Jedro

Pritožnik ne problematizira zaključka sodišča prve stopnje, da je obtožnica, ki je bila zoper obtoženca vložena zaradi kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora, postala pravnomočna. V takšni situaciji, ko se torej sodišče sooča na eni strani s pravnomočno obtožnico, na drugi strani pa z dejstvom, da po nastopu od njene pravnomočnosti ni nastopilo kakšno novo dejstvo, niti ni bil predložen kakšen nov dokaz, ki bi utemeljenost suma postavil pod vprašaj, se utemeljitev sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, kot temeljni pogoj za pripor podan, izkaže kot povsem zadostna, prepričljiva in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, oziroma podredno, da se nadomesti z milejšim osebnim omejevalnim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo izrazito ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožnik ne problematizira zaključka sodišča prve stopnje, da je obtožnica, ki je bila zoper obtoženca vložena zaradi kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora, postala pravnomočna. V takšni situaciji, ko se torej sodišče sooča na eni strani s pravnomočno obtožnico, na drugi strani pa z dejstvom, da po nastopu od njene pravnomočnosti ni nastopilo kakšno novo dejstvo, niti ni bil predložen kakšen nov dokaz, ki bi utemeljenost suma postavil pod vprašaj, se utemeljitev sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, kot temeljni pogoj za pripor podan, izkaže kot povsem zadostna, prepričljiva in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiva. Ko tudi pritožnik ne navaja kakšnega novega relevantnega dejstva ali kakšnega novega relevantnega dokaza, ki bi bil predložen sodišču po nastopu pravnomočnosti obtožnice, v takšni obrazložitvi utemeljenega suma, kot jo je podalo sodišče prve stopnje ne more biti nič oporečnega, zaradi česar tudi ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka v smislu določila 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Nobenega dvoma pa tudi v pravilnost in zakonitost zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Sodišče prve stopnje je nanizalo na eni strani številne objektivne okoliščine, ki so relevantne za oceno ponovitvene nevarnosti in pritožbeno niso problematizirane, na drugi strani pa tudi številne subjektivne okoliščine, ki so relevantne za zaključek o ponovitveni nevarnosti in pritožbeno prav tako niso problematizirane. Na tej podlagi je tudi po sodbi pritožbenega sodišča povsem utemeljen zaključek o tem, da je podana konkretna nevarnost ponovitve oziroma poskusa dokončanja očitanega mu kaznivega dejanja. Ob tem, ko pritožba zaključek o ponovitveni nevarnosti problematizira na povsem načelni ravni, povsem nekonkretizirano, pritožba že zato ne more biti utemeljena. Gotovo pa je, da tudi ni na mestu očitek, da sodišče prve stopnje ne sklepa na konkretno verjetnost in nevarnost, da bi obtoženec dejanje ponovil ali dokončal. Sodišče prve stopnje je namreč ravno v točki 6. podalo takšen sklep rekoč, da skupek objektivnih in subjektivnih okoliščin ter njihova presoja kaže na resno in konkretno nevarnost, da bo obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Tako pritožbene navedbe, ki problematizirajo zaključek sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti, ostajajo na povsem načelni ravni, očitek sodišču prve stopnje, da pa sploh ne sklepa na konkretno verjetnost in nevarnost ponovitve kaznivega dejanja pa nima podlage v spisu, je torej protispisen. Ob prepričljivi in povsem zadostni utemeljitvi ponovitvene nevarnosti, tako ne more biti utemeljen očitek procesne kršitve v smislu nepopolnih razlogov o odločilnih dejstvih, torej v smislu določila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Sodišče prve stopnje se je konkretno izreklo tudi o tem, zakaj je pripor sorazmeren in tudi neogibno potreben ukrep za preprečitev obtoženčeve izrazite ponovitvene nevarnosti. Že v tem stališču je implicite zajet odgovor, zakaj milejši, nadomestni ukrepi za preprečitev ponovitvene nevarnosti pri obtožencu ne pridejo v poštev. Tako tudi v tem pogledu sodišču prve stopnje ni moč očitati procesne kršitve v smislu pomanjkljivih razlogov o odločilnih dejstvih. Glede na okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja ter glede na karakteristike, ki jih je izpostavila izvedenka klinične psihologije, da obtoženec ni dojemljiv do domskih pravil, da naj bi bil nespoštljiv, žaljiv, zamerljiv in tudi agresiven do osebja, da pri njem izstopa egocentrizem ter posledično zmanjšana zmožnost vživljanja v druge ljudi, gotovo ne pride v poštev nadomestitev pripora s predlagano prepovedjo približevanja, ko je očitno, da je obtoženec vezan na pomoč drugih ljudi, glede morebitne preselitve obtoženca v drugi dom upokojencev, pa ostaja pritožbena razprava na povsem načelni ravni, povsem nekonkretizirana in nedokumentirana.

8. Tako pritožbenim navedbam ni bilo moč priznati uspeha. Ker pa se sodišču prve stopnje ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.