Jedro

Iz tožbenih trditev ne izhaja dolžnost toženke, da tožniku plača povečane stroške prevoza. Zavrnitev zahtevka v konkretnem primeru je bila ob nespornem dejanskem stanju posledica pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške prevoza na delo in z dela za mesec november 2018 v višini 412,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 12. 2018 dalje do plačila, za mesec december 2018 v višini 412,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 1. 2019 dalje do plačila in za mesec januar 2019 v višini 288,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 2. 2019 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so mu kršene ustavne pravice. Sodišče se ni opredelilo do predloženega dokaznega gradiva in sicer do Uradnega glasila A., in sicer 2. in 6. člena, ki utemeljujeta njegovo terjatev. Iz navedenih določb jasno izhaja, da pisni sporazum med delodajalcem in delavcem ni potreben in se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela prizna na podlagi dokazila o novem prebivališču delavca. Toženka s strani pritožnika zatrjevanih dejstev iz uradnega glasila ni prerekala (ni zanikala, da je tožnik upravičen do najmanj 65 % vtoževane terjatve), zato so ta dejstva nesporna, kar bi moralo sodišče upoštevati. Ker jih ni, je kršilo 214. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Kršilo je 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v utemeljitvi sodbe dokazno ocenilo le dokazne predloge in navedbe toženke, ne pa tudi tožnika, svojo oceno je oprlo le na dele posameznih dokazov in ni vseh dokazov primerjalo med seboj. Sodišče je zanemarilo materialno procesno vodstvo, saj ni terjalo dopolnitve procesnega gradiva niti njegove spremembe, prav tako od tožnika ni zahtevalo dopolnitve navedb oziroma dejstev, če je menilo, da so ta pomanjkljiva. Gre za sodbo presenečenja, saj sodišče tožnika ni opozorilo na morebiti spregledane pravne podlage. Svoje vizije konkretne pravde strankam ni pojasnilo, strank s pravnim vidikom zadeve ni seznanilo. Sodišče bi moralo poskrbeti, da bi bil tožbeni zahtevek sklepčen. Tožnik pred sprejemom odločitve ni vedel, katera dejstva bo sodišče štelo za pravno relevantna. Glede na navedeno je bilo dolžno opraviti glavno obravnavo in s strankami razčistiti določbe uradnega glasila. Če bi tožnik vedel, da morebiti ni zadostil trditvenemu bremenu in da bo sodišče odločilo tako, kot je, se glavni obravnavi ne bi odpovedal. Sodišče je s tem tožnika prikrajšalo za morebitno izjavo v postopku. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Sodišče je v razlogih nejasno in samo s seboj v nasprotju, izpodbijana sodba je nerazumljiva, odločeno je v nasprotju s spisovno dokumentacijo. Navedeno kaže na arbitrarnost in samovoljnost sojenja. Sodišče se ni ukvarjalo z določenimi pomembnimi niti z vsemi odločilnimi dejstvi, odločilnih dejstev ni ugotavljalo, o njih v sodbi ni razlogov. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki. Odločilo je v nasprotju s podatki v spisu ter mimo navedb strank, podana je tako tudi kršitev 7. člena ZPP. Dokazna ocena je pomanjkljiva. Stroškovna odločitev je napačna, niti ni jasna, niti obrazložena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter njegovo dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360 čl. ZPP) pa še navaja:

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V čem naj bi bili razlogi nejasni ali sami s seboj v nasprotju ter katera so po mnenju pritožbe tista odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, pritožba niti ne pojasni. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, iz obrazložitve povsem jasno izhaja, na podlagi katerih izvedenih dokazov in skladnih navedb strank je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva v zvezi z uveljavljanimi denarnimi terjatvami tožnika.

7. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so povsem razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje dokazno ocenilo le dokazne predloge in navedbe toženke ter da bi dokazne predloge tožnika zanemarilo. Sodišče je, kot to izhaja iz 3. točke obrazložitve, prebralo prav vse listine, ki sta jih v spis predložili obe stranki, nato pa se je do tistih, ki so bile bistvene za odločitev, tudi konkretizirano opredelilo. Sodišče se v sodbi ni dolžno opredeliti do vseh dokazov stranke, temveč se mora skladno s pravno teorijo in sodno prakso opredeliti le do tistih, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni, to pa je sodišče prve stopnje storilo. V točki 10 obrazložitve se je obrazloženo opredelilo tudi do Navodil za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, objavljenih v Uradnem glasilu A. (A14, B3), zato pritožbene navedbe, da se sodišče do tega dokaza ni opredelilo, ne držijo. Tudi na podlagi vsebine te listine (konkretno- tretjega odstavka 1. člena) pa je pravilno presodilo, da tožnik do povrnitve povečanih stroškov prevoza, nastalih zaradi razlogov na njegovi strani, ni upravičen. Upravičenost tožnika do povrnitve povečanih stroškov prevoza na delo in z dela ne izhaja niti iz drugih določb citiranih Navodil, konkretno 2. in 6. člena, saj navedeni dve določbi v bistvenem urejata zgolj način povračila stroškov prevoza v primeru, da je delavec do njih upravičen. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi ne izhaja, da bi imel tožnik ob sklenitvi pogodbe, na podlagi katere je delo opravljal v vtoževanem obdobju, še drugo prebivališče (situacija, ki jo ureja četrti odstavek 2. člena Navodil), temveč nasprotno izhaja, da je bival zgolj na naslovu B. Podlage za njegov zahtevek ne daje niti določba 10. člena Navodil, saj hkrati upoštevajoč tretji odstavek 1. člena Navodil tudi iz te ne izhaja, da bi bil ob spremembi naslova prebivališča delodajalec dolžan kriti povišane stroške prevoza na delo in z dela.

8. Zmotne so pritožbene navedbe, da toženka ni zanikala, da je tožnik upravičen do najmanj 65 % vtoževane terjatve, zaradi česar naj bi bilo to dejstvo nesporno, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Toženka ni prerekala dejstev, ki so dejansko obstajala oziroma so nastala (to je, da je tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi bival na naslovu B.; da se je z dnem 28. 10. 2018 preselil na drug naslov; da se je v vtoževanem obdobju dejansko vozil na delo iz kraja, kjer je dejansko bival, kar je imelo za posledico povečanje stroškov prevoza), v celoti (tako po temelju, kot višini) pa je prerekala tožnikove navedbe o upravičenosti do plačila povečanih stroškov prevoza na delo. V odgovoru na tožbo pa je podala zgolj izračun višine zahtevka, ki bi bil po njenem mnenju pravilen, v kolikor bi sodišče odločilo, da je tožnik po temelju do vtoževane terjatve upravičen. Slednje ne zahteva uporabe 214. člena ZPP, zato uveljavljana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s tem členom ni podana.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve pravilno opredelilo materialnopravno podlago tožnikovega zahtevka. Tožnik bi bil upravičen do naknadno povečanih stroškov prevoza na delo in z dela le, če bi bilo tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se bi tako sporazumel z delodajalcem (tretji odstavek 130. člena ZDR-1). Ni bilo sporno in tudi pritožbeno ni sporna ugotovitev, da sporazuma o tem med strankama ni bilo, prav tako upravičenost tožnika do povrnitve povečanih stroškov prevoza, nastalih iz razlogov na njegovi strani ni predvidena v panožni Kolektivni pogodbi (niti v Navodilu toženke za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, na katerega se v pritožbi posebej sklicuje tožnik). Iz tožbenih trditev ne izhaja dolžnost toženke, da tožniku plača povečane stroške prevoza. Zavrnitev zahtevka v konkretnem primeru je bila ob nespornem dejanskem stanju posledica pravilne uporabe materialnega prava. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je torej logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Za neodpravljivo nesklepčnost pa gre, če je v tožbi življenjski primer sicer popolno opisan (kot v konkretnem primeru), vendar iz njega ne izhaja pravna posledica, kakršno tožnik zahteva s tožbenim predlogom. Ker je očitno, da tožnik nesklepčnosti ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neutemeljeni opustitvi materialnega procesnega vodstva, torej o kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP.

10. V konkretnem primeru tudi ne gre za sodbo presenečenja, tožniku ustavne pravice, ki jih le pavšalno zatrjuje, niso bile kršene. Po ustaljeni sodni praksi je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogla in morala računati. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre, saj v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni uporabilo nobene pravne podlage, na katero tožnik ob potrebni skrbnosti ni mogel računati. Nasprotno, sodbo je oprlo na pravno podlago, na katero se je toženka izrecno sklicevala v odgovoru na tožbo.

11. Tožnik v pritožbi zmotno ugotovitev dejanskega stanja uveljavlja le pavšalno, saj te pritožbene navedbe vsebinsko v ničemer ne obrazloži. Pritožbeno sodišče se zato do tega pritožbenega očitka ni moglo opredeliti. Tudi sicer je ugotoviti, da dejansko stanje med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi uporabilo 24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1),1 na podlagi katerega je ob dejstvu, da sta se stranki izrecno odpovedali glavni obravnavi, odločilo brez slednje. Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni odločilo po pričakovanjih tožnika, pa ne pomeni, da je bil tožnik prikrajšan za izjavo v postopku. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter očitek o kršitvi 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na ti kršitvi ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral tožnik v pritožbi natančno navesti, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, ter v čem je sodišče odločalo mimo navedb strank. Ker tega ni storil, pa pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti in kršitve določb, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti ni mogoč.

13. Ker tožnik z zahtevkom ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi, da sam nosi svoje stroške postopka. Navedeno je razumljivo pojasnilo v točki 13 obrazložitve, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 2/2004.