Jedro

Nobenega dvoma ni bilo, da je tožnik pridobil pravico do plačila provizije (v višini 10% od prejete kupnine) takrat, ko je tretja oseba opravila svojo plačilno obveznost iz posla, pri katerem je kot trgovski zastopnik sodeloval tožnik (tretji odstavek 825. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi v glavni gospodarski zadevi, in sicer je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 3274/2014 z dne 15.1.2014 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 16.790,68 EUR s pp ter izvršilne stroške v znesku 187,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2014 dalje. Kar zadeva zahtevka po tožbi v pridruženi zadevi, pa je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 185152/2014 z dne 6.1.2015 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka v pridruženi zadevi dolžna plačati tožeči stranki v pridruženi zadevi 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2014 dalje, sicer pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora M. d.o.o. v petnajstih dneh plačati E.A. s.p. pravdne stroške v višini 3.115,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka v glavni zadevi in tožeča stranka v pridruženi zadevi (v nadaljevanju: tožena stranka), pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo brez tega, da bi postavilo izvedenca finančne stroke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prav tako je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je pričakovala, da bo sodišče izvedlo dokazni postopek v nakazani smeri, saj brez strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga, o zahtevku ni bilo mogoče odločiti. Zahtevek po tožbi v glavni zadevi je bil nesklepčen. Iz procesnega gradiva tožeče stranke v glavni zadevi in tožene stranke v pridruženi zadevi (v nadaljevanju: tožeča stranka) sploh ni razvidno, kolikšna naj bi bila pravzaprav osnova za obračun iztoževanih mesečnih provizij. Tožeča stranka je v tej zvezi podala zgolj približno oceno obsega poslovanja med strankama. Sodišče prve stopnje bi moralo toženo stranko pozvati, da predloži potrebne listine. Zaradi tega je procesno gradivo s strani tožeče stranke nepopolno in nezadostno, da bi lahko sodišče sploh ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka ni podala navedb in predlagala dokazov, da bi sodišče lahko ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je njen zahtevek tako po temelju kot po višini utemeljen. Tega dokaznega pa tožeča stranka ni zmogla. Tožeča stranka je že od samega začetka spora očitno ravnala z nezadostno skrbnostjo v poslovnem prometu, ko je toženi stranki izdajala račune kot knjigovodske listine. Tožena stranka je bila prisiljena zaradi postopanja tožeče stranke prekiniti medsebojno poslovno sodelovanje. Tožeča stranka nikoli ni zahtevala od tožene stranke predložitve konkretnih podatkov in listin, potrebnih za izračun medsebojnih obveznosti. Tožeča stranka se je na spor že prej pripravila in je ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ter je izkoristila vsa znanja in poznanstva z kupci, do katerih je prišla v okviru poslovnega sodelovanja s toženo stranko. Tudi v zvezi s tožbenim zahtevkom po tožbi v pridruženi zadevi bi moralo sodišče postaviti izvedenca finančne stroke. V tej zvezi je tožena stranka predložila vso potrebno listinsko gradivo. Iztoževana terjatev tožene stranke je v celoti usklajena s knjigovodskimi listinami in materialnim stanjem trgovskega blaga in zalog. Vso potrebno gradivo je tožena stranka predložila v sodni spis. Tožeča stranka je ravnala nestrokovno in nepravilno. Vse te nepravilnosti so toženi stranki povzročile nastanek premoženjske škode.

3. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik s pogodbo o trgovskem zastopanju (pravno razmerje med strankama je trajalo od 3.9.2012 do 22.11.2013) zavezal, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje osebe (iz področja L. in G.) sklepale pogodbe s toženo stranko kot naročnikom (prodaja svežih in zmrznjenih rib), tožena stranka pa se je zavezala, da mu bo za vsako pogodbo dala določeno provizijo (prvi odstavek 807. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Nobenega dvoma tudi ni bilo, da je tožnik pridobil pravico do plačila provizije (v višini 10% od prejete kupnine) takrat, ko je tretja oseba opravila svojo plačilno obveznost iz posla, pri katerem je kot trgovski zastopnik sodeloval tožnik (tretji odstavek 825. člena OZ). V konkretnem primeru je tožnik zahteval plačilo vseh provizij za mesec oktober in november 2013 ter plačilo določenih provizij za pretekle mesece v letu 2013, upoštevaje ob tem, da pri obračunu plačil za to obdobje nekatere kupnine pri poslih, pri katerih je kot trgovski zastopnik posredoval tožnik, tedaj s strani kupcev toženi stranki še niso bile plačane. Da bi trgovski zastopnik lahko uspešno uveljavljal pravico do plačila provizije, mora naročitelj izdelati in zastopniku izročiti obračun provizije, do katere je upravičen zastopnik (prvi odstavek 826. člena OZ). Zaradi tega je naročnik (če zastopnik to zahteva) (1) dolžan izročiti zastopniku izvleček iz poslovnih knjig o vseh poslih, ki opravičujejo zastopnika do provizije, in ga obvestiti o vseh okoliščinah, ki nanjo vplivajo (tretji odstavek 826. člena OZ). Te zastopnikove pravice ni mogoče nikakor omejiti ali izključiti (peti odstavek 826. člena OZ). V konkretnem primeru je bila toženka, ki je edina razpolagala z relevantnimi podatki za izračun zahtevane provizije, dolžna tožniku izročiti zahtevano dokumentacijo, pri čemer pa tega ni storila, čeprav je trdila, da je tožnikov konkretni izračun (zahtevek) nepravilen. Dokazno breme (tudi glede na dolžnost obveščanja iz prvega odstavka 821. člena OZ) je bilo v tej zvezi torej na toženi stranki, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Na tem mestu je tudi pravno pomembna okoliščina (ki je pritožba ne izpodbija), da tožena stranka (kljub jasnemu pozivu tožeče stranke) dolžne dokumentacije (izvleček iz poslovnih knjig o vseh poslih, ki opravičujejo tožnika do iztoževane provizije) v sodni spis ni hotela izročiti (izpoved zakonite zastopnice tožene stranke).

6. Glede na takšno procesno stanje, je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko ni izvedlo dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke, saj v sodnem spisu sploh ni bilo relevantnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko sodni izvedenec opravil svojo nalogo (2). Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tudi po višini, saj tožena stranka omenjene dokumentacije ni hotela predložiti v sodni spis (tožnik je do teh podatkov prišel na podlagi vpogleda v toženkin računalniški program, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje). Tudi zato se štejejo dejstva, ki jih je hotel tožnik (v zvezi s svojim zahtevkom proti toženi stranki) dokazati, za dokazana (smiselna uporaba petega odstavka 227. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Iz teh razlogov tudi ne vzdrži pritožbeni očitek v smeri nesklepčnosti tožbe tožeče stranke proti toženi stranki, upoštevaje ob tem, da nikakor ni res, da bi tožeča stranka trdila, da je svoj izračun za zahtevek naredila zgolj na približni oceni obsega poslovanja med strankama. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da bi moralo sodišče prve stopnje posebej s sklepom (prvi odstavek 227. člena ZPP) pozvati toženo stranko, da predloži relevantno poslovno dokumentacijo, potrebno za obračun provizije, in sicer glede na to, da je v postopku na prvi stopnji tožena stranka (kljub jasnemu in določenemu pozivu tožeče stranke) dala jasno vedeti, da te dokumentacije v sodni spis ne bo predložila. Za odločitev o zahtevku po tožbi tožeče stranke zoper toženo stranko tudi ni pravno pomembno da je (kot trdi pritožba) tožnik tudi po prenehanju pogodbe s tožečo stranko še naprej sklepal iste posle s kupci, in sicer na podlagi znanj in poznanstev, do katerih je prišel na podlagi poslovnega sodelovanja s toženo stranko.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek tožene stranke do tožnika v znesku 9.245,86 EUR s pp (po računu št. 1 - priloga A2, pridruženega spisa), ki se nanaša na zatrjevane inventurne manjke. Razlogi za takšno odločitev sodišča prve stopnje niso bili samo v tem, da tožena stranka sploh ni podala konkretnega trditvenega gradiva v tej smeri (sklicevala se je zgolj na priložene listine: pregled trenutne zaloge in dobavnice), temveč tudi v tem, da celotnega in popolnega obračuna manjkov, ki naj bi nastali med celotnim letom 2013, ni mogoče narediti brez predložitve podatkov, ki so bili podlaga za obračun tožnikove provizije (3). Poleg tega pa tožena stranka glede teh manjkov tudi ni dokazala, da niso poračunani s provizijo že na tekoči mesečni ravni. Zato je pravilen zaključek prve stopnje, da so se manjki mesečno upoštevali tako, da se je tožniku za vrednost mesečnih manjkov sproti (za tekoči mesec) zniževala provizija. Pavšalne pritožbene navedbe v tem delu prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe) ne morejo z ničemer omajati. Enako velja tudi glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka utemeljenosti omenjene terjatve ni uspela dokazati niti na podlagi končnega popisa zalog blaga z dne 27.11.2013 (točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Tudi terjatev (v znesku 3.916,57 EUR s pp) po računu št. 14 z dne 5.5.2014 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Ta terjatev po tožbenih navedbah tožene stranke predstavlja vrednost razlike med 30% razliko v ceni (kar je bilo upoštevano pri tožnikovem plačilu 10% provizije) in dejansko doseženo 29,17% razliko v ceni. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka terja od tožnika nazaj nekaj, kar je že plačala, čeprav je vedela, da ni bila dolžna plačati (glede na to, da je dnevno po strežniku v svoj sistem prejemala vse relevantne podatke od tožnika). Pri tem pa tožena stranka niti ni trdila, da si je pravico zahtevati plačilo nazaj pridržala, oz. da je plačala, da bi se izognila sili (191. člen OZ). Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podani pogoji za uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi. Pri konkretni terjatvi pa tudi niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 825. člena OZ.

9. Tudi terjatev po računu št. 14-3 z dne 21.5.2014 v višini 10.392,80 EUR s pp je toženka neutemeljeno terjala od tožnika. Gre namreč za neizterjanje terjatve toženke do kupcev pri poslih, pri katerih je tožnik sodeloval kot trgovski zastopnik. Vendar pa bi tožnik te terjatve toženki dolgoval le, če bi za izpolnitev obveznosti iz pogodbe posebej pisno jamčil (prvi odstavek 819. člena OZ). Takšnega pisnega jamstva pa tožnik ni dal, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

op. št. 1: V konkretnem primeru je zastopnik takšno zahtevo podal, a mu naročitelj ni hotel izročiti relevantne dokumentacije za izračun provizij, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in česar posplošena pritožbena kritika ne more izpodbiti.

op. št. 2: Tožena stranka poleg tega v tem delu tudi ni podala konkretnih trditev, zato je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem finančne stroke utemeljeno zavrnilo tudi kot nedovoljen informativni dokaz.

op. št. 3: Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem finančne stroke.