Jedro

Ugotovljena so bila vsa odločilna dejstva, ki jih razlaga materialnega prava upošteva kot vrednost izpolnitvene obveznosti prevzemnika in sicer tako pretekla ravnanja (ne samo skrb za preužitkarja temveč tudi vlaganja v premoženje), bodoča (po sklenjenih pogodbah) ter osebna, čustvena povezanost oz. zaupanje. Ta dejstva ne ustrezajo citirani materialnopravni razlagi (predpostavki) očitne nesorazmernosti prevzemnikove izpolnitvene obveznosti in s tem tudi prikritega darilnega namena pri sklenjenih pogodbah o preužitku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se pogodbi o preužitku opr. št. SV 618/2015 z dne 24. 7. 2015 in Pogodba o preužitku opr. št. SV 64/2016 z dne 26. 1. 2016 razglasita za nični (točka I.1. izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je vknjižba lastninske pravice z dne 25.8.2015 na toženo stranko, do ½ na nepremičninah, ki so natančno specificirane, neveljavna (točka I.2. izreka). Zavrnjen je tudi zahtevek, da se na navedenih nepremičninah opravi vknjižba izbrisa lastninske pravice na toženca in se dovoli vknjižba lastninske pravice v korist A. A. (točka 1.3. izreka) ter, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 1.4. izreka). Tožnica je dolžna tožencu povrniti 2.121,73 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnica. Uvodoma tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče z neizvedbo postavitve izvedenca gradbene in kmetijske stroke, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Brez izvedenca namreč sodišče ne more ugotoviti dejstva, kakšna je vrednost premoženja, ki je predmet pogodbe. Nesporno pa je, da je že novejša sodna praksa (VS RS II Ips 1239/2008, VSK Cp 178/2008), glede ničnosti pogodb o preužitku, postavila na stališče, da je možno uporabiti določilo ničnosti tudi kadar gre za očitno nesorazmernost med dajatvami pogodbenih strank in tako omililo do sedaj veljavno absolutno aleatornost pogodbe o preužitku. Praksa je šla tako daleč, da dopušča tudi delno ničnost. V konkretnem primeru pa je, če upoštevamo vrednost „podarjenega“ premoženja, ob upoštevanju maksimalne izvedbe obljubljenih storitev, podano očitno nesorazmerje med samimi dajatvami strank pogodbe. Tožnica nadalje meni, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo, in se sodišče ni opredelilo do očitkov tožnice in sicer, da stranke spornih pogodb niso imele namena skleniti dejansko pogodbo o preužitku, temveč je šlo za navadno darilno pogodbo z namenom izključitve tožnice iz dedovanja in sicer nujnega deleža. V nadaljevanju nato tožnica v pritožbi navaja okoliščine, ki navedeno tezo potrjujejo. Tožnica še posebej izpostavlja zmotno stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zapisalo v 24. točki obrazložitve. Tožnica meni, da je citirana praksa Vrhovnega sodišča RS že sama po sebi zelo vprašljiva, vsekakor pa popolnoma neprimerna za uporabo v predmetni zadevi. Jedro spora gre iskati v samem načinu razdelitve premoženja in sicer gre za zlorabo pravnega inštrumenta pogodbe o preužitku in ne za uporabo premoženja posameznika, na katerega vpliva razkošen ali skromen način življenja, v konkretnem primeru pa gre za „kanaliziranje“ celotne lastnine posameznika v smeri enega dediča za zlorabo pravnih mehanizmov v smislu oškodovanja drugega dediča tudi preko meje zakonsko zagotovljenega nujnega deleža. To je v konkretnem primeru bil osnovni namen in nedovoljeni nagib narejenih pogodb. Tožnica poudarja, da je stališče, ki ga zagovarja Vrhovno sodišče RS v odločbi I Ips 324/2016 presenetljivo, in v nasprotju z vsemi predhodnimi odločitvami. Tožnica izpostavlja ustaljeno pravno teorijo in relevantno sodno prakso, katero je sodišče v celoti prezrlo. Ustaljeno stališče je namreč, da če se ugotovi, da je bila pogodba o preužitku sklenjena zato, da se tretjemu prepreči pravica do uveljavljanja nujnega deleža gre v konkretnem primeru za darilno pogodbo. V takšnih primerih pa je možno oziroma celo nujno ugotavljanje, kolikšen obseg odsvojenega premoženja je namenjen proti koristi, torej preživljanju in kakšen preostanek odsvojenega predstavlja darilo. Ta teorija in sodna praksa sta skladna s prakso evropskih držav, predvsem Nemčije in Avstrije (§2325 BGB). Odločitev sodišča je arbitrarna in se izključno nanaša na eno odločitev Vrhovnega sodišča, ne da bi sodišče presodilo okoliščine konkretnega primera. Tožnica še poudarja, da je preužitkar ob sklenitvi pogodbe bil star 86 let, ovdovel in z občutnimi zdravstvenimi težavami in je bilo zato popolnoma jasno, da glede na njegovo starost in potrjene zdravstvene težave zato trditev, da njegove smrti v bližnji prihodnosti ni za pričakovati, ne more držati. Trditve sodišča, da je zapustnik umrl zaradi sepse po zlomu kolka in ne zaradi osnovnega obolenja, je zato površna in zavajajoča. Prav zaradi osnovnega obolenja oziroma zdravstvenega stanja (ekstremne slabosti srčne mišice) pokojni na zlomljenem kolku ni smel biti operiran in je zaradi sepse tudi umrl. Tako se je prva pogodba izvajala zgolj leto dni, druga pa zgolj nekaj mesecev. Tožnica poudarja razloge sodišča v točki 21 in se s temi stališči popolnoma strinja in poudarja, da je bila vedno pripravljena staršem pomagati in jim pomoč nuditi. Nerazumno pa je, kako lahko sodišče z isto oceno oziroma še celo manjšo obliko skrbi, za katero navaja, da je običajna in pričakovana v primeru brata odloči, da utemeljuje pogoje za sklenitev pogodbe o preužitku. Sodišče namreč ugotavlja, da si je oče s pogodbo zagotovil le storitve, ki predstavljajo običajno in pričakovano pomoč od staršev. Kot nazorno ravnanje toženca tožnica izpostavlja, da ko je oče ležal na smrtni postelji v UKC, je brat osebno dvignil še zadnjih 22.000,00 EUR z očetovega računa, da ta denar slučajno ne bi postal predmet očetove zapuščine, oče pa je tri dni pozneje umrl. Na zapuščinski obravnavi, ki je potem sledila, pa je hči B. sprejela zapuščino po očetu v ocenjeni višini cca. 900,00 EUR, kar pomeni manj kot 0,3 % glede na več kot 300.000,00 EUR vredno premoženje, s katerim je A. A. samo dobro leto prej razpolagal. Tožnica zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. V odgovoru na pritožbo toženec navaja razloge, zaradi katerih meni, da je pritožba tožnice neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V pravdnem postopku sodišča razlagajo materialno pravo na podlagi pravočasnih, konkretiziranih trditev o odločilnih dejstvih, ki so bodisi dokazana ali pa se kot taka štejejo (če so priznana, domnevana ali splošno znana), torej na podlagi pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem želi sodišče druge stopnje poudariti, da je tudi vsebinsko napolnjevanje materialnega prava (tam, kjer abstraktne in splošne pravne določbe zahtevajo njihovo konkretizacijo, torej opredelitev sestavin in konstituiranje zakonskega ali pogodbenega dejanskega stanu) vezano oz. odvisno od zatrjevanih in ugotovljenih konkretnih odločilnih dejstev. V pritožbenem postopku mora torej sodišče druge stopnje pred preizkusom pravilne uporabe materialnega prava (del uradnega preizkusa), ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) pa ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje ni vezano na dejansko stanje sodbe, pač pa preizkuša ali je (bi bil) tožbeni zahtevek utemeljen tudi ob upoštevanju tistih dejstev, ki sta jih stranki zatrjevali, a se sodišču prve stopnje niso zdela pomembna.

7. Tožnica v pritožbi v tč. b sodišču prve stopnje očita, da:“...se v svoji obrazložitvi sploh ni opredelilo do očitkov, ki po mnenju tožeče stranke izkazujejo ničnost pogodbe....“, v nadaljevanju pa te okoliščine določno navaja. Skupni imenovalec teh navedb je moč strniti v trditve, da preužitkar ni potreboval (ni niti želel) oskrbe ne v fizičnem smislu (ker je lahko skrbel sam zase) in tudi ne v denarnem (ker je imel ob obsežnem nepremičnem premoženju tudi privarčevana denarna sredstva v višini več kot 100.000,00 €); da sta (so) pogodbenika (-ki) zasledovala le cilj, da pridobi le toženec celotno premoženje očeta (preužitkarja) ter, da toženec sploh ničesar ni nudil preužitkarju; da je tožnica bila tista, ki je nudila oskrbo (vsaj do smrti matere, nato je nastal spor) in da je pripravljena oskrbo nuditi „v celoti ali pa vsaj v enaki meri kot brat....“ (pismo o nameri). Del teh navedb se sicer logično izključuje kajti, če preužitkar sploh ni potreboval oskrbe, potem je takšno oskrbo ponujati odveč (nepotrebno), kot tudi očitati, da toženec oskrbe ni nudil. Kljub temu je temeljna hipoteza tožnice povsem jasna – preužitkar oskrbe sploh ni potreboval, obe pogodbi sta imeli zgolj namen zmanjšati obseg premoženja preužitkarja in s tem zapuščinske mase ali drugače – pogodbi o preužitku sta bili zlorabljeni, sklenjeni v nasprotju z namenom in sta zato nični.

8. Določba prvega odst. 564. člena OZ, ki opredeljuje prvine (predpostavke) pogodbe o preužitku, je pomensko odprta, saj na splošen način opredeljuje izpolnitvena ravnanja obeh pogodbenikov1. V zameno za „dajatve in storitve“ (dosmrtno preživljanje) prejme druga pogodbena stranka nepremičnine. Zato iz te zakonske opredelitve izhaja, da je pogodba odplačna, pri čemer ob sklepanju takšne pogodbe ni mogoče opredeliti po višini obveznosti prevzemnika, kajti čas preužitkarjeve smrti ni mogoče vnaprej predvideti, zato je takšna pogodba tudi tvegana2. To tveganje pa vpliva na vrednost izpolnitve prevzemnika, s tem pa na sorazmernost obeh izpolnitvenih ravnanj3. Če njuna vrednost ni enaka, je lahko razlog za sklenitev pogodbe tudi neodplačna obogatitev ene stranke, zato je lahko, v tem presežku, takšna pogodba tudi darilna4. Vendar je pri ugotavljanju sorazmernosti prevzemnikovih obveznosti potrebno upoštevati, da med odločilna dejstva sodi tudi:„subjektivna vrednost preživljanja za preužitkarja“, ki se kaže tako v izbiri prevzemnika, kot tudi vsebini njegovih izpolnitvenih ravnanj. Zato:“...je subjektivna vrednost preživljanja za preužitkarja lahko celo večja kot matematično izračunana vsota vrednosti posameznih prevzemnikovih dajatev in storitev.“5. V vrednost izpolnitvenih ravnanj prevzemnika pa se lahko všteva tudi že oskrba in pomoč (dajatve in storitve) nudene v obdobju pred sklenitvijo pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo:“...da je med preživljancem (pravilno sicer preužitkar) in preživljavcem (pravilno sicer prevzemnik) obstajalo zaupno razmerje...“ (citirano iz 16. tč. obrazložitve). Toženec je namreč živel z očetom (preužitkarjem):“...že od rojstva...“. Nadalje je ugotovilo, da je toženec že v obdobju pred sklenitvijo pogodb preužitkarju, ki:“...že celih sedem let boluje in mu vsa leta nudi vso potrebno nego, postrežbo in oskrbo......“. V pogodbi (z dne 14.7.2015) sta pogodbenika upoštevala tudi delo in vlaganja preužitkarja:“...vsa leta dela in obdeluje posestvo, ki je predmet te pogodbe, zgradil je nov hlev, stanovanjsko stavbo in nabavil novo kmetijsko mehanizacijo.“. Sodišče druge stopnje takšni dokazni oceni pritrjuje, saj jo je sodišče prve stopnje izoblikovalo na podlagi ocene večih listinskih dokazov, pa tudi izpovedb prič (tč. 16. in 17. obrazložitve). Tudi sklenitev oporoke v korist toženca kaže na to, da je med preužitkarjem in prevzemnikom (po drugi pogodbi tudi njegovo ženo) obstajala socialna, čustvena povezanost oz. „zaupanje“. Tudi v pritožbenem postopku pa so nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil preužitkar poslovno sposoben in da se je zavedal pomena svojih dejanj.

10. Tožnica v pritožbi poudarja, da obstaja veliko nesorazmerje med izpolnitvenimi ravnanji obeh (vseh) pogodbenih strank in da ji ni bilo dopuščeno dokazovanje tega odločilnega dejstva z izvedenci gradbene in kmetijske stroke. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo izvedbo tega dokaza, kajti po njegovi presoji to dejstvo ni odločilno (relevantno)(tč. 6. obrazložitve). Iz tega razloga zavrniti dokazni predlog je dopustno in ker je zavrnitev tudi ustrezno obrazložena, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (praviloma 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP). Vendar so te pritožbene trditve (uveljavljane že v postopku pred sodiščem prve stopnje) lahko pomembne z vidika pravilne uporabe materialnega prava, kajti sorazmernost je del zakonskega dejanskega stanu, zato so tista dejstva, ki se mu podrejajo, lahko odločilna.

11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker:“...pogodbi nista bili neodplačni“...(tč. 26. obrazložitve). Odločitev o tem, čemu ne sledi tožničini tezi o ničnosti obeh pogodb (tč. 23. obrazložitve), pa je utemeljena z bolj ali manj dobesednim prepisovanjem razlogov iz sodbe VSRS II Ips 324/2016 z dne 27.7.2017 (tč. 24 do vključno 26. obrazložitve z opombami od 8. do vključno 11). Tožnica v pritožbi izrecno nasprotuje tem razlogom in jih izpodbija kot zmotne, v nasprotju s kogentnimi določili ZD, kot :“...presenetljivo in v nasprotju z vsemi predhodnimi odločitvami.“.

12. Sodišče druge stopnje navaja, da sodne odločbe v Republiki Sloveniji sicer niso formalni pravni vir, vendar s tem sodbam (odločbam) ne zanika njihovega ustvarjalnega prispevka (t.i. sodno pravo) in učinkov na kasnejše odločanje, še posebej tistim, ki tvorijo institut ustaljene (in enotne) sodne prakse. Najpogosteje se ti, t.i. precedenčni učinki, utemeljujejo s formalno pravičnostjo, ki ga zahtevata ustavni pravici enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), čeprav novejša teorija opozarja na (bistveno) širše argumente utemeljevanja6. Navaja pa tudi pomisleke, ki argument formalne pravičnosti oz. njegovo samostojno moč, relativizirajo. Pri tem je potrebno biti še posebej pozoren na tisti del vrednotenja, ki vsebuje razloge, ki presegajo okvir konkretnega primera in niso del nosilnih razlogov. V obravnavanem primeru med slednje sodi ravnanje sodišča prve stopnje, ki prepisuje tudi razloge, v katerih Vrhovno sodišče pravico do zasebne lastnine razglaša za nedotakljivo (sveto), saj lahko lastnik s svojim premoženjem počne „kar hoče“ (tč. 24 in 25. obrazložitve)7. Vendar Ustava Republike Slovenije določa, da je zagotovljena tako pravica do zasebne lastnine kot tudi pravica do dedovanja (33. člen Ustave RS). Prav pri slednji pa je ustavnopravno dopustna omejitev (poseg zakonodajalca), ki se kaže predvsem v ureditvi zakonitega dedovanja in institutu nujnega deleža; ta pravica ščiti (in zato omejuje zapustnikovo svobodo) ožje družinske člane zapustnika tako:“...da se lastninska pravica na zapustnikovih stvareh ohranja po načelu ožjih družinskih članov.....Z dedovanjem se spoštujejo tudi temeljna načela družinskega prava.“8. Ustanova nujnega deleža pa ne omejuje zgolj zapustnikove oporočne sposobnosti, temveč tudi njegovo prosto razpolaganje s premoženjem inter vivos in sicer neodplačnimi razpolaganji za časa življenja9. Med takšna pa lahko sodijo tudi pogodba o preužitku in pogodba o dosmrtnem preživljanju in sicer v primerih, ko med vrednostjo obeh izpolnitev obstaja „pomembna razlika“ ali „tisti del spolnitve preživljanca, ki naj bi bil po poslovnem namenu strank ob sklenitvi pogodbe neodplačen (ker je npr. preživljanec zelo star).“10. Tem mnenjem se približuje tudi razlaga v sodni praksi, ki dopušča poseg v takšno pogodbeno razmerje, če:“.. je bilo ob sklenitvi pogodbe res očitno, da teh obveznosti sploh ne bo, oziroma, da bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo, neznatne.“11 ali:“...bo v primerih preužitkarskih pogodb kršitev načela enakovrednosti dajatev prišla v poštev samo v res izjemnih primerih:«tedaj, ko se stranki že ob sklepanju pogodbe zavedata, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da v pogodbi očitno prevlada darilni namen (animus donandi)«12 ali:“VS je že v več odločbah poudarilo, da v primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne“13 .

13. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je sodišče druge stopnje povzelo v tč. 9. obrazložitve te sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, kajti ta dejstva ne ustrezajo citirani materialnopravni razlagi (predpostavki) očitne nesorazmernosti prevzemnikove izpolnitvene obveznosti in s tem tudi prikritega darilnega namena. Nasprotno, kot je bilo povzeto, so bila ugotovljena vsa dejstva, ki jih razlaga materialnega prava všteva v vrednost izpolnitvene obveznosti prevzemnika in sicer tako pretekla ravnanja (ne samo skrb za preužitkarja temveč tudi vlaganja v premoženje), bodoča (po sklenjenih pogodbah)ter osebna, čustvena povezanost oz. zaupanje14 . Tudi zaradi slednje, torej osebne komponente (predpostavke) pogodbenega razmerja, je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z izvedencema, ki bi lahko izračunavala morebitno nesorazmerje le po objektivnih kriterijih, prav slednji pa so praviloma pri takšnih razmerjih, manj pomembni15. Sodišče druge stopnje še dodaja, da tudi odločitev, na katero se tožnica v pritožbi sklicuje in v kateri je res VS navajalo razloge, zaradi katerih bi lahko bila takšna pogodba nična16, ni v korist tožnici v tej pravdi, saj je prav VS spremenilo ugodilno sodbo v zavrnilno in še več – prav nobena izmed odločitev VS, ki jih sodišče druge stopnje citira v tej sodbi, ni v korist tožnici.

14. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP je presodilo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih17. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

1 „(1) S pogodbo o preužitku se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve.“. 2 Tveganje (aleatornost) je torej značilnost te pogodbe in ne dejstvo, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje:“15. O nesporno ugotovljenem dejstvu, da med pravdnima strankama aleatornost ni sporna.....“. 3 8. člen OZ ureja načelo enake vrednosti dajatev, ki velja pri dvostranskih pogodbah. V strokovni literaturi se navaja, da je tudi sorazmernost nasprotnih izpolnitev pri tej pogodbi njena „glavna značilnost“; B. Podgoršek v OZ s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2004, str. 568. 4 Prav tam, str. 572. 5 Prav tam. 6 T. Štajnpihler, Smisel precedenčnega učinka sodnih odločb, ZZR LXX, letnik 2010, str. 255 – 277. 7 Zakaj bi v obravnavani zadevi, v kateri je A. A. imel premoženje, s katerim je razpolagal, bili pomembni razlogi o tem, da lahko vsak posameznik razpolaga s premoženjem:“...kot ga je volja....Lahko je do sebe neusmiljen in neizprosno varčuje, lahko po mili volji zapravlja, lahko živi v odrekanju......“ (citirano iz tč. 24. obrazložitve) in še bolj nepotrebno njegovo poosebljanje in povezovanje z okoliščinami, ki se v obravnavani zadevi sploh niso zgodile, npr:“A. A. bi lahko s premoženjem razpolagal tudi tako, da bi temeljito spremenil svoj življenjski slog. Lahko bi vse svoje prihranke in drugo premoženje vložil v nepojmljivo razkošje in nerazumno zapravljivost.....“ in še naprej v tč. 25. obrazložitve. 8 A. Dežman v M. Avbelj...et al., Komentar Ustave RS, Ljubljana 2019, str. 330, 331; še bolj jasno, ob identičnem besedilu prvega odst. 14. člena Ustave ZR Nemčije v Jarass/Pieroth, Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, Kommentar 11. Auflage, München 2011, str. 418, kjer se navaja, da otrokom zapustnika pripada nujni delež, opredeljen kot „...praviloma neodtuljiva in ne glede na njihove potrebe minimalna udeležba“. Ker je tudi v R Sloveniji poudarjena socialna funkcija lastnine (67. člen Ustave) je sporno tudi stališče iz citirane sodbe VSRS:“Vendar velja omejitev samo za neodplačna razpolaganja - in še ta je lahko, kolikor presega socialno funkcijo varovanja socialne ogroženosti nujnega dediča, ustavno sporna.“, kolikor se nanaša na nujne dediče iz prvega odst. 25. člena ZD, med katere, v obravnavani zadevi, sodi tožnica. Zanje namreč ni določena predpostavka socialne ogroženosti. 9 K. Zupančič/V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Ljubljana 2009, str. 93. 10 B. Podgoršek, str. 572; K. Zupančič/V. Žnidaršič Skubic, str. 198. 11 II Ips 1239/2008 z dne 14.7.2011, ponovljeno v II Ips 179/2012 z dne 30.10.2014. 12 II Ips 324/2016 z dne 27.7.2017, ki citira:“II Ips 284/2013 z dne 20.8.2015, tč. 23, VS se tu sklicuje na sodbo II Ips 59/2013 z dne 30.1.2014“. 13 II Ips 1239/2008 z dne 14.7.2011, ki se sklicuje na II Ips 192/2007, II Ips 558/2007; enako v II Ips 244/2010 z dne 25.7.2013. 14 Prav zaradi povezanosti teh dejstev, starost preužitkarja, kar tožnica v pritožbi tudi omenja, praviloma ni odločilno dejstvo; najpogosteje takšne pogodbe sklepajo ljudje v poznih letih svojega življenja, torej šele takrat, ko so potrebe po tuji pomoči in oskrbi že (skoraj) nujne. 15 „Subjektivna vrednost prevzemnikovih obveznosti je lahko za preužitkarja večja kot njihova matematično izračunana vrednost. Odplačnosti aleatorne pogodbe zato ni mogoče ugotavljati s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, pač pa z ugotavljanjem volje in namena pogodbenih strank.“ II Ips 791/2008 z dne 4.12.2008. 16 Glej tč. 10. II Ips 1239/2008 z dne 14.7.2011. 17 Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.