Jedro

Tožnici je bilo zaradi zaostankov pri delu v okviru istega delovnega mesta določeno drugo delo, ki ni bilo vezano na roke. Kot posledica spremembe dela, so ji bila dejansko odvzeta tista pooblastila, ki jih ni več potrebovala, dodelila pa so se ji druga, ki jih je pri opravljanju dela potrebovala. Sodišče prve stopnje je tožnici verjelo, da je bila na prejšnji pisarni zamenjana ključavnica, vendar v kontekstu predolge selitve tožnice iz pisarne tega dejanja ni mogoče razumeti kot šikaniranja oziroma trpinčenja na delovnem mestu. Tožnica ni bila prerazporejena, saj ji je bilo naloženo delo iz delokroga njenega delovnega mesta, prav tako pa se ni spremenilo plačilo za delo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati odškodnino za neizrabljen oz. anuliran letni dopust za leto 2013 v višini 717,37 EUR bruto, po obračunu in odvodu davkov in prispevkov pa ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2017 dalje do plačila, višji oz. drugačen zahtevek iz tega naslova (odškodnino še v višini 48,72 EUR bruto oz. v pripadajočem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2013 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od prisojenega neto zneska za čas od 8. 8. 2013 do 9. 10. 2017) je zavrnilo (točka I izreka). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati denarni znesek 5.000,00 EUR iz naslova odškodnine zaradi neizbire kandidata in denarni znesek 2.000,00 EUR iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, oba v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 65,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Prvi njen pritožbeni razlog je, da je sodišče prve stopnje povsem napačno in arbitrarno ugotovilo, da je toženka ravnala skladno z internim pravnim aktom Politika zaposlovanja v Zavodu za zdravstveno zavarovanje z dne 31. 3. 2011. Po točki 5.2 četrtega odstavka tega akta je potrebno najprej izvesti notranje povpraševanje oziroma interni razpis v okviru zavoda. Nesporno pa je, da imajo po tem aktu zaposleni pri toženki ob enakih znanjih in sposobnostih prednost pred zunanjimi kandidati. Tako je sodišče oziroma sodnica ravnala povsem arbitrarno, ko je presodila, da je toženka ravnala skladno s tem aktom in ugotovila, da določbe tega akta ne določajo obveznosti zaposlitve pred zunanjimi kandidati. Prav tako je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da iz skladnih izpovedi obeh zaslišanih prič toženke izhaja, da notranji kandidati pri zaposlovanju nimajo prednosti. Drugi njen pritožbeni razlog je v tem, da iz izpovedi direktorice A.A. izhaja, da če zunanji kandidat po dveh klicih ne pokliče nazaj, ga pokličejo večkrat, zato je ugotovitev sodišča, da so bili vsi kandidati enako obravnavani, napačna in zopet arbitrarna. Graje vredno je ravnanje direktorice A.A., ki se je namerno zlagala v elektronskem sporočilu z dne 22. 6. 2016, da podatkov o klicih toženka ne vodi, ampak je za to pooblaščen pooblaščeni telekomunikacijski operater, čeprav je dobro vedela, da toženka s temi podatki razpolaga, tako da je tožnica te podatke pridobila šele od zaposlenega pri toženki. Prav tako ne držijo izpovedi B.B. in A.A., da so pri toženi stranki v tem in tudi v vseh ostalih postopkih za zaposlitev kandidate na razgovor vedno vabili preko telefona, saj sama ve za nekaj delavcev toženke, ki so jih vabili z elektronsko pošto. Razpravljajoča sodnica je bila od prvega naroka absolutno naklonjena toženki, saj je tožnici že na prvem naroku rekla, da naj si pridobi odvetnika, ker je prava neuka. Dodelila ji je 15-dnevi rok za dopolnitev tožbe, medtem ko je toženki za odgovor na dopolnitev tožbe dodelila 20-dnevni rok. Ves čas postopka je bila zelo neprijazna, in je dala vedeti, da tožnici, kljub temu da je v postopku šibkejša stranka, ne bo pomagala. Vse njene dokaze je ignorirala in ves čas postopka opravičevala ravnanje tožene stranke kot zakonito, pravilno in sprejemljivo. Pričam toženke je verjela v celoti, čeprav iz predloženih dokazov to ne izhaja. Toženka tožnice kljub njenemu pozivu, kdaj je bila vabljena na razgovor, na razgovor sploh ni pozvala, čeprav takrat izbirni postopek še ni bil končan. Navaja tudi, da ji toženka ni izplačala nadomestila po pravnomočni sodbi opr. št. Psp 212/2016 z dne 26. 5. 2016 in da toženka ni bila upravičena do refundacije nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj je ta zahtevek že zastaral. Toženka ji kljub pravnomočni sodbi v socialnem sporu ni hotela izplačati odškodnine za neizrabljeni letni dopust in v socialnem sporu prikrivala podatke. Vsa ta dejanja je toženka vseskozi namensko načrtovala in ima do nje in vseh zaposlenih skrajno ponižujoč in sovražen odnos. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in ji dosodi vtoževana zneska odškodnine.

4. Toženka je vložila pritožbo zoper prvi odstavek točke I izreka izpodbijane sodbe iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bilo že v sporu opr. št. Ps 2727/2013 zaradi ugotavljanja začasne nezmožnosti tožnice za delo, dokončno in pravnomočno odločeno o izplačilu odškodnine zaradi neizrabljenega dopusta v obdobju, ko je bil tožnici priznan bolniški stalež, zato odločanje o tem ni več dopustno. Na to mora sodišče ves čas paziti po uradni dolžnosti. Ker je sodišče odločalo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrže tožbeni zahtevek (pravilno tožbo v delu) za plačilo odškodnine zaradi anulacije dopusta.

5. Toženka je odgovorila tudi na pritožbo tožnice. Navaja, da je v celoti neutemeljena in predlaga, da jo sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži povrnitev vseh stroškov pritožbenega postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz te zakonske določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi toženke uveljavljane kršitve ne, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami toženke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust, storilo absolutno bistveno kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ta kršitev ni podana. Kot je pravilno ugotovilo in obsežno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, je v socialnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. Ps 2727/2013 je tožnica poleg bolniškega staleža vtoževala tudi odškodnino za 23 dni neizrabljenega letnega dopusta in odškodnino za bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju. Tožbo je vložila zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot organ, ki je napačno odločil o njeni zmožnosti za delo v juliju in avgustu 2013, v socialnem sporu (skladno z določbami 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tako tožene stranke v socialnem sporu ni tožila kot delodajalca in je to storila šele v obravnavani zadevi, ki pa je skladno z določbami 5. člena ZDSS-1 individualni delovni spor. O tem zahtevku za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust zoper delodajalca še ni bilo pravnomočno odločeno, zato očitana kršitev ni podana.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožničinim zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije pri izbiri na prosto delovno mesto ugotovilo, da tožnica ni navajala nobene osebne okoliščine, zaradi katere bi bila diskriminirana, trdila je, da je bila diskriminirana zaradi nje same, saj so se o njej začele širiti govorice, da je nesposobna, neprijazna, da ne zna delati ipd. Prijavila se je na razpis za prosto delovno mesto Strokovni sodelavec I, na C., v Sektorju D. in ni bila izbrana. Toženki očita, da na razgovor ni bila pisno vabljena in tako ni imela možnosti, da se predstavi. Zatrjuje neenako obravnavo z drugimi kandidati.

10. Ugotovilo je, da je bila tožnica v primerjavi z ostalimi kandidati enakopravno obravnavana, saj so bili vsi vabljeni preko telefona. Tožnica je bila klicana dvakrat, vendar klicev ni vrnila, čeprav velja pri toženi stranki kodeks ravnanja oziroma praksa, da zaposleni vsak neodgovorjeni klic vrne. Tožnica tudi ni bila v slabšem položaju od zunanjih kandidatov, saj so bili tudi ti vabljeni preko telefona. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da način vabljenja na razgovor ni predpisan in da je na strani tožnice same razlog, da se razgovora ni mogla udeležiti.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožnica kot notranja kandidatka pri izbiri ni imela absolutne prednosti pred zunanjimi kandidati. Interni kandidat ima absolutno prednost samo ob presoji, da ima ustrezna znanja in sposobnosti, ne pa le zgolj zato, ker je notranji kandidat. Odločitev sodišča prve stopnje zato ni v nasprotju s točko 5.2 četrtega odstavka Politike zaposlovanja toženke z dne 31. 3. 2011, ki določa, da je za vsako odobreno zaposlitev, za katero v okviru organizacijske enote OE/PE/DI ni kadrovske rešitve, potrebno izvesti notranje povpraševanje oz. interni razpis v okviru Zavoda. Toženka je izvedla tudi notranji razpis, kar izhaja iz izpovedi A.A., ki je pojasnila, da sta v obravnavani situaciji tekla tako notranji kot tudi zunanji razpis. Ta točka Politike pa določa tudi, da imajo zaposleni v Zavodu ob enakih znanjih in sposobnostih prednost pred zunanjimi kandidati, kar pa seveda pomeni, da je za prednost pri izbiri potreben pogoj enakih ustreznih znanj. Tako je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče z odločitvijo, da je toženka ravnala skladno z aktom, odločilo arbitrarno, neutemeljen. Sodišče je svojo odločitev natančno obrazložilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Prav tako je neutemeljena pritožba v delu, kjer tožnica sodišču očita arbitrarno in napačno ugotovitev, da so bili vsi kandidati enako obravnavani, ker je direktorica A.A. izpovedala, da so zunanje kandidate po dveh neodgovorjenih klicih, poklicali še tretjič. Kot izhaja iz v točki 10 navedenih ugotovitev, zaposlene pri toženki zavezuje stalna praksa, da vrnejo neodgovorjeni klic (to je potrdila tudi tožnica), medtem ko za zunanje kandidate ta pravila ne veljajo.

13. Tudi v zvezi z vtoževano odškodnino za duševne bolečine, nastale zaradi trpinčenja na delovnem mestu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno in je v celoti zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v tem delu. Tožnica je toženki očitala več ravnanj in sodišče prve stopnje je presojalo vsako od teh ravnanj posebej in vse skupaj kot celoto.

14. Kot prvo nedopustno ravnanje je tožnica toženki očitala, da ji v januarju 2009 ni odobrila dopusta. Iz točke 16 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je imela tožnica v decembru 2008 signiranih kar 791 nerešenih zadev, zato ji je vodja oddelka dne 10. 12. 2008 odredila, da mora spise zaključiti do 31. 1. 2009. Po tožničini prošnji za pojasnilo dne 14. 1. 2009, zakaj ji dopusta ne odobri, jo je vodja oddelka isti dan zaprosila za poročilo o realizaciji naloge, vendar ji tožnica ni odgovorila. Zaradi tega ji je naslednji dan odgovorila, da dopusta ne more koristiti. Hkrati jo je obvestila, da ji je pri izvedbi te naloge pripravljena pomagati sodelavka, lahko pa za pomoč zaprosi še koga drugega, pa se tožnica tudi na to ni odzvala. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh elektronskih sporočil (B22) in izpovedi vodje oddelka E.E., pravilno zaključilo, da ravnanje E.E., ki je tožnici zavrnila koriščenje letnega dopusta v januarju 2009, ni bilo neprimerno in graje vredno, saj gre za jasno obrazloženo odločitev zaradi neopravljenega dela in samo po sebi ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu.

15. Neutemeljen je tudi tožničin očitek, da so ji bila 7. 3. 2009 brez pojasnila odvzeta vsa pooblastila, dodeljeno drugo delo, odrejena premestitev v drugo pisarno in zamenjana ključavnica njene prvotne pisarne. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo v točkah 17 in 18 obrazložitve pravilno ugotovljeno, da je bilo tožnici zaradi zaostankov pri delu v okviru istega delovnega mesta določeno drugo delo, ki ni bilo vezano na roke. Kot posledica spremembe dela, so ji bila dejansko odvzeta tista pooblastila, ki jih ni več potrebovala, dodelila pa so se ji druga, ki jih je pri opravljanju dela potrebovala. Sodišče prve stopnje je tožnici verjelo, da je bila na prejšnji pisarni zamenjana ključavnica, vendar v kontekstu predolge selitve tožnice iz pisarne (opisano v točki 19 obrazložitve) tega dejanja ni mogoče razumeti kot šikaniranja oziroma trpinčenja na delovnem mestu. Tožnica ni bila prerazporejena, saj ji je bilo naloženo delo iz delokroga njenega delovnega mesta, prav tako pa se ni spremenilo plačilo za delo.

16. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s tožničinim tožbenim očitkom o preobremenjenosti v točkah 21 in 22 pravilno ugotovilo, da je neutemeljen. Obseg dela pred letom 2014 se ni povečal. Tožnica predpostavljeni E.E. ni povedala, da je preobremenjena, zato E.E. ni mogoče očitati neprimernega ravnanja s tožnice.

17. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje glede tožničinega očitka, da ji kljub več prošnjam toženka ni zagotovila ustreznega ergonomskega stola spinalis. Tožničina predpostavljena E.E. je tožnico v zvezi s prošnjo za nov stol napotila v kadrovsko službo, ker pa ni prinesla potrdila specialista, ki je po pravilniku za tak stol potrebno, je dobila samo ergonomski stol in ne stola spinalis. Ker je tudi tožnica potrdila, da ustreznega potrdila ni prinesla, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 23 obrazložitve, da s tem v zvezi toženki ni mogoče očitati neprimernega ravnanja.

18. Tudi ravnanja A.A., ki je dne 22. 6. 2016 zavrnila, da bi tožnici posredovala izpisek klicev na službeni telefon opravljenih 1. 3. 2016, ni mogoče opredeliti kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje. To tudi ne pomeni, da je bila tožnica odrezana od informacij. A.A. je tožnici ažurno odgovorila, ji pojasnila, da ji je tožena stranka dolžna te listine posredovati po pozivu sodišča in tudi, da evidenco vodi pooblaščeni telekomunikacijski operater. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica od toženke prejela vse informacije, ki jih je želela.

19. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ob upoštevanju določb 8., 1. odstavka 6., 7. in 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ugotovilo, da tožnica v postopku izbire na prosto delovno mesto ni bila diskriminirana in na delovnem mestu ni bila trpinčena, zato je pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za duševne bolečine, ki naj bi jih imela zaradi takšnega ravnanja toženke.

20. V zvezi s pritožbenimi navedbami o sodničini naklonjenosti toženki, pritožbeno sodišče tožnici pojasnjuje, da jo je sodnica s tem, ko ji je kot prava neuki stranki predlagala zastopanje po odvetniku, samo poučila o tej možnosti in da ni ravnala v njeno škodo, ampak le v njeno korist. Sodišče strankam za opravo posameznih dejanj določi primerne roke, stranke pa lahko prosijo za podaljšanje roka, če dejanja v postavljenem roku iz opravičenih razlogov ne morejo opraviti. Sodišče v postopku izvede le potrebne dokaze in ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, stranke pa lahko v primeru, če so podane okoliščine, ki zbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti, zahtevajo njegovo izločitev. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene nepravilnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere pazi po uradni dolžnosti, kot je navedlo že v točki 7 obrazložitve te sodbe.

21. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presodilo je le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.