Jedro

Presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, je v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen.

Ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila, mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-17/2012-MIZKS/12 z dne 17. 4. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo A.A. ter B.B. za denacionalizacijo C.C. podržavljenega premoženja, parcel 195x, 534/2, ki je nastala iz osnovne odvzete parcele 534 k.o. ..., parc. št. 395/2, 398/4, 398/6, vse k.o. ..., parc. št. 17x 13/1, 13/2, 13/4, ki je nastala iz prvotno odvzete parcele, parc. št. 29/3, 18/1, 10/1, 10/2 k.o.... V obrazložitvi je navedla, da je zavrnila zahtevo za denacionalizacijo na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker bi bivši lastnik lahko za podržavljeno premoženje prejel odškodnino od Republike Avstrije, na podlagi Finančne in izravnalne pogodbe (FIP) ter na njeni podlagi sprejetih predpisov, Zakona o povrnitvi škode priseljencem in pregnancem (UVEG), Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), Zakona o prijavi škode (Anmeldegesetz) in Zakona o enkratni pomoči. Bivšemu lastniku je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka Avnoj z odločbo Okrajne zaplembne komisije v ... št. Zp 271/46 z dne 15. 9. 1945. Iz pisne dokumentacije izhaja, da je bivši lastnik v posledici končanja druge svetovne vojne zapustil svoje dosedanje bivališče v takratni Jugoslaviji (pregnanec), da je imel na presečni dan 27. 11. 1961 avstrijsko državljanstvo (avstrijsko državljanstvo je imel od 1949 dalje do smrti leta 1962) ter da je dne ... 1962 umrl v Gradcu (Avstrija), s čimer je izpolnjeval tudi pogoj avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960, ter glede na to ugotovila, da je bivši lastnik izpolnjeval pogoje za odškodovanje za odvzeto premoženje od Republike Avstrije. Opredeli se tudi do predloženih dokazov tožnikov, note avstrijskega veleposlaništva - ..., potrdila Urada Štajerske deželne vlade z dne 20. 8. 2012, potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 22. 8. 2012 ter jih obrazloženo zavrne, v smislu dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev.

2. Tožniki v tožbi navajajo, da vlagajo tožbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Poudarjajo, da je toženka pri svoji odločitvi, ki jo je oprla na drugi odstavek 10. člena ZDen, obšla vse dokazne standarde, na katerih bi lahko temeljila dokazna ocena in zakonita odločba. Ni se opredelila do predloženih dokazov in ni izvedla nobenega dokaza, ki so ga stranke predlagale, niti se ni opredelila do pripomb in predlogov upravičencev. Tožniki so toženki predstavili svoje stališče z dopisom z dne 16. 1. 2013 ter ji posredovali potrdilo Urada Štajerske deželne vlade z dne 20. 8. 2012, ter uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 22. 8. 2012. Dokazovanje tujega prava je dovoljeno, tožniki so predložili javno listino od tujega organa in se sklicevali na uporabo avstrijskega prava. Ne glede na predloženi potrdili pa so izrecno opozarjali na napačno interpretacijo avstrijskih zakonov in mednarodnih pogodb. Napačno je stališče, da organ, ki vodi postopek, presoja tuje pravo. FIP ni predpis, ampak dvostranska pogodba, sklenjena med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo, ter gre za tuje pravo po 168. člen ZUP. Upravni organ si tuje pravo napačno razlaga. Upravni organ bi moral opraviti vsaj poizvedbe pri Ministrstvu za pravosodje, kako ureja uporabljena mednarodna pogodba razmerja odnosno na upravičenca. Organ napačno interpretira ustavno odločbo Up 547/02, ko z njo utemeljuje uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Iz odločitve Ustavnega sodišča je povzeti, da je treba v vsakem konkretnem primeru upoštevati določbe mednarodne pogodbe in v okviru katerih organizacij in držav so bile sklenjene. Splošna pravila interpretacije vsebuje Dunajska konvencija o pogodbenem pravu. V poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju je toženka ignorirala vsa stališča in dokazne predloge ter predložene dokaze. Predlagali so, da si organ pridobi stališče avstrijske države, to je Avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani o razlagi prava. Na podlagi note avstrijskega veleposlaništva niti eden od navedenih pravnih predpisov niti morebitne druge avstrijske določbe ne predstavljajo pravne podlage za odškodnino za razlaščeno premoženje. Stari oče tožnikov je bil rojen v ... dne ... in je bil jugoslovanski državljan. Kot jugoslovanski državljan je bil obsojen na smrt z obešanjem. Sodba je bila izvršena zoper vse, ki se kazni niso izognili s pobegom, torej v dejanski ogroženosti za življenje. Zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti v Republiki Sloveniji je v zadnjih letih vse od leta 1991, ko je bil sprejet ZDen, pa do danes neštetokrat spremenila svojo prakso in tako v neenakopraven položaj spravila tiste upravičence, ki so reševani danes, z onimi, katerih zahtevki so bili rešeni že pred leti. Podana je kršitev Ustave RS glede enakega obravnavanja po zakonu. Tej kršitvi pa se pridružuje tudi kršitev mednarodnega prava s samovoljno interpretacijo tujega prava. Predlagali so, da sodišče po opravljeni obravnavi tožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila poslala pa je upravni spis.

4. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in je s sodbo, I U 752/2015 z dne 12. 4. 2016, tožbo zavrnilo. Zoper to odločitev so tožniki vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom, X Ips 202/2016 z dne 31. 8. 2016, zavrglo. Tožniki so nato vložili ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo, Up-931/16 z dne 12. 12. 2017, ugodilo, sodbo, I U 752/2015 z dne 12. 4. 2016, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. C.C., pravnemu predniku tožnikov iz razloga, opredeljenega v drugem odstavku 10. člena ZDen.

7. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Kot take ta določba predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa gre za to, ali je med te šteti tudi FIP in na njeni podlagi sprejete predpise.

8. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

9. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

10. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

11. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

12. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imel pravni prednik tožnikov na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

13. Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba, X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

14. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da je imel prejšnji lastnik na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

15. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bil prejšnji lastnik teh nepremičnin upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

16. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

17. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za opravo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (smiselno 59. člen ZUS-1).