Jedro

Provizijski sistem plačila zavarovalnih zastopnikov in merjenje delovne uspešnosti na podlagi provizijskega sistema je zakonito. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da provizijski sistem obračuna plače, pri katerem provizija dejansko vsebuje osnovno plačo in delovno uspešnost, dodatke in stroške ter druga plačila, ni v nasprotju s splošnimi načeli ureditve plač, saj zakon in ostali predpisi z delovnopravnega področja ne prepovedujejo odvisnosti višine plače od doseženih rezultatov dela oziroma obračuna in izplačila plače v obliki provizije. Stališče, da je opredelitev osnovne plače zastopnikov lahko odvisna od ustvarjenih provizij oziroma obračunana glede na dosežen procent realizacije, je bilo namreč že večkrat zavzeto v sodni praksi.

Ob ugotovitvi, da tožnica v obdobju od septembra 2014 do februarja 2015 ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov, pri čemer za nedoseganje rezultatov niso podani objektivni razlogi, temveč so razlogi izključno na njeni strani, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je obstajal utemeljen razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Za zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti namreč v celoti zadoščajo že ugotovitve v zvezi z nedoseganjem delovnih rezultatov v opazovalnem obdobju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2015, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki 21. 6. 2015 ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ter za poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 21. 6. 2015 dalje do ponovnega nastopa dela, izplačilo nadomestila plače in drugih dohodkov ter prijavo v obvezna socialna zavarovanja in evidenco delovne dobe pri ZPIZ (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo (njen izpodbijani del) zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je bila odpoved podana prepozno, to je po preteku 6-mesečnega roka od nastanka odpovednega razloga. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je odpovedni razlog nastal marca 2015 (po obračunu provizij in stimulacij za februar 2015). Sklicuje se na izpoved A.A., da jo je spremljala že od februarja 2013. Trdi, da je tožena stranka z vsemi podatki o višini provizije razpolagala sproti v tekočem mesecu za preteklega. Meni, da začne teči rok za odpoved ob nastanku utemeljenega razloga. Po njenem mnenju kriterij nedoseganja pričakovanih rezultatov ni jasno in nedvoumno določen. Navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je provizijski sistem plače povsem specifičen in zato ni primeren za ugotavljanje doseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Trdi, da tudi če zavarovalni zastopnik svoje delo korektno opravi in sklene zavarovalno polico, se mu provizija obračuna šele na osnovi plačane premije sklenjenih zavarovalnih pogodb in pod pogojem, če je sam in pravilno sklenil zavarovalno pogodbo in je plačana zavarovalna premija nakazana na račun zavarovalnice. Opozarja, da tudi če je sklenila zavarovalno polico, lahko zaradi razlogov, ki niso na njeni strani (neplačilo premije s strani zavarovancev), ni upravičena do provizije, na primer dokler ta ni bila plačana oziroma odvedena toženi stranki, to pa je lahko trajalo tudi več mesecev, odvisno od plačilne discipline zavarovalcev in neodvisno od volje tožnice. Kot napačno graja ugotovitev, da se provizija ni obračunavala z zamikom. Pove, da se je provizija v primeru prenehanja in prekinitve zavarovanja poračunavala oziroma vračala. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje protispisno povzelo "skupno provizijo" za posamezne mesece. Trdi, da ob upoštevanju pravilnih zneskov provizij iz obračunov provizije, upoštevajoč kilometrino, ki se izplačuje iz ustvarjene provizije za življenjska zavarovanja, opravljenega poračuna provizij zaradi prekinitev pogodb ter znižanja pričakovanih delovnih rezultatov zaradi odsotnosti, tožnica ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov le meseca septembra in oktobra 2014, v ostalih mesecih pa jih je dosegla. Pove, da je zaradi obročnega plačevanja premij provizijo prejemala obročno več mesecev (tudi do 13) zapored, če je zavarovalec premijo plačal. Trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo drugih okoliščin, ko se tožnici provizija ni obračunala oziroma do nje na podlagi 28. člena Pravilnika ni bila upravičena, čeprav je zavarovanje sklenila (npr. če je brez predhodne odobritve obnovila zavarovanje, za katerega še ni bila plačana premija v celoti, v primeru ročno popravljenih dokumentov, dokazanih namernih napak ali napak iz hude malomarnosti idr.). Po njenem mnenju način ugotavljanja doseganja pričakovanih delovnih rezultatov pri toženi stranki ni primeren in določen način ugotavljanja uspešnosti delavca, saj ne odraža dejansko opravljenega dela v tekočem mesecu. Navaja, da tožena stranka sploh ni ugotavljala, kaj konkretno je v posameznem mesecu naredila, ampak le, koliko premije so plačali zavarovalci. Pove, da bi teoretično lahko sklenila dovolj zavarovalnih polic, da bi s provizijo dosegla osnovno plačo (če bi bila premija v celoti plačana v mesecu sklenitve zavarovalne police), pa zaradi sistema obračuna provizije po plačani realizaciji ne bi dosegla pričakovanih rezultatov dela zaradi razlogov, ki niso na njeni strani. Nasprotuje uporabi provizijskega načina plače za ugotavljanje delovnih rezultatov. Meni, da bi za ugotovitev tožničine uspešnosti tožena stranka morala ugotavljati, koliko zavarovalnih polic je tožnica sklenila v opazovanem mesecu in do kolikšne provizije bi bila glede na to upravičena. Trdi, da je redna odpoved iz razloga nesposobnosti lahko zakonita le, če se ob objektivno ugotovljenem dejstvu nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov hkrati ugotovi, da delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, česar tožena stranka ni dokazala. Navaja, da tudi če bi izpolnila vse mesečne planske obveznosti, to ne bi zadoščalo za ustvarjeno provizijo v višini osnovne plače. Poleg tega meni, da je odpoved nezakonita tudi zato, ker je uprava tožene stranke samovoljno in kljub nasprotovanju sindikata zvišala količnik za izračun osnovne plače z 1,80 na 2,00, s čimer je glede na provizijski način izračuna plače zvišala normo. Nasprotuje ugotovitvi, da je njena osnovna plača znašala 878,78 EUR, saj znesek uskladitve v višini 79,78 EUR ne more biti njen del. Dalje trdi, da jo je tožena stranka onemogočala pri delu s tem, da jo je večkrat premeščala z enega delovnega mesta na drugega, ji menjala teren in ji dodelila premajhen skadencar oziroma si je tega morala deliti s sodelavko. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da se njen začetni skandecar ni bistveno razlikoval od začetnih skadencarjev drugih zavarovalnih zastopnikov, da bi morala tožnica ta skadencar čim bolj obdelovati in da delo zavarovalnega zastopnika ni vezano izključno na zastop ter da bi lahko kjerkoli sklepala zavarovanja. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ji tožena stranka ni zagotavljala dela in da ji ob dodelitvi sodelavčevega skadencarja ni posredovala kontaktov strank, ji ni zagotovila zadostnega portfelja strank ter da so bili njeni produkti nekonkurenčni v primerjavi z ostalimi zavarovalnicami. Opozarja, da je glede na določbo 14. člena Pravilnika zastop praviloma zaščiten in tako ne drži, da bi lahko sklepala zavarovanja iz drugih zastopov. Ne strinja se niti z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je njeno strokovno znanje pod pričakovanji. Pove, da je preizkus iz avtomobilskega zavarovanja in iz paketnega zavarovanja ... v marcu 2015 opravila pozitivno. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi priče A.A., da se je prijavila le na eno izobraževanje ter da zainteresiranosti za druga ni pokazala, saj je ista priča izpovedala, da se je lahko delavec pri toženi stranki udeležil le enega izobraževanja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga zavrnitev tožničine pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice enkrat že odločilo in ga s sodbo opr. št. Pd 106/2015 z dne 4. 2. 2016 zavrnilo. Na takšno odločitev se je pritožila tožnica, njeni pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 372/2016 z dne 17. 11. 2016 ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje pa je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica zmotno uporabljenega materialnega prava, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz citiranega razveljavitvenega sklepa.

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, podane tožnici 23. 4. 2015. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu zavarovalni zastopnik, nazadnje na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 1. 2013. Ker tožnica v obdobju od septembra 2014 do februarja 2015 ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov, saj je tako v količinskem kot v kakovostnem smislu dosegala slabše rezultate od pričakovanih in določenih ter je njeno strokovno znanje s področja premoženjskih, življenjskih in kapitalskih zavarovanj daleč od pričakovanega, ji je tožena stranka po izvedenem zagovoru 1. 4. 2015 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

8. Razlog nesposobnosti je v 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami) opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

9. V tretjem odstavku 89. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno upoštevalo, da je relevanten trenutek, od katerega začne teči rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti, nastanek utemeljenega razloga. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka doseganje rezultatov tožnice spremljala v obdobju šestih mesecev, to je od septembra 2014 do februarja 2015, skladno s Pravilnikom o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in vodij skupin ter povračilu potnih stroškov za premoženjska zavarovanja zavarovanja (v nadaljevanju: Pravilnik). V določbi tretjega odstavka 21. člena Pravilnika je določeno, da se za zavarovalne zastopnike, ki trikrat v zadnjih šestih mesecih ne dosegajo pričakovanih delovnih rezultatov, lahko začne postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog nesposobnosti ni mogel nastati pred potekom šestmesečnega opazovalnega obdobja, ki pa se je izteklo v marcu 2015, ko je bil zaključen obračun tožničinih provizij in stimulacij za februar 2015. Glede na to, da je razlog za odpoved nastal v marcu 2015, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je redna odpoved, ki jo je tožena stranka tožnici podala dne 23. 4. 2015, pravočasna. Okoliščina, ki jo izpostavlja tožnica v pritožbi, da jo je nadrejena "spremljala" že od februarja 2013 oziroma da je tožena stranka z vsemi podatki o višini ustvarjene provizije razpolagala sproti (v tekočem mesecu za pretekli mesec), ne vpliva na začetek teka odpovednega roka. Za presojo pravočasnosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno le, kdaj je nastal v odpovedi navedeni odpovedni razlog.

10. V drugem odstavku 20. člena Pravilnika je določeno, da zavarovalni zastopnik dosega pričakovane delovne rezultate, ko je seštevek mesečne provizije in stimulacije iz naslova premoženjskih zavarovanj, življenjskih in pokojninskih zavarovanj, prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj ter provizij od ostalih opravljenih storitev najmanj tolikšen, da si z njo pokrije svojo osnovno plačo. Če zavarovalni zastopnik trikrat v zadnjih šestih mesecih ne doseže pričakovanih delovnih rezultatov, pa lahko tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 21. člena Pravilnika začne postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Glede na tožničine navedbe, da je Pravilnik v delu, ki uvaja t. i. provizijski sistem, pri katerem je delovna uspešnost zavarovalnega zastopnika odvisna od prejetih provizij, te pa so odvisne od plačanih premij za sklenjena zavarovanja, v nasprotju z zakonom, je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu pravilno presojalo zakonitost takšne določbe, kot predhodno vprašanje v smislu 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nadalj.). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je provizijski sistem plačila zavarovalnih zastopnikov in merjenje delovne uspešnosti na podlagi provizijskega sistema zakonito. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da provizijski sistem obračuna plače, pri katerem provizija dejansko vsebuje osnovno plačo in delovno uspešnost, dodatke in stroške ter druga plačila, ni v nasprotju s splošnimi načeli ureditve plač, saj zakon in ostali predpisi z delovnopravnega področja ne prepovedujejo odvisnosti višine plače od doseženih rezultatov dela oziroma obračuna in izplačila plače v obliki provizije. Stališče, da je opredelitev osnovne plače zastopnikov lahko odvisna od ustvarjenih provizij oziroma obračunana glede na dosežen procent realizacije, je bilo namreč že večkrat zavzeto v sodni praksi (prim. odločitve VSRS VIII Ips 472/2008 z dne 7. 9.2010, VIII Ips 317/2009 z dne 3. 10. 2011, VIII Ips 55/2010 z dne 6. 12. 2011). Tako kot je odločitev, da bo plača zavarovalnega zastopnika odvisna od ustvarjenih provizij, poslovna odločitev delodajalca, ki ni v nasprotju z delovnopravno zakonodajo, je poslovna odločitev tudi, da je delovna uspešnost zavarovalnega zastopnika odvisna od prejetih provizij, ki pa so odvisne od plačanih premij za sklenjena zavarovanja. Tudi sicer iz zakonskih določb in določb drugih predpisov ne izhaja, da delovna uspešnost ne bi smela biti odvisna od rezultatov, npr. kot v obravnavanem primeru od prejetih provizij. Bistveno je, da je v tožena stranka v Pravilniku, kot notranjem organizacijskem aktu, natančno določila merilo, po katerem se meri delovna uspešnost delavca in da to merilo velja enako za vse zaposlene ter da so bili zaposleni s tem seznanjeni. Glede na ugotovitve, da izmed 16 zaposlenih zavarovalnih zastopnikov zgolj dva zaposlena (tožnica in še en delavec) nista dosegla norme, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da merilo delovne uspešnosti, kot je določeno v tretjem odstavku 21. člena Pravilnika, ni nezakonito niti ni neustrezno. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica uveljavlja nezakonitost merjenja delovne uspešnosti v odvisnosti od ustvarjenih provizij, so zato neutemeljene.

11. V zvezi s presojo odpovednega očitka nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov v obdobju od septembra 2014 do februarja 2015 je sodišče ugotovilo, da je v Pravilniku tožene stranke določeno, kakšne so mesečne planske obveznosti zavarovalnega zastopnika, ter da tožnica teh obveznosti v nobenem mesecu znotraj šestmesečnega obdobja ni dosegla. Pritožba sicer utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo zneske ustvarjene skupne provizije v opazovanih šestih mesecih, vendar to na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo, saj tudi ob upoštevanju pravilnih zneskov, kot bodo navedeni v nadaljevanju, tožnica v štirih mesecih od šestih mesecev opazovalnega obdobja (septembra, oktobra in novembra 2014 ter februarja 2015) ni dosegla (zaradi odsotnosti tožnice ustrezno znižane) osnovne plače. Sodišče prve stopnje je iz obračunov provizije povzelo naslednje zneske skupne provizije: za september 2014 v znesku 371,84 EUR, za oktober 2014 v znesku 246,77 EUR, za november 2014 v znesku 460,73 EUR, za december 2014 v znesku 606,45 EUR, za januar 2015 v znesku 526,26 EUR in za februar 2015 v znesku 360,98 EUR. Iz Obračunov provizije za navedene mesece (listine B 17 in nasl.) izhaja, da gre za zneske skupne provizije za posredovana zavarovanja in ne za skupaj obračunano provizijo (vsa provizija + stimulacija), ki bi jo sodišče prve stopnje pravilno moralo upoštevati in izhaja iz navedenih obračunov in je razvidna iz predložene preglednice tožene stranke (B 31). Bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je s protispisno ugotovitvijo prenizkih zneskov skupne provizije zagrešilo sodišče prve stopnje, tako pritožbeno sodišče skladno z določbama druge in šeste alineje 358. člena ZPP odpravlja tako, da ugotavlja pravilne zneske skupne provizije za navedene mesece. To pa so: za september 2014 v znesku 652,17 EUR, za oktober 2014 v znesku 503,68 EUR, za november 2014 v znesku 660,61 EUR, za december 2014 v znesku 851,51 EUR, za januar 2015 v znesku 722,48 EUR in za februar 2015 v znesku 684,47 EUR. Vendar pa je tudi ob upoštevanju pravilnih zneskov skupne provizije, ob upoštevanju tožničine opravičene odsotnosti (znižanje pričakovanih delovnih rezultatov), prištetju kilometrine za življenjska zavarovanja (ne pa celotne kilometrine, saj za to ni podlage) in prištetju poračuna zaradi prekinitev zavarovalnih pogodb (kar je vse sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo), tožnica le v decembru 2014 in januarju 2015 dosegla pričakovane delovne rezultate, v preostalih štirih mesecih pa pričakovanih delovnih rezultatov ni dosegla. Za mesec september 2014 je dosegla provizijo v znesku 736,16 EUR (skupna provizija 652,17 EUR + provizija za življenjska zavarovanja v obliki kilometrine za življenjska zavarovanja 43,66 EUR + poračun 40,33 EUR), namesto vsaj 798,90 EUR, v mesecu oktobru 542,72 EUR (503,68 EUR + 24,79 EUR + 14,25 EUR) namesto vsaj 802,36 EUR, v mesecu novembru 697,61 EUR (660,61 +29,23 + 7,77 EUR) namesto 746,96 EUR ter v mesecu februarju 2015 znesek 728,12 EUR (684,47 + 38,54 + 5,11 EUR) namesto vsaj 746,96 EUR. Glede na to je utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpolnjen dejanski stan iz tretjega odstavka 21. člena Pravilnika, saj tožnica štirikrat v opazovalnem šestmesečnem obdobju ni dosegla pričakovanih rezultatov dela.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bil Pravilnik sprejet enostransko, brez soglasja sindikata ter da je uprava tožene stranke samovoljno in kljub nasprotovanju Reprezentativnega sindikata B. zvišala količnik za določitev osnovne plače iz 1,80 na 2,00, s čimer je posledično zvišala tudi normo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da iz 8. člena takrat veljavnega ZDR ne izhaja, da bi bilo za sprejem Pravilnika potrebno soglasje sindikata, temveč mora delodajalec pred sprejemom predloge splošnih aktov delodajalca, s katerimi določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti, posredovati v mnenje sindikatom pri delodajalcu. To obveznost pa je tožena stranka izpolnila. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka pred sprejetjem Pravilnika predlog posredovala Reprezentativnemu Sindikatu B. v mnenje. Ta je 22. 11. 2012 podal pripombe, ki pa se niso nanašale na provizijski sistem plačila zavarovalnih zastopnikov, niti na 19. člen, s katerim je bil spremenjen količnik za določanje osnovne plače zavarovalnega zastopnika z 1,8 na 2,0 (B/21). Tožena stranka je Pravilnik sprejela 28. 2. 2013, po soglasju Sveta delavcev tožene stranke z dne 19. 12. 2012, iz katerega ravno tako ne izhajajo pripombe, predlogi ali popravki v zvezi z provizijskim sistemom plačila zavarovalnih zastopnikov niti v zvezi z 19. členom Pravilnika. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka pravilno izpeljala postopek sprejetja Pravilnika.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri presoji pričakovanih rezultatov dela ne bi smelo upoštevati zneska uskladitve kot dela tožničine osnovne plače. Glede na to, da je bila tožnica skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena Pravilnika za doseganje pričakovanih rezultatov dela dolžna ustvariti skupno mesečno provizijo vsaj v znesku svoje osnovne plače, je sodišče prve stopnje ta znesek pravilno ugotovilo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Iz te pa izhaja, da je njena osnova plača za polni delovni čas, pričakovane delovne rezultate in normalne delovne pogoje, sestavljena iz plače v znesku 799,00 EUR bruto in zneska uskladitve v višini 79,78 EUR, tako da znaša njena osnovna plača 878,78 EUR. Presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožnica za doseganje pričakovanih delovnih rezultatov dela dolžna ustvariti mesečno provizijo vsaj v znesku 878,78 EUR oziroma v sorazmernem delu glede na efektivni delovni čas, je pravilna. Pritožbena navedba, da je tožena stranka sklenila novo kolektivno pogodbo, v kateri je določena tudi osnova plača zavarovalnega zastopnika brez zneska uskladitve, pa predstavlja pritožbeno novoto, zato je ni mogoče upoštevati.

14. Sodišče prve stopnje je preizkusilo vse očitke, ki jih je tožnica zatrjevala v zvezi z nepravilnim izplačilom provizije (da ji je tožena stranka del provizije iz obdobja od septembra 2014 dalje izplačala z zamikom; da jo je tožena stranka onemogočala pri delu s premeščanjem z enega delovnega mesta na drugega, ji menjala teren in ji dodelila premajhen skadencar oziroma si je tega morala deliti s sodelavko, da ji tožena stranka ni zagotavljala dela in da ji ob dodelitvi sodelavčevega skadencarja ni posredovala kontaktov strank, ji ni zagotovila zadostnega portfelja strank ter da so bili njeni produkti nekonkurenčni v primerjavi z ostalimi zavarovalnicami ter da ne drži, da bi lahko sklepala zavarovanja iz drugih zastopov in da je njeno strokovno znanje pod pričakovanji) in je pravilno zaključilo, da so ti neutemeljeni. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, zato jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbeni navedbami pa dodaja.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnici tožena stranka provizije ni izplačevala z zamikom. Ni bilo sporno, da je bila tožnica skladno s Pravilnikom upravičena do provizije, ko je stranka plačala premijo zavarovanja. Takšen način izračuna provizije je bil pri toženi stranki jasno določen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile vse provizije, ki so nastale zaradi plačila premije zavarovanja v določenem mesecu, koncem tega meseca obračunane in tožnici izplačane sredi naslednjega meseca. Tožnica pa ni dokazala, da bi tožena stranka zadrževala del njene zapadle provizije ali jo plačevala z zamudo. Iz pritožbenih navedb sicer izhaja predvsem svoje nestrinjanje s provizijskim sistemom kot merilom za merjenje delovne uspešnosti, glede katerega pa je bilo že pojasnjeno, da je zakonit. Tožnica pa tudi ni konkretno navedla, v katerih primerih naj bi prišlo do zamika pri izplačilu premije in kako naj bi to vplivalo na ugotavljanje njene delovne uspešnosti v opazovalnem obdobju šestih mesecev. Zgolj pavšalne trditve o plačilu provizije z zamikom pa ne utemeljujejo drugačnega zaključka o presoji njene delovne uspešnosti v spornem obdobju. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo drugih okoliščin, ko se tožnici provizija ni obračunavala oziroma do nje ni bila upravičena na podlagi 28. člena Pravilnika, saj te navedbe predstavljajo pritožbeno novoto in jih zato pritožbeno sodišče ne upošteva. Tudi pavšalne navedbe tožnice, da ji je tožena stranka zmanjšala mesečno skupno provizijo zaradi pogostih prekinitev zavarovalnih pogodb iz razlogov na strani strank, ne da bi navedla v katerem mesecu in za koliko, ne vplivajo na pravilno presoje sodišča prve stopnje glede ugotovljene tožničine delovnem uspešnosti v opazovalnem obdobju.

16. Ob ugotovitvi, da tožnica v obdobju od septembra 2014 do februarja 2015 ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov, pri čemer za nedoseganje rezultatov niso podani objektivni razlogi, temveč so razlogi izključno na njeni strani, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je obstajal utemeljen razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Za zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti namreč v celoti zadoščajo že ugotovitve v zvezi z nedoseganjem delovnih rezultatov v opazovalnem obdobju.

17. Ne glede zgoraj navedeno, pa se pritožbeno sodišče strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je utemeljen tudi očitek o tožničinem pomanjkljivem strokovnem znanju s področja premoženjskih, življenjskih in kapitalskih zavarovanj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ji je tožena stranka omogočila in zagotovila ustrezna izobraževanja, vendar tožnica kljub temu ni imela zadostnih znanj s posameznega področja zavarovanja. Dokazni zaključek, da je tožena stranka tožnici nudila ustrezna izobraževanja, pa ta ni kazala dovolj interesa zanje, niti za samostojno učenje ter je bilo posledično njeno strokovno znanje s področja navedenih zavarovanj preslabo, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi skladnih izpovedi A.A. in C.C., ki sta bili tožnici nadrejeni. Pritožbene navedbe, da do napak pri njenem delu ni prišlo iz razloga nesposobnosti so zato neutemeljene. Glede na ugotovitve, da je imela tožnica možnost obrniti se na vodjo po pomoč in da jo je ta opominjala in spodbujala k samostojnemu učenju, ter ugotovljeno pomanjkljivo znanje in nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi pogoj po drugem odstavku 89. člena ZDR-1, torej da nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. 18. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno s petim odstavkom 41. čelna Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS; št. 2/04 in nadaljnji), po katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid, če gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja.