Jedro

Ker je vodilnemu delavcu prenehalo delovno razmerje po dokazani lastni krivdi, ni upravičen do izplačila odpravnine. To pravico bi izgubil tudi v primeru, če bi bil s te funkcije brez utemeljenega razloga predčasno razrešen.

Izrek

1) Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (točka I/2 in II/2) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2) Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 40.440,00 SIT, v roku osmih dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 12.7.1996 (točka 1/I izreka), na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 7.11.1996 in 12.11.1996 (točka 3/I) ter na plačilo zneska 3,826.781,00 SIT iz naslova odpravnine (točka 2/I). S sklepom (točka 1/II) je zaradi umika tožbe na izdajo odločbe o letnem dopustu ustavilo postopek. Hkrati je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 51.122,00 SIT toženi stranki. Ugotovilo je, da za uveljavljene zahtevke ni obstajala dejanska in pravna podlaga.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke v izpodbijanem delu (točka 2/I in 2/II izreka) spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je tožbenemu zahtevku na plačilo odpravnine delno ugodilo in zavezalo toženo stranko k plačilu zneska 3,172.197,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.7.1996 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka v znesku 126.225,00 SIT s pripadki.

Pritožbeno sodišče je štelo, da je sklep tožene stranke z dne 12.7.1996 o preklicu pogodbe o zaposlitvi postal dokončen in pravnomočen, zato ga tožena stranka, brez soglasja tožnika, ni smela več umakniti (razveljaviti). Ker je bil tožnik zaradi omenjenega sklepa predčasno razrešen funkcije vodje prodajne službe, zadenejo toženo stranko pravne posledice iz 13. člena pogodbe o zaposlitvi, to je plačilo odpravnine v višini tožnikovih 6 bruto plač.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP iz leta 1977) s predlogom, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da je pri svoji odločitvi zmotno uporabilo določbo 133. člena ZOR o razvezi pogodbe, saj pogodba o zaposlitvi ni zgolj pogodba obligacijskega prava, pač pa pogodba delovnega prava. Takšna razlaga nesporno izhaja tudi iz sklepa tožene stranke z dne 12.7.1996, ki je vseboval pravni pouk o varstvu tožnikovih pravic. Tako kot ima delodajalec v ugovornem postopku pravico ugoditi delavčevi zahtevi za varstvo pravic, je imela tožena stranka pravico umakniti svojo ponudbo na spremembo pogodbe, sklenjene v letu 1994. To pomeni v okviru postopka varstva pravic delavca enostransko odločitev tožene stranke. Upravičenost tožnika do plačila odpravnine iz 13. člena pogodbe o zaposlitvi se mora, po stališču revizije, presojati v povezavi z določbo 18. člena, ki določa pogoje za izgubo te pravice. Ker tožnik ni hotel podpisati ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, niti ni zahteval varstva pravic zoper sklep tožene stranke z dne 12.7.1996, je nastala pravna situacija iz 18. člena pogodbe o zaposlitvi, ki odvezuje toženo stranko njenih obveznosti iz 13. člena omenjene pogodbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92, 19/94 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Utemeljena je revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Sodišče druge stopnje je pravno podlago za svojo odločitev, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odpravnine zaradi predčasne razrešitve tožnika s položaja vodstvenega delavca, iskalo tako v določbah zakona o obligacijskih razmerjih (26. člen - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) kot v določbah zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) v njunih poglavjih o varstvu pravic delavcev (V. oziroma VIII. poglavja). Pogodba o zaposlitvi je, kot pravilno poudarja revizija, pogodba delovnega prava, vendar je nujno za nekatera vprašanja, ki niso urejena v delovnopravnih predpisih, uporabiti splošna pravila obligacijskega prava. Zlasti to velja za presojo vprašanj o izpolnjenih predpostavkah za sklenitev pogodbe - volja strank in napake volje, obličnosti, možnosti in dopustnosti iz inštitutov sklepanja, vsebine pogodbe in prenehanja njene veljavnosti.

V obravnavanem primeru je bila dne 17.1.1994 sklenjena pogodba o zaposlitvi, s katero je bil tožnik sprejet v delovno razmerje za nedoločen čas k toženi stranki in istočasno imenovan za vodjo prodajne službe za dobo štirih let. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek po plačilu odpravnine utemeljevala na predčasni razrešitvi s položaja vodje prodajne službe. Tožnik je bil s te funkcije s sklepom tožene stranke o preklicu pogodbe o zaposlitvi z dne 12.7.1996 odpoklican. Ta sklep je vseboval skladno določilu 1. odstavka 80. člena ZTPDR pravilen pravni pouk in je postal dokončen s potekom 15-dnevnega roka iz 2. odstavka od vročitve tožniku. Če tožnik ni uveljavil zakonitega pravnega sredstva, je z dnem, ko je postal dokončen, postal kot pravilno zaključuje sodišče druge stopnje tudi formalno pravnomočen. Do tedaj je imela tožena stranka (če je spoznala, da je sklep nezakonit v formalnem ali materialnem pogledu) pravico spremeniti svojo prvotno odločitev.

To pravico je sodišče druge stopnje toženi stranki odklonilo, saj je štelo, da je postal sklep o preklicu pogodbe o zaposlitvi z dne 12.7.1996 dokončen in pravnomočen pred izdajo njegovega umika.

Izhajalo je torej iz temeljnega načela pravnomočnosti, ki pomeni neizpodbojnost sprejete odločitve. Pri svoji pravni presoji pa je prezrlo, da je sodišče prve stopnje pravnomočno odločilo (v točki 1 in 3 izreka), da se tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 12.7.1996 in na razveljavitev sklepov toženega podjetja z dne 7.11.1996 oziroma 12.11.1996 o prenehanju delovnega razmerja kot neutemeljen zavrne. To pomeni, da je bilo o zakonitem prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neopravičene odsotnosti z dela pet delovnih dni zaporedoma (5. točka 1. odstavka 100. člena ZDR) z dnem 19.9.1996 pravnomočno odločeno.

Sodišče druge stopnje zato ni imelo pooblastila v zakonu, da ne upošteva pravnega učinka te odločitve (333. člen ZPP), kar pomeni, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po dokazani lastni krivdi. Če pa je temu tako, je po določbi 18. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 17.1.1994 izgubil pravico do odpravnine tudi v primeru, če bi bil s funkcije vodje prodajne službe predčasno razrešen.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v izreku pod I/2 in II/2 izreka.

Ker je tožena stranka z revizijo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti stroške revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Priznani stroški obsegajo prijavljeni odvetniški honorar (600 točk - tarifa št. 13 v zvezi s tarifo št. 16/3).

Sodišče je določbe ZPP, ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).