Jedro

Kadar zakonec kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice brez njegove pisne privolitve sam zahteva odkup stanovanja po določbi 117. člena SZ, tožbo za odkup stanovanja pa nato vložita oba zakonca, je pisna privolitev tistega zakonca, ki je imetnik stanovanjske pravice, nadomeščena najmanj takrat, ko je ta še v zakonitem roku tudi sam podal zahtevo za odkup stanovanja. Zato je podana njuna skupna aktivna legitimacija v pravdi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se po ugoditvi pritožbi tožeče stranke sodba sodišča prve stopnje razveljavi tudi v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice M. M., zadeva pa se tudi v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora skleniti s tožnikom V. M. prodajno pogodbo za stanovanje v K., B. z vsebino, ki je v izreku sodbe natančno navedena. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na tožnico M. M. in kar je tožeča stranka več ali drugače zahtevala. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in v izreku o pravdnih stroških razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, medtem ko je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu izpodbijano sodbo potrdilo.

Proti sodbi, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnice M. M. pravnomočno zavrnjen, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da bo ugodeno tudi njeni pritožbi in sodba sodišča prve stopnje razveljavljena tudi v tistem delu, ki se nanaša na tožnico M. M., zadeva pa v tem obsegu vrne na sodišče prve stopnje v novo sojenje. Zahtevka za odkup stanovanja - tako tožničinega z dne 13.11.1991, kot tudi tožnikovega z dne 16.3.1993 - je treba obravnavati skupno.

Tožena stranka je že zahtevek tožnice obravnavala kot popoln, saj bi v nasprotnem primeru zahtevala njegovo dopolnitev. Ni mogoče šteti, da je tožnikova zahteva razveljavila zahtevo tožnice z dne 13.11.1991. Tožnica je torej za sklenitev prodajne pogodbe vseskozi imela privolitev tožnika.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Izpodbijana sodba je tožnici M. M. odrekla aktivno legitimacijo. Ker je bil ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91) dne 18.10.1991 imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju tožnik V. M., je po določbi 117. člena SZ samo on poklican, da zahteva odkup stanovanja. Zakonec (tožnica M. M.) je bil po določbi prvega odstavka 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82) namreč le uporabnik stanovanja. Navedeno stališče očitno podpira dodatno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik V. M. sicer lahko dal pisno privolitev, da stanovanje odkupi M. M., vendar pa ta pisna privolitev ni bila dana.

Opisana pravna razlaga je ob dejanskih ugotovitvah pravno napačna. Res je, da revizijska teza o tožničini aktivni legitimaciji s stališča "bodočega skupnega premoženja" ne drži. Bistvo problema je namreč prav v razlagi določbe 117. člena SZ. Zakonec imetnika stanovanjske pravice kot ožji družinski član lahko zahteva odkup stanovanja s pisno privolitvijo imetnika stanovanjske pravice.

Slednja je v tem primeru pogoj za pravno veljavnost zahteve za odkup stanovanja z dne 13.11.1991, ki jo je podala tožnica. Če pisne privolitve zakonca - tožnika V. M. - ne bi bilo, tožnica M. M. res ne bi bila aktivno legitimirana v tem sporu. Vendar pa sta že od začetka na aktivni (tožeči) strani v pravdi nastopala oba tožnika, tožnik V. M. pa je dne 16.3.1993 - še v zakonitem roku - tudi sam toženi stranki sporočil zahtevo za odkup stanovanja. Pisna privolitev je bila najkasneje s tem dnem nadomeščena z navedeno zahtevo. Kadar zakonec kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice brez njegove pisne privolitve sam zahteva odkup stanovanja po določbi 117. člena SZ, tožbo za odkup stanovanja pa nato vložita oba zakonca, je pisna privolitev tistega zakonca, ki je imetnik stanovanjske pravice, nadomeščena najmanj takrat, ko je ta še v zakonitem roku tudi sam podal zahtevo za odkup stanovanja. Zato je podana njuna skupna aktivna legitimacija v pravdi. Drugačna pravna razlaga bi v obravnavanem primeru, ko tožnik svoji ženi ne odreka legitimacije, da skupaj z njim toži na odkup stanovanja, pripeljala do sklepanja, da pisna privolitev ožjega družinskega člana po 117. členu SZ pomeni več kot pa v tej smeri jasno izražena volja iz njegove lastne zahteve.

Nižji sodišči sta torej glede tožničine aktivne legitimacije napačno uporabili materialno pravo. Revizijsko sodišče je zato postopalo po določbi 395. člena ZPP in v skladu z drugim odstavkom te določbe sodbo sodišča prve stopnje ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke razveljavilo tudi glede tožnice M. M. in zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Drugačna odločitev namreč zaradi razveljavitve obsodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na tožnika V. M., niti ni možna.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.