Jedro

Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je zatrjeval neizplačilo dnevnic, torej negativno dejstvo, dokazovanje katerega je že samo po sebi oteženo, medtem ko je bilo na toženi stranki breme dokazovanja dejstva izpolnitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 14.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka); ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.282,76 EUR (II. točka izreka); ugotovilo, da se terjatvi tožeče stranke in tožene stranke pobotata do zneska v višini 2.282,76 EUR (III. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 12.762,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 9.960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2013 dalje do plačila (V. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka 275,22 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (VI. točka izreka).

2. Zoper I., III., IV. in VI. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče ni upoštevalo nakazil tožniku preko družbe A. v zvezi z dogovorom med toženo stranko, navedeno družbo in tožnikom. Tudi ni upoštevalo sorodstvene vezi med tožnikom in B.B. ter dejstva, da je tožnik šele s tožbo zahteval izplačilo dnevnic. Sklicuje se na sodno prakso, ki predvideva pravičnejšo razdelitev dokaznega tveganja med pravdnima strankama z znižanjem dokaznega standarda na raven pretežne verjetnosti. Meni, da je sodišče z uporabo previsokega dokaznega standarda napačno uporabilo 8. in 215. člen ZPP ter posledično onemogočilo dejansko sodelovanje tožene stranke v postopku, s čimer je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno predstavlja tudi kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Tožena stranka je dokazala obstoj ustnega dogovora o izplačilu dnevnic tožniku preko navedene družbe in da je tožena stranka navedeni družbi v spornem obdobju izplačala preko 155.000,00 EUR. Sodišču očita tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedbam tožnika, B.B. in C.C., namesto da izpovedbam ostalih, ki so potrdili obstoj dogovora in dejstvo, da je tožnik po njihovem vedenju in glede na okoliščine primera prejel izplačilo dnevnic. Glede B.B. je sodišče storilo tudi postopkovno kršitev protispisnosti, saj je izpovedal o dogovoru s toženo stranko, da bo odprl podjetje, kamor mu bo tožena stranka nakazala dolgovano plačilo za njegovo opravljeno delo. Ob uporabi nižjega dokaznega standarda pretežne verjetnosti bi moralo sodišče zaključiti, da je toženi stranki uspelo dokazati izplačilo vtoževanih dnevnic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožniku povrnitev stroškov postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo. Navaja, da je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze nato pa pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno odločitev. Če je bilo med toženo stranko in podjetjem A., dogovorjeno, da bo to podjetje tožniku namesto tožene stranke izplačevalo dodatke, pa jih ni, tožena stranka takšnega ugovora ne more uveljavljati zoper tožnika, ampak ima lahko le zahtevek do podjetja A.. O podobnem primeru je pritožbeno sodišče že odločilo s sodbo Pdp 538/2013 z dne 11. 7. 2013. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je uveljavljal plačilo dnevnic, tožena stranka je ugovarjala, da mu jih je plačala preko družbe A.. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je zatrjeval neizplačilo dnevnic, torej negativno dejstvo, dokazovanje katerega je že samo po sebi oteženo, medtem ko je bilo na toženi stranki breme dokazovanja dejstva izpolnitve.

7. Ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ob uporabi nižjega dokaznega standarda pretežne verjetnosti zaključiti, da je toženi stranki uspelo dokazati izplačilo vtoževanih dnevnic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka sodišču ni dokazala, da je tožniku preko družbe A. nakazala zneske dnevnic. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje izpolnitev obveznosti do tožnika z nakazili navedeni družbi v višini preko 155.000,00 EUR, obstojem ustnega dogovora med tožnikom, toženo stranko in navedeno družbo, sorodstveno povezavo med tožnikom in B.B. kot lastnikom navedene družbe ter z dejstvom, da je tožnik plačilo dnevnice začel uveljavljati skoraj dve leti po prenehanju delovnega razmerja.

8. Nakazila v navedeni višini se nanašajo na poslovno razmerje med toženo stranko in družbo A.. Na podlagi tega poslovnega razmerja in sorodstvenega razmerja med tožnikom in B.B. kot lastnikom navedene družbe še ni mogoče sklepati na to, da so bile z nakazili poravnane ravno obveznosti tožene stranke do tožnika iz naslova dnevnic. Pri dokazovanju trditev o plačilu dnevnic se tožena stranka sklicuje na ustni dogovor med tožnikom, toženo stranko in družbo A., katerega pa sodišče, predvsem kar se tiče tožnika, ni ugotovilo. A tudi, če bi bil obstoj takšnega dogovora dokazan, to še ne bi dokazovalo plačila vtoževanih dnevnic. Ključna priča B.B. ni potrdil, da bi tožniku plačal dnevnice za ali v imenu tožene stranke. Ostale zaslišane priče in sedanji direktor tožene stranke pa niso bile niti stranka zatrjevanega dogovora niti npr. izvrševalci spornih izplačil tožniku, da bi lahko izpovedale o ključni dejstvih v tem sporu. Zgolj potrditev splošnih nakazil med toženo stranko in podjetjem A. še ne dokazuje določne izpolnitve tožniku. Prav tako ne more biti odločilno dejstvo, da je bila tožba vložena skoraj dve leti po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki. Iz navedenega izhaja, da ni utemeljen očitek, da dokazno breme ni bilo enakomerno porazdeljeno in da je bila toženi strani kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevama II Ips 674/2003 in II Ips 153/2009, na kateri opozarja pritožba, kjer je šlo za zahtevek iz naslova škode zaradi pretepa oziroma dokazovanje obstoja elementa vzročne zveze med škodo in škodnim dogodkom.

9. Ne drži torej, da bi sodišče prve stopnje z uporabo previsokega dokaznega standarda napačno uporabilo 8. člen ZPP. Ocena izvedenih dokazov o ključnem dejstvu nedokazanega izplačila dnevnic je prepričljiva in se pritožbeno sodišče z njo strinja. Sodišče prve stopnje pri tem ni kršilo pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Glede ocene pričanja B.B. sodišče prve stopnje ni storilo kršitve protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem da pritožba izpostavlja nebistveni del izpovedi, ki se niti ne nanaša na tožnika in njegovo terjatev, ampak na razmerje med pričo in toženo stranko. Če bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje neprepričljiva, bi to pomenilo kvečjemu zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker so iz obrazložitve sodbe jasno razvidni razlogi za sprejem odločitve, sodišče prve stopnje tudi sicer ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bilo v ničemer onemogočeno dejansko sodelovanje v postopku. S tem v zvezi toženi stranki ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in tudi ne pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

10. Sodišče prve stopnje je glede na dejansko evidentirano in opravljeno delo tožnika pravilno naložilo toženi stranki plačilo dnevnic na podlagi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) v višini 12.762,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 (to je od datuma pobotanja tožnikove terjatve do višine v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke) dalje do plačila.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbe, ker v pritožbenem postopku ni uspela (154., 165. člen ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, tudi tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (155., 165. člen ZPP).