Jedro

Ker je v opisu kaznivega dejanja v obtožnem predlogu dovolj konkretno opisana kršitev njegove pravice iz 22. člena Ustave RS, B. B. ni mogoče odreči lastnosti oškodovanca v tej kazenski zadevi in mu torej posledično tudi ni mogoče odreči pravice, da kot oškodovanec kot tožilec na podlagi 60. člena ZKP zoper obdolženko nadaljuje kazenski pregon za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 potem, ko je bila njegova kazenska ovadba zoper obdolženko, s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Krškem zavržena.

Izrek

Pritožbi pooblaščencev oškodovanca kot tožilca B. B. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom I K 28700/2017 z dne 4. 3. 2020 zavrglo obtožni predlog B. B. z dne 22. 6. 2017 zoper obdolženo A. A., zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 in sicer iz razloga po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Odločilo je tudi, da mora na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP B. B. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženke.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in Višjemu sodišču v Ljubljani predlagali, da ugotovi, da je pritožba utemeljena ter izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zoper obdolženko zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 zavrglo na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, ker je zaključilo, da B. B. nima statusa oškodovanca in kot oškodovanec kot tožilec ni upravičen nadaljevati kazenskega pregona zoper obdolženko.

5. Pritožniki utemeljeno navajajo, da kljub temu, da je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, ob izpolnitvi znakov tega kaznivega dejanja lahko nastane škoda tudi posamezni fizični osebi, česar po presoji sodišča druge stopnje tudi prvostopenjsko sodišče ni prezrlo (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče pritrjuje tako stališču pritožbe kot tudi ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je potrebno presojo statusa oškodovanca in s tem upravičenosti prevzema kazenskega pregona opraviti na podlagi 60. člena ZKP in 6. alineje 144. člena ZKP, saj tedaj, ko državni tožilec kazensko ovadbo zavrže, kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, lahko prevzame le tisti, ki ima tudi dejansko lastnost oškodovanca v zvezi s tem kaznivim dejanjem. Oškodovanec pa je tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno presodilo, da je v opisu dejanja v celoti izostala opredelitev prekršene ali ogrožene pravice B. B. in manifestacija te kršitve, na kar v obširnih pritožbenih navedbah opozarjajo pritožniki.

6. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba, ni mogoče prezreti, da je sodišče prve stopnje v 8. točki izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je opis obdolženki očitanega kaznivega dejanja zadosti konkretiziran, nato pa v 9. točki obrazložitve navedlo, da je iz opisa, obrazložitve in priloženih dokazov mogoče razbrati, da je odgovor obdolženke vplival na odločitev tožilke C. C., da je kazensko ovadbo B. B. zavrgla. Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da „slednji potem zaradi tega, ker je ugotovitvam tožilke verjel, ni prevzel kazenskega pregona, v nadaljevanju pa je zaradi ugotovitve neresničnosti ugotovitev moral umakniti zasebno tožbo, vloženo proti novinarjem, torej bi s tem utegnilo biti poseženo v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.“ Zato pritožniki menijo, da je sodišče samo iz vsebine obtožnega predloga razbralo in se prepričalo, da ima B. B. lastnost oškodovanca v smislu 6. alineje 144. člena ZKP. Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim navedbam ne more odreči tehtnosti in ugotavlja, da stališče sodišča prve stopnje, da iz opisa dejanja iz obtožnega predloga ni jasno razvidno, katera osebna ali premoženjska pravica naj bi bila oškodovancu kot tožilcu z obdolženkinim ravnanjem prekršena ali ogrožena in v čem, ni pravilno.

7. Pritožniki navajajo, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo, da je opis dejanja pomanjkljiv, skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZKP zahtevati od vložnika, da obtožni predlog v določenem roku ustrezno dopolni oziroma popravi, pa tega ni storilo. Sodišče druge stopnje pritožbeno tezo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče oškodovancu kot tožilcu subsidiarni obtožni predlog vrniti v dopolnitev oziroma v popravo, zavrača. Drugi odstavek 270. člena ZKP, na katerega se sklicujejo pritožniki, se namreč sklicuje na 269. člen ZKP. Predsednik senata v rednem postopku oziroma sodnik posameznik v skrajšanem postopku najprej po uradni dolžnosti opravi formalni preizkus obtožnega akta. Pri tem ugotavlja le, ali je sestavljen v skladu z 269. členom ZKP in če spozna, da obtožni akt ni sestavljen v skladu z zakonom, zahteva od tožilca, da ga popravi. Vsebinski ali materialni preizkus obtožnega akta, ki obsega preizkus, ali je opisano dejanje kaznivo dejanje, ali je zadosti dokazov za utemeljenost suma, da ga je storil obdolženec, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, pa je naslednji korak preizkusa, po katerem sodišče lahko odloči, ne da bi pozivalo tožilca na popravo obtožnega akta, zato sodišče prve stopnje pri odločanju ni ravnalo v nasprotju s tretjim odstavkom 76. člena ZKP, kot to neutemeljeno očitajo pritožniki.

8. Višje sodišče pa pritrjuje pritožbi v delu, ko ta zatrjuje, da je sodišče prve stopnje glede opisa obdolženki očitanega kaznivega dejanja zavzelo prestrogo stališče, ko je ugotavljalo, da v opisu dejanja v obtožnem predlogu ni jasno razvidno, katera osebna ali premoženjska pravica naj bi bila B. B. z ravnanjem obdolženke prekršena ali ogrožena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa že samo zapisalo, da je zadosti konkretizirano, v čem naj bi s strani obdolžene A. A. prišlo do intelektualne falsifikacije, torej do posredovanja zavajajoče in pomanjkljive vsebine z zamolčanjem pomembnih dejstev, ter kako je tako listino uporabila v službi kot višja državna tožilka Specializiranega državnega tožilstva RS. Po veljavni sodni praksi mora opis slehernega kaznivega dejanja v sodbi (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) in obtožnici (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP) vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pomembno je, da opis obsega vse prvine posameznega kaznivega dejanja, v prvi vrsti vanj sodijo odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja (v sodbi, obtožnem aktu, sklepu o preiskavi itd.) zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, če je to seveda mogoče in smiselno. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja (ki predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt) konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.1 Sodišče prve stopnje je zato z zaključkom, da B. B. ni mogoče priznati statusa oškodovanca kot tožilca, ker v opisu dejanja v obtožnem predlogu ni jasno razvidno, katera osebna ali premoženjska pravica naj bi bila B. B. z ravnanjem obdolženke prekršena ali ogrožena, po presoji pritožbenega sodišča preseglo tisti okvir, ki ga glede opisa dejanja v obtožnem aktu oziroma sodni odločbi določa veljavna sodna praksa. Predvsem pa je spregledalo, da je v samem opisu v zvezi z ravnanjem obdolženke v smislu prepoznave oškodovanca povsem ustrezno in hkrati zadostno konkretizirana tudi prekršena pravica B. B. Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu namreč izhaja, da je v posledici obdolženkinega odgovora z dne 22. 6. 2011 zaradi lažne, zavajajoče in pomanjkljive vsebine, ki je izkrivljala in ni vsebovala vseh dejstev, ki so bila pomembna za odločitev C. C. o vloženi kazenski ovadbi B. B. …., vplivala na tožilsko odločitev tožilke C.C., saj je ta na podlagi odgovora obdolženke sprejela sklep …, s katerim je ovadbo oškodovanca kot tožilca zoper neznano osebo zaradi kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov iz tožilskega spisa zavrgla. S takšno posledico obdolženkinega ravnanja, torej z odločitvijo državne tožilke C. C., ki je s sklepom z dne 15. 9. 2011 zavrgla kazensko ovadbo B. B. zoper neznane osebe zaradi kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov po prvem in drugem odstavku 260. člena KZ-1, pa je bil slednji po presoji višjega sodišča prizadet v svoji pravici do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih in je bil torej v slabšem položaju kot če bi državna tožilka na podlagi njegove kazenske ovadbe zoper osumljence vložila obtožni akt. Zato ne glede na to, da iz opisa dejanja ne izhajajo tudi nadaljnje posledice tega ravnanja (odločitev B. B., da glede na to, da je verjel tožilki C. C., ni sam prevzel kazenskega pregona in je moral umakniti tudi zasebno tožbo zoper novinarja)2, višje sodišče ugotavlja, da zgoraj navedeni del opisa dovolj konkretno opiše kršitev njegove pravice iz 22. člena Ustave RS. Zato B. B. ob vsem obrazloženem ni mogoče odreči lastnosti oškodovanca v tej kazenski zadevi in mu torej posledično tudi ni mogoče odreči pravice, da kot oškodovanec kot tožilec na podlagi 60. člena ZKP zoper obdolženko nadaljuje kazenski pregon za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 potem, ko je bila njegova kazenska ovadba zoper obdolženko, s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Krškem zavržena.

9. Zaradi navedenega je zato drugostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je pritožba oškodovanca kot tožilca utemeljena, sklep sodišča prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

1 Sodba VS RS I Ips 204/2008 z dne 26. 6. 2008. 2 Je pa slednje navedeno v obrazložitvi obtožnega predloga in priloženih listinah.