Jedro

Presoja materialnopravne pravilnosti prisojene odškodnine za nematerialno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova zavarovalne pogodbe, sklenjene po zavarovalnih pogojih AO plus. Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki plača 1.658.038 SIT. V znesku je zajeta odškodnina za materialno škodo v višini 2.500 SIT, od katere tečejo zakonske zamudne obresti od 21.2.1996 dalje, za materialno škodo v višini 5.288 SIT, od katere tečejo zakonske zamudne obresti od 1.4.1996 dalje ter za nematerialno škodo v višini 1.650.000 SIT, od katere je sodišče priznalo zakonske zamudne obresti za čas od 29.2.2000 dalje. Odškodnino za nematerialno škodo je sodišče priznalo zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (1.300.000 SIT) in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (350.000 SIT).

Zahtevek za 1.400.000 SIT višjo odškodnino je sodišče zavrnilo.

Toženo stranko je sodišče obsodilo še na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 283.695 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke glede glavne stvari zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in prisojeno odškodnino na račun telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znižalo še za 300.000 SIT.

Zoper sodbo vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo prisojena tudi preostala odškodnina v višini 1.750.000 SIT. Posebej zahteva, naj sodišče prisodi zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska tudi za čas od 19.6.1996 dalje. Revident meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Sodišči naj bi pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti ne dali ustrezne teže dejstvom, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, izvedenskega mnenja in izpovedi stranke. Podoben očitek namenja revident tudi odločitvi obeh sodišč glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. V obeh primerih obširno navaja dejanske okoliščine - tako tiste, ki so zajete v dejanski podlagi sodb sodišč prve in druge stopnje, kakor tiste, o katerih razlogi obeh sodb ne govorita.

Po stališču revidenta bi morali sodišči pri odmeri odškodnine upoštevati pomembno dejstvo, da se je tožnik poškodoval 8.1.1996 ter mu tožena stranka doslej še ni izplačala nobene odškodnine. Poleg tega se čuti revident prizadetega v pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik je v svoji pritožbi namreč navedel tudi nekaj primerov, v katerih so oškodovanci utrpeli zvin vratne hrbtenice (ne tako hudega kot tožnik), pa so jim sodišča prisodila višjo odškodnino. Nazadnje pa revident napada odločitev sodišč, da mu ne priznata zamudnih obresti tudi za čas pred izdajo sodbe sodišče prve stopnje. Revident svoje stališče obširno utemeljuje z razlogi, na katere je bilo njegovim pooblaščencem že večkrat odgovorjeno.

Bistvo revidentovih stališč je mogoče strniti v očitek, da sodišči namesto po ustavi in zakonu sodita po zgrešeni sodni praksi, ki ni priznavala teka zamudnih obresti od odškodnin za nepremoženjsko škodo pred dnevom sojenja. Ta sodna praksa namreč temelji na zastarelem pravnem mnenju iz časov hiperinflacije, ki danes več ne more biti aktualno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija tožeče stranke si neutemeljeno prizadeva za zvišanje odškodnine, ker naj bi od nastanka škode do izdaje sodbe preteklo veliko časa, tožena stranka pa navzlic svoji obveznosti ni tožeči stranki plačala ničesar. Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine sodišče sicer upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, vendar le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je takšna, da sodišča dosojajo odškodnine za nepremoženjsko škodo šele po nekaj letih od vložene tožbe. To pa pomeni, da se okoliščina čakanja na prisojo odškodnine odraža v primerljivih primerih iz sodne prakse. Če bi torej sodišče v obravnavani zadevi odškodnino še dodatno zvišalo, bi s tem prekršilo temeljno načelo pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo - načelo enakosti.

Podobni razlogi narekujejo tudi zavrnitev revizijskih prizadevanj, da bi obresti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo pričele teči že pred dnem izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje. Zamudne obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo namreč tečejo od določitve te odškodnine, torej od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje. Takšno ravnanje narekuje uporaba drugega odstavka 189. člena ZOR, po kateri se višina odškodnine odmerja po razmerah ob izdaji sodne odločbe. To stališče je bilo sprejeto v razmerah povečane inflacije ter je ščitilo oškodovanca, da je na ta način dobil odškodnino, ki je bila navkljub padanju vrednosti denarja realno enaka ter je zagotavljala, da je bil izpolnjen namen odškodnine - pravično denarno zadoščenje. Takšna metoda pa tudi v današnjih razmerah oškodovanca ne ščiti nič manj kot v razmerah povečane inflacije. Sodišči prve in druge stopnje sta tako z vidika enakega varstva oškodovancev ravnali pravilno, ko sta tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo opredelili z začetkom, ki sovpada z dnevom sojenja pri sodišču prve stopnje Revidentu je treba pojasniti, da so imele zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti - ZPOMZO večplastno funkcijo. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo je bil z njo namreč dosežen tudi valorizacijski namen. To pa pomeni, da bi v primeru, če bi sodišče prisodilo obresti po tem zakonu za čas pred dnem sojenja, s tem valoriziralo odškodnino, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah (cenah) na dan sojenja, in torej dopustilo dvojno valorizacijo.

Kasnejše razmere so terjale spremembo takšne sodne prakse. Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, marveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance istočasno. Sodna praksa je bila zato spremenjena s sprejemom načelnega pravnega mnenja na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002. Ker pa se to načelno pravno mnenje nanaša na tek obresti po 1.1.2002, v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je namreč razsodilo 29.2.2000. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic. Glede na težo in trajanje vseh telesnih bolečin, nevšečnosti in trpljenja, ki so spremljali tožnika ob škodnem dogodku in v času zdravljenja ter glede na stopnjo trajnih posledic pa je mogoče ugotoviti, da se prisojena odškodnina tako iz naslova telesnih bolečin kot iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Tožnik primer je mogoče po Fisherjevem sistemu razvrstitve poškodb opredeliti kot lahek primer (op1). Ob tem pa je treba pri primerjavi z višinami prisojenih odškodnin upoštevati tudi dejstvo, da v obravnavani zadevi tožena stranka ni zavezanec za plačilo odškodnine za strah ter je iz tega razloga skupen znesek prisojene odškodnine ustrezno nižji. Sodišče druge stopnje je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno upoštevalo načeli individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti le-te ter tako pravilno uporabilo materialno pravo.

V zvezi s primeri, ki jih je revident povzemal v pritožbi ter se sedaj v reviziji nanje le še sklicuje, pa mu je potrebno odgovoriti, da izbor odločb še ne predstavlja sodne prakse. Ta je namreč znatno obsežnejša. Zbrana sodna praksa namreč deluje kot celota, zato je izpostavljanje zgolj posameznih primerov pomanjkljivo in zavajajoče. Za enotno sodno prakso, in s tem prisojo približno enake odškodnine za enako duševno trpljenje, skrbi predvsem vrhovno sodišče. Pri tem mora to sodišče upoštevati sodno prakso na celotnem območju Republike Slovenije. Le s takim ravnanjem lahko vrhovno sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS). S tem pa to sodišče tudi varuje pomen namena odškodnine za negmotno škodo. Ta namreč pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče nadomestiti z denarjem.

Sodna praksa je glede tega dovolj obsežna in omogoča primerjavo (glej npr. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV, Ljubljana, 2001). Pri tem revizijsko sodišče še opozarja, da mora pri primerjavi upoštevati tudi, kdo je v primeru, ki je bil uporabljen za primerjavo, vložil revizijo (morebitne previsoke odškodnine revizijsko sodišče ne sme zniževati, če je samo tožeča stranka vložila revizijo, in obratno, prenizke odškodnine ne more zviševati, če je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo le tožena stranka). Takšno metodo je revizijsko sodišče pojasnilo že v številnih revizijskih odločbah (op2). Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Opomba 1: Prim. Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana, 2001, str. 764. Opomba 2: Glej npr. sodbe VS RS: II Ips 11/2001, II Ips 154/2001, II Ips 374/2001, II Ips 375/2001, II Ips 383/2001.