Jedro

Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.

Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer zatrjevala, da plačilnega naloga od svojega pooblaščenca ni prejela in je v zvezi s tem predlagala tudi izvedbo dokazov (zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca). Ker pa je elektronsko pošto mogoče šteti za zanesljiv način komuniciranja, bi morala ob tem tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem elektronske pošte (na primer tehnične težave, napake na strežniku ipd.) in v zvezi s tem predlagati izvedbo ustreznih dokazov (npr. poročila oziroma obvestila ponudnika elektronskih storitev o motnjah v delovanju elektronske pošte v določenem času). Zgolj pavšalna navedba, da ji elektronska pošta ni bila dostavljena zaradi motnje v delovanju sistema elektronske pošte, oziroma, da gre za naključje, temu ne zadosti.

Tudi v primeru, če bi pritožnica dokazala, da od svojega pooblaščenca ni prejela po elektronski pošti poslanega naloga za plačilo sodne takse, pa to dejstvo samo po sebi še ne bi utemeljilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo izvesti predlagano zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca. Tudi če bi se namreč v celoti sprejelo zatrjevano dejstvo kot dokazano, to ne bi moglo vplivati na ugotovitev, da pritožnica in njen pooblaščenec nista ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi preprečila nastanek zamude pri plačilu plačilnega naloga.

Pri odločanju o vrnitvi v prejšnje stanje je namreč treba presoditi tudi skrbnost stranke in njenega pooblaščenca z vidika ravnanja po dogodku, ki je bil vzrok za zamudo, torej, ali sta storila vse, kar bi lahko, da do zamude ne bi prišlo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica in njen pooblaščenec v medsebojni komunikaciji nista ravnala dovolj skrbno. Predvsem bi moral v konkretnem primeru, ko je obstajala možnost izgube pritožničine pravice do sodnega varstva zaradi nepravočasno plačane sodne takse, skrbneje ravnati pritožničin pooblaščenec, če že ne pri preverjanju, ali je pritožnica dobila poslani plačilni nalog, pa pri pravočasni kontroli oziroma opomniku stranki glede izvršitve dolžnega plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi neplačane sodne takse za tožbo, ki jo je vložila zoper odločbo Javne agencije RS za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, št. 303-4-104/2019/4 z dne 25. 2. 2020. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče v obravnavani zadevi zaradi neplačane sodne takse za tožbo s sklepom z dne 10. 7. 2020 ustavilo postopek, tožnica pa je po njegovem prejemu na podlagi 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlagala vrnitev v prejšnje stanje in plačala sodno takso. Sodišče je presodilo, da zatrjevani razlog za zamudo (motnje v delovanju sistema elektronske pošte, zaradi katerih tožnica ni prejela plačilnega naloga za takso, ki ji ga je posredoval pooblaščenec) ne utemeljuje predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ocenilo je, da gre za pavšalno navedbo o nedostavljeni elektronski pošti, ki je tožnica ni dokazala s stopnjo verjetnosti, zato sodišče tudi ni izvajalo predlaganih dokazov. S sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 308/2016 z dne 12. 4. 2017 je pojasnilo tudi, da neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in pooblaščenca (odvetnika) ni opravičen vzrok za zamudo. Po presoji sodišča prve stopnje pa tožnica ni storila vsega, kar bi lahko, da do zamude ne bi prišlo. Prejem plačilnega naloga bi namreč morala pričakovati in pri pooblaščencu takšno okoliščino tudi preveriti. Od povprečne stranke se namreč takšna skrbnost pričakuje vsaj v razmerju do pooblaščencev, ki jo zastopajo v sodnih postopkih.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je pravni laik, zato se od nje ne more pričakovati, da bi vedela v kolikšnem času bi moral pooblaščenec prejeti plačilni nalog in ji ga posredovati v plačilo, poleg tega je preverjanje tega pri pooblaščencu neživljenjsko in v praksi težko izvedljivo. Trdi, da je neprejem plačilnega naloga negativno dejstvo, za katerega velja nižji dokazni standard (standard verjetnosti), ki ga je izkazala, poleg tega je kot edini možen dokaz svojih navedb o nedelovanju elektronske pošte in neprejemu plačilnega naloga predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje pooblaščenca, temu predlogu pa sodišče prve stopnje ni sledilo, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zadevi ni sporno, da je pritožničin pooblaščenec nalog za plačilo sodne takse prejel 1. 6. 2020, petnajstdnevni rok za plačilo se je iztekel 16. 6. 2020, taksa pa je bila plačana 15. 7. 2020. Pritožnica je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla, da ji je pooblaščenec 1. 6. 2020 v priponki elektronskega sporočila poslal nalog za plačilo sodne takse, vendar pritožnica elektronskega sporočila s taksnim pozivom ni nikoli prejela. Navedla je, da je s pooblaščencem komunicirala izključno po elektronski pošti, ob pošiljanju elektronskega sporočila 1. 6. 2020 pa pooblaščenec ni dobil povratne informacije, da sporočilo ne bi bilo poslano, oziroma, da bi bilo s pošiljanjem karkoli narobe. Trdi, da gre za izjemen primer, ki ga pritožnica in pooblaščenec kljub potrebni skrbnosti nista mogla predvideti.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZUS-1 je vrnitev v prejšnje stanje možna, če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča1 je opravičen vzrok okoliščina oziroma ovira, ki je stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne more pripisati njeni krivdi. Ker torej zamuda ne sme biti zakrivljena, se presoja, ali je zamudo povzročil dogodek, ki ga pooblaščenec ali stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti nista mogla ne predvideti, ne odkloniti. Po tretjem odstavku 24. člena ZUS-1 je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga.

7. Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti.2 V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.

8. V obravnavani zadevi bi torej pritožnica morala tako zatrjevati kot tudi izkazati obstoj za odločitev bistvene okoliščine, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ne ona in ne njen pooblaščenec nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. Zato tudi ne gre za dokazovanje negativnih dejstev, kot to zmotno navaja pritožnica.

9. Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer zatrjevala, da plačilnega naloga od svojega pooblaščenca ni prejela in je v zvezi s tem predlagala tudi izvedbo dokazov (zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca). Ker pa je elektronsko pošto mogoče šteti za zanesljiv način komuniciranja,3 bi morala ob tem tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem elektronske pošte (na primer tehnične težave, napake na strežniku ipd.) in v zvezi s tem predlagati izvedbo ustreznih dokazov (npr. poročila oziroma obvestila ponudnika elektronskih storitev o motnjah v delovanju elektronske pošte v določenem času). Zgolj pavšalna navedba, da ji elektronska pošta ni bila dostavljena zaradi motnje v delovanju sistema elektronske pošte, oziroma, da gre za naključje, temu ne zadosti.

10. Tudi v primeru, če bi pritožnica dokazala, da od svojega pooblaščenca ni prejela po elektronski pošti poslanega naloga za plačilo sodne takse, pa to dejstvo samo po sebi še ne bi utemeljilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo izvesti predlagano zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca. Tudi če bi se namreč v celoti sprejelo zatrjevano dejstvo kot dokazano, to ne bi moglo vplivati na ugotovitev, da pritožnica in njen pooblaščenec nista ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi preprečila nastanek zamude pri plačilu plačilnega naloga.

11. Pri odločanju o vrnitvi v prejšnje stanje je namreč treba presoditi tudi skrbnost stranke in njenega pooblaščenca z vidika ravnanja po dogodku, ki je bil vzrok za zamudo, torej, ali sta storila vse, kar bi lahko, da do zamude ne bi prišlo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica in njen pooblaščenec v medsebojni komunikaciji nista ravnala dovolj skrbno. Predvsem bi moral v konkretnem primeru, ko je obstajala možnost izgube pritožničine pravice do sodnega varstva zaradi nepravočasno plačane sodne takse, skrbneje ravnati pritožničin pooblaščenec, če že ne pri preverjanju, ali je pritožnica dobila poslani plačilni nalog, pa pri pravočasni kontroli oziroma opomniku stranki glede izvršitve dolžnega plačila. Zahteva po skrbnem preverjanju prejema oziroma plačila naloga za plačilo sodne takse, ki ga je dolžna plačati stranka, ni neživljenjska, kot to navaja pritožba, saj je to mogoče zelo hitro preveriti, na primer s telefonskim klicem ali (novim) elektronskim sporočilom. Zagotovitev medsebojne komunikacije med stranko in pooblaščencem glede tako pomembne okoliščine, ki lahko vodi do ustavitve postopka, zato ne predstavlja nesorazmernega bremena, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnica. Glede na navedeno pritožnica ni izkazala obstoja okoliščin, ki bi utemeljevale ugoditev njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

12. Ker za odločitev v zadevi ostale pritožbene navedbe niso pomembne, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1) in potrdilo izpodbijani sklep.

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Npr. sklepi I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015, I Up 40/2002 z dne 16. 1. 2002, I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015. 2 Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in pooblaščenca (odvetnika) ni opravičen vzrok za zamudo, npr. sklep VSRS I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015. 3 Sklep VSRS I Up 308/2016 z dne 12. 4. 2017.