pravnomočne sodbe, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 17. do 23.4.1998. Pred uvedbo disciplinskega postopka in med samim postopkom je tožena stranka neštetokrat preverjala dejansko stanje pri lečečem zdravniku, zdravniški komisiji I. in II. stopnje, vsakič pa ji je bilo zagotovljeno, da tožnica nima bolniškega staleža in da je torej izostala neopravičeno. Ker se tožnica tudi ni odzivala na pozive tožene stranke, da izostanke opraviči z bolniškimi listi ali drugače, je tožena stranka v disciplinskem postopku izvedla vse dokaze, ugotovila neopravičen izostanek, odgovornost tožnice in izrekla na težo storitve primeren disciplinski ukrep. Če so se dejstva kasneje spremenila, mora materialne in druge posledice napake nositi tisti, ki je napako zagrešil in ne tožena stranka. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in med drugim navaja, da je bil postopek tožene stranke izjemno nekorekten, saj je storila vse, da bi se rešila tožnice. V celoti je bilo znano, da je tožnica zaradi zdravstvenih težav nesposobna za delo, kar je izhajalo iz zdravstvene dokumentacije. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da je za odločitev bistvenega pomena, ali je bila odsotnost tožnice od 17. do 23.4.1998 dejansko neupravičena. Ugotovilo je, da temu ni bilo tako, ker je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr.št. Ps 1366/98, z dne 8.3.2000 (ki je postala pravnomočna dne 25.4.2000) med drugim v izreku te sodbe ugotovilo tudi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 17.4. do 23.4.1998. Glede na takšen izrek pravnomočne sodbe se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na ugotovitev o začasni nezmožnosti tožnice za delo v dnevih, ko ji izpodbijana disciplinska odločba očita neopravičeni izostanek. Citirana odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani se opira na mnenje komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista psihiatra, ortopeda in gastroenterologa, to je specialistov prav za področja tožničinih obolenj oz. zdravstvenih težav. Izvedenka psihiatrične stroke se je oprla na izvide psihiatra, enako izvedenec ortoped, specialist gastroenterolog pa je svoje mnenje oprl na ugotovitev, da ima tožnica Crohnovo bolezen, ki je kronična, z možnimi hudimi zapleti, pa tudi dolgotrajnimi remisijami in da je bil v spornem obdobju stalež nesporen. Dodatno je pri odločanju o utemeljenosti odsotnosti tožnice potrebno upoštevati tudi, da se je le-ta že v ugovoru zoper prvostopenjski sklep o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja sklicevala na mnenje izvedenca dr. B. F. z dne 16.4.1998, ki je navedel, da je psihično povsem dekompezirala in za delo ni zmožna. Gre torej za mnenje specialista le dan pred očitkom neupravičene odsotnosti z dela, to mnenje pa je razvidno tudi iz priloge A/2 - predloga zdravniški komisiji, iz katerega na hrbtni strani izhaja, da je bila 16.4.1998 tožnica pri psihiatru, ki še priporoča bolniški stalež, vsaj do konca meseca, razvidno pa je še, da je bila 23.4.1998 (torej zadnji dan neopravičene odsotnosti) tudi pri gastroenterologu. Iz tega izhaja, da se je že pred dokončnostjo disciplinske odločbe sklicevala vsaj na mnenje izvedenca dr. B. F. o nezmožnosti za delo, česar pa tožena stranka v drugostopenjski disciplinski odločbi očitno ni upoštevala. Kot sicer izhaja iz zapisnika sveta tožene stranke z dne 21.10.1998, tega mnenja specialista svet zavoda ni imel, zaradi česar ga tudi ni upošteval, temveč se je oprl le na mnenje ZK, ki tožnici ni odobrila bolniškega staleža. Vseeno pa glede na to tudi ne drži popolnoma pritožbena navedba tožene stranke, da je le-ta izvedla vse možne dokaze za ugotovitev neupravičene odsotnosti tožnice. Tožena stranka tudi ne more uspešno uveljavljati tega, da se je upravičeno lahko oprla na mnenje ZK I. in II. stopnje in da je bilo dejstvo začasne nezmožnosti tožnice za delo od 17. do 23.4.1998 ugotovljeno šele naknadno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Za odločitev je namreč pomembno zgolj to, da tožničin stalež ni bil neupravičen, da to izhaja tako iz izreka navedene sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, razvidno pa je tudi iz razlogov te sodbe, zaradi česar v konkretnem postopku ni bilo posebnih razlogov, da se z izvedbo še drugih dokazov ponovno preverja upravičena odsotnost tožnice v spornem obdobju. Dodatnih dokazov nista predlagali niti stranki. Če je k odločitvi tožene stranke, da tožnici izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, dejansko pripomoglo le mnenje ZK I. in II. stopnje, ki pa se je izkazalo za nepravilno, to ne more imeti vpliva na razmerje tožnice do tožene stranke, temveč kvečjemu na eventualni zahtevek tožene stranke do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Podrejeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja še, da je tožena stranka tožnici izrekla disciplinski ukrep s sklicevanjem na hujšo kršitev iz svojega pravilnika o odgovornosti, hujše kršitve delovne obveznosti pa sicer določa tudi Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Ur.l. RS št. 52/94-51/98), ki pa med kršitvami, za katere se obligatorno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, ne navaja neupravičenega izostanka z dela (67. čl. panožne KP). Glede na to bi tožena stranka morala že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka navesti tudi kvalifikatorne okoliščine, ki morajo biti ob dejstvu neopravičenega izostanka podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Teh okoliščin ni zaslediti v zahtevi niti v obeh izpodbijanih odločbah, kar pomeni, da bi tudi ob siceršnji ugotovitvi neupravičenega izostanka tožnice ne bilo vseh potrebnih razlogov (ki jih mora opredeliti že delodajalec v svojih odločbah, sodišče pa le presoja, če so podani in zakoniti) za najstrožji disciplinski ukrep. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadla, ker jih ta ni priglasila, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. čl. ZPP).