Jedro

Tožnikovo zavzemanje, da je bilo delo na lestvi nevarno zaradi okoliščin, v katerih se je opravljalo (uporaba na zunanjem neravnem zemljišču, uporaba z orodjem oziroma pripomočkom v rokah in namen obrezovanja drevja), je neutemeljeno in nasprotno izhodišču instituta povečane nevarnosti, ki je človek ne more obvladati. Skladno s sodno prakso in pravno teorijo mora biti praviloma stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi; kadar je nevarna zgolj zaradi (nepravilnih) dejanj ali opustitev oškodovanca ali druge osebe, ne gre za objektivno odgovornost. Da lahko govorimo o nevarni stvari, mora povečana nevarnost iz nje izhajati tudi ob spoštovanju vseh varnostnih predpisov. Prav nasprotno pa tožnik zatrjuje v predmetni zadevi s sklicevanjem na domnevne pomanjkljivosti pri izobraževanju iz varstva pri delu ter pomanjkljiv nadzor nad delom, kar bi lahko pomenilo le krivdno, nikakor pa ne objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da delo na lestvi na višini treh stopnic pod vrhom, približno 180 cm do 200 cm od tal samo po sebi ni nevarno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 15.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj prvi toženi stranki povrne 2.779,77 EUR stroškov, drugi toženi stranki pa 76,32 EUR stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se ugotovi, da je tožena stranka odgovorna za tožnikovo nesrečo pri delu 31. 3. 2015, in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v odločanje glede višine zahtevka in posledično stroškov postopka. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da uporaba lestve na višini ne predstavlja nevarne stvari. Navaja, da lestev sama po sebi ni nevarna stvar, taka pa postane ob uporabi v konkretnih okoliščinah. Sklicuje se na oceno izvedenca s področja varstva pri delu, da je v kritičnem času stal približno na višini 1,80 do 2,00 m in vztraja, da je stal in delo opravljal na višini 2,00 m. Kot okoliščine, ki so povzročile, da je bila lestev nevarna stvar, izpostavlja njeno uporabo na zunanjem zemljišču, z orodjem oziroma pripomočkom v rokah in namenom obrezovanja drevja, saj v takih razmerah obstaja povečan riziko poškodovanja kljub spoštovanju vseh predpisov, saj so padci pogosti. Navaja, da je vzrok za padec lahko trenutna slabost, omotica ipd. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, zakaj je padel. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 432/2005. Sodišču prve stopnje očita tudi zmotno presojo izvedenih dokazov (izpovedi tožnika, priče A.A., izvedenca in fotografij drevesa) ter obstoj okoliščin glede krivdne odgovornosti delodajalca. Sklicuje se na mnenje izvedenca, da so dela, ki jih je opravljal, spadala v njegov delokrog iz pogodbe o zaposlitvi za vzdrževalca. Zatrjuje zmotno dokazno oceno tega mnenja, katerega ugotovitve potrjujejo krivdno odgovornost prvo tožene stranke. Nasprotuje ugotovitvi, da se je samovoljno odločil za obrezovanje drevja, saj iz vsebine pogodbe o zaposlitvi izhaja drugače, dela pa se je lotil skladno z nalogami iz nje. Pove, da je okolico vzdrževal veliko let pred škodnim dogodkom in tudi obrezoval drevje in grmovje ter pri tem uporabil lestev. V primeru, da mu tako delo ni bilo odrejeno, pa je po njegovem mnenju utemeljen očitek, da delodajalec ni nadzoroval njegovega dela z vidika varstva pri delu, saj mu nikoli ni bilo prepovedano njegovo opravljanje niti tak način njegovega opravljanja. Glede nujnosti uporabe grabelj se sklicuje na ugotovitev izvedenca o trdih vejah drevesa, s stojne višine pa veje ne bi mogel odstraniti. Navaja, da je bil delodajalec dolžan predvideti, da bo uporabil lestev in električno žago, zaradi česar bi moral zagotoviti vse ukrepe varstva pri delu. Trdi, da ni bil ustrezno poučen o varstvu pri delu, saj ni bil praktično poučen in ni bilo preizkusa, izvedenec pa je ugotovil, da delo obrezovanja in vzdrževanja drevja na višini ni bilo organizirano v skladu s predpisi s področja varstva in zdravja pri delu. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da mu je bilo odrejeno to delo, kar je v škodo delavca in zanj predstavlja presenečenje. Meni, da če dotlej dela ni opravljal na višini, je delodajalec vedel, da bo takšno delo moral opraviti, kljub temu, da mu 31. 3. 2015 ni bilo konkretno odrejeno, saj je delavec dolžan opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi. Sklicuje se na mnenje izvedenca, da ni imel na razpolago pripomočkov za vezanje. Sklicuje se na določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, priloga IV. točka 9.3., po kateri se lestev lahko izvaja le za kratkotrajna dela, pri katerih ni potreben večji upor ter le z lažjim ročnim orodjem in manjšo količino materiala. Zatrjuje njeno kršitev, saj ni bil ustrezno poučen o varstvu in zdravju pri delu, ker pri delu ni bil nadzorovan, prav tako ni šlo za kratkotrajno delo. Presenečen je glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za ureditev estetskega izgleda drevesa ter da suha veja ni predstavljala nevarnosti za otroke. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pristransko ocenilo izpovedi tožnika in zakonitega zastopnika, ki sploh ni bil navzoč na kraju nesreče. Meni, da bi sodišče prve stopnje, ki je štelo, da suha veja ni ogrožala varnosti otrok, v okviru materialnega procesnega vodstva moralo angažirati izvedenca krajinskega urejanja. Trdi, da je suho vejo moral odstraniti zaradi varnosti uporabnikov zelenic. Zatrjuje, da je odločitev sodišča sodba presenečenja zaradi pristranske dokazne ocene. Graja stališče, da odsotnost pisnih dokazil o preizkušenosti oziroma seznanjenjem z varnim delom ni v vzročni zvezi z nezgodo. Meni, da je prišlo do nezgode prav zaradi te opustitve ter opustitve potrebnega nadzora. Navaja, da je tožena stranka skupaj s pričo B.B. lagala glede trajanja usposabljanj. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev plačila pritožbenih stroškov tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo prepričljive in natančne argumente, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje.

6. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s tem, da ni v okviru materialnega procesnega vodstva oziroma po uradni dolžnosti angažiralo izvedenca s področja krajinskega urejanja kmetijske stroke ali botanične stroke. Ne določba 285. člena ZPP ne določba prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1) namreč ne razbremenjujeta strank dolžnosti predlaganja dokazov (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 124/2015). Poleg tega izvedba takega dokaza v predmetni zadevi ne bi bila potrebna, saj je tožnik sam izpovedal, da se je odstranjevanja veje na drevesu lotil zato, ker ga je motil njen videz.

7. Izpodbijani sodbi tožnik očita, da je sodba presenečenja. Očitek ni utemeljen, saj prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena (prim. odločbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 75/2016). V predmetni zadevi ne gre za tak primer niti tega tožnik, ki se dejansko ne strinja z dokazno oceno, ne zatrjuje, zato zatrjevana kršitev določb postopka ni podana. Očitek o pristranskosti dokazne ocene pa je povsem splošen, zato se pritožbeno sodišče do njega posebej ne opredeljuje.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožnika za povračilo nepremoženjske škode zaradi poškodbe pri delu 31. 3. 2015 v kraju C. na otoku D. v Republiki Hrvaški. Na podlagi ugotovitev, da lestev ni bila nevarna stvar ter da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na podlagi določbe 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) v povezavi z določbami drugega odstavka 131., 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ) v celoti zavrnilo. Odločitev je pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik zaposlen pri prvi toženi stranki kot vzdrževalec, - da je 31. 3. 2015 opravljal delo v C. na otoku D. v Republiki Hrvaški, - da je do škodnega dogodka prišlo tako, da je tožnik sam pristavil lestev k drevesu, se nanjo povzpel, na lestvi v obeh rokah držal grablje ter si prizadeval doseči vejo drevesa, pri tem pa padel in si poškodoval levo roko, - da tožniku delo na višini in obrezovanje suhih vej ni bilo odrejeno.

9. Tožnik v pritožbi prvenstveno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da mu obrezovanje suhih vej dreves na lestvi ni bilo odrejeno oziroma da se je za odstranitev suhe veje na drevesu odločil samovoljno, „da ne bi grdo izgledalo“. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in tožnika, pa tudi izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu, sprejelo prepričljivo in natančno dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved zakonitega zastopnika prve tožene stranke E.E., ki je v ključnih delih celo potrjena s tožnikovo izpovedjo, pritrjuje pa ji tudi izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da je tožnik sam izpovedal, da je po vizualnem pogledu s strani videl sivo vejo na vrhu krošnje drevesa, ki bi jo bilo treba odstraniti, da ne bo grdo izgledalo, ter da veja ni nikogar ogrožala. Iz same pogodbe o zaposlitvi tožnika (listina A 1) ne izhaja, da bi njegovo delo vzdrževalca obsegalo tudi obrezovanje drevja na višini, zato je odločilno, kakšna navodila je v okviru pogodbeno dogovorjenega dela (priprava in vzdrževanje objektov, okolice in opreme delodajalca) prejel od nadrejenih oziroma zakonitega zastopnika prve tožene stranke. Na to ugotovitev ne vpliva ugotovitev izvedenca, da dela urejanja okolice počitniškega objekta sodijo med delovne naloge vzdrževalca. Tožnikovo zavzemanje, da obrezovanje drevja na višini sodi v njegov delokrog vzdrževalca ter sklicevanje na izvedensko mnenje, ki naj bi to potrdilo, ni utemeljeno. Glede na izpoved zakonitega zastopnika prve tožene stranke, da v opisu del tožnika v nobenem primeru ni bilo rezanje vej oziroma delo na višini ter da so veje, ki motijo, v višini (otroške) glave, torej se obrezujejo s tal, je logična in prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožniku 31. 3. 2015 ni bilo odrejeno obrezovanje vej na višini (v krošnji dreves). Ker je s tem izključena protipravnost kot predpostavka krivdne odgovornosti prve tožene stranke in ker ravnanje oškodovanca izključuje tudi objektivno odgovornost prve tožene stranke (če bi šlo za nevarno dejavnosti), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek že na tej podlagi.

10. Ne glede na to pritožbeno sodišče odgovarja tudi na tožnikovo zavzemanje, da je šlo pri delu, ki ga je pred poškodbo opravljal, za nevarno dejavnost oziroma je glede na okoliščine primera lestev predstavljala nevarno stvar. Tožnikovo zavzemanje, da je bilo delo na lestvi nevarno zaradi okoliščin, v katerih se je opravljalo (uporaba na zunanjem neravnem zemljišču, uporaba z orodjem oziroma pripomočkom v rokah in namen obrezovanja drevja), je neutemeljeno in nasprotno izhodišču instituta povečane nevarnosti, ki je človek ne more obvladati. Skladno s sodno prakso in pravno teorijo mora biti praviloma stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi; kadar je nevarna zgolj zaradi (nepravilnih) dejanj ali opustitev oškodovanca ali druge osebe, ne gre za objektivno odgovornost. Da lahko govorimo o nevarni stvari, mora povečana nevarnost iz nje izhajati tudi ob spoštovanju vseh varnostnih predpisov. Prav nasprotno pa tožnik zatrjuje v predmetni zadevi s sklicevanjem na domnevne pomanjkljivosti pri izobraževanju iz varstva pri delu ter pomanjkljiv nadzor nad delom, kar bi lahko pomenilo le krivdno, nikakor pa ne objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da delo na lestvi na višini treh stopnic pod vrhom, približno 180 cm do 200 cm od tal samo po sebi ni nevarno delo. Glede na navedeno sklicevanje tožnika na odločitev Vrhovnega sodišča št. II Ips 432/2005 za predmetno zadevo ne pride v poštev, saj se nanaša na primer, v katerem je bila ugotovljena objektivna odgovornost delodajalca za nesrečo, ki se je zgodila pri posegu v rezkalni stroj.

11. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da odsotnost pisnih dokazil o tožnikovi usposobljenosti za varno delo ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, saj ni bilo predvideno, da bi tožnik opravljal delo obrezovanja dela na višini, zaradi česar prvi toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik bil ustrezno usposobljen tudi za delo na lestvi, tožnik pa neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni v zvezi s tem. Drugačne tožnikove pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati razlog za tožnikov padec, ta pa bi lahko bil tudi nenadna omotica ali slabost, na pravilnost odločitve ne vpliva. Če bi tožnik padel zaradi nenadne slabosti ali omotice, bi to izključevalo krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj za škodo pri delu, do katere pride zaradi naključja, delodajalec ne odgovarja.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

16. Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).