Jedro

Po presoji sodišča mora imeti trgovec pri samopostrežnih prodajalnah tehtnico pri oddelku, kjer prodaja kruh. Ustavnim določilom 1. in 3. odstavka 15. člena Ustave - v konkretnem primeru v zvezi z določilom 74. člena Ustave - ni avtomatično zadoščeno že s tem, da je ukrep inšpektorja predpisan z zakonom (22. člen ZT). Tudi upravne organe namreč veže dolžnost, da izberejo, kolikor zakon to dopušča, takšne ukrepe, s katerimi posegajo v ustavne pravice gospodarskih subjektov, ki so v skladu z načelom sorazmernosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo je tržni inšpektorat na podlagi 22. člena Zakona o trgovini (ZT, Uradni list RS, št. 69/2004) po uradni dolžnosti tožeči stranki začasno, do odprave nepravilnosti ugotovljene s sklepom inšpekcijskega organa, prepovedal opravljati trgovinsko dejavnost v Samopostrežni prodajalni v Z., ker ni nameščene naprave za tehtanje kruha. Prvostopenjski organ je določil rok za odpravo nepravilnosti 10 dni po prejemu odločbe. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je tržni inšpektor opravil kontrolni pregled dne 19. 10. 2004 v predmetni prodajalni, ker je prejel prijavo, da v njej ne uporabljajo tehtnice za tehtanje kruha. Prvostopenjski organ se sklicuje na prijavo stranke, ki je v spisu, da so stranki v prodajalni obrazložili, da nimajo tehtnice za kruh in da kruha po pravilih ne tehtajo. Dne 19. 10. 2004 je inšpektor nastopil kot kupec in je za določeno količino kupljenega kruha plačal več, kot bi moral, če bi bil kruh stehtan. Prvostopenjski organ se sklicuje na določili 12. in 13. člena ZT, na določilo 13. točke 6. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (Pravilnik, Uradni list RS, št. 28/93, 34/93, 57/93) in na 22. člen ZT.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika, ki je v pritožbi uveljavljal isti pritožbeni ugovor kot v tožbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da zavrača trditev tožnika, da ima vsak potrošnik možnost preveriti pravilnost zaračunanega zneska, ker če bi to držalo, bi stranka to navedla v času inšpekcijskega pregleda. Tožena stranka meni, da bi morali v prodajalni vsakokrat stehtati kruh, ko potrošniku odrežejo del celote in ne šele na posebno zahtevo potrošnika. Poleg tega tožena stranka pravi, da ni jasno, zakaj tožnik stališča, da ni dolžan namestiti tehtnice za kruh, dosledno ne uveljavlja v praksi v vseh svojih prodajalnah. Tudi tožena stranka se sklicuje na določilo 12. člena ZT, 13. točko 6. člena ZT, glede Pravilnika o kakovosti pekovskih izdelkov pa pravi, da ni relevanten, ker je bil ta predpis sprejet na podlagi zakona o kmetijstvu in ureja pogoje za minimalno kakovost, označevanje in razvrščanje, ki jih mora v prometu izpolnjevati kruh. V predmetni zadevi pa gre za ugotavljanje tehničnih pogojev za opravljanje trgovinske dejavnosti. Tožena stranka še dodaja, da Pravilnik o kakovosti pekovskih izdelkov res ne predpisuje obveznega tehtanja kruha, vendar tudi ne predvideva prodaje manjše količine kruha od dobavljenih.

V tožbi tožnik pravi, da iz Pravilnika ni mogoče zaključiti, da je potrebno kruh pri prodaji vsakokrat tehtati in v ta namen namestiti tehtnice za kruh. Potrošniki imajo v vsaki prodajalni tožnika vedno možnost preveriti težo prodajanega izdelka na tehtnici delikatesnega oddelka, če to želijo. Kakšne pogoje mora izpolnjevati kruh v prometu, določa Pravilnik o kakovosti pekovskih izdelkov (Uradni list RS, št. 26/2003), ki pa zaradi narave živila ne predpisuje obveznega tehtanja kruha. Pravilnik o kakovosti pekovskih izdelkov v določilu 2. odstavka 4. člena dovoljuje odstopanje neto količine za pekovske izdelke, ki niso predpakirani, 5%, vendar povprečna masa 10 enot kruha ne sme biti manjša od označene. Predlaga razpis glavne obravnave in da sodišče odločbo odpravi ter da tožena stranka povrne tožeči stranki stroške postopka in sicer za sodno takso v višini 15.200,00 SIT.

Tožba ni utemeljena.

Določilo 1. alineje 1. odstavka 12. člena ZT-UPB2 (Uradni list RS, št. 69/2004) pravi, da morajo biti za opravljanje trgovinske dejavnosti izpolnjeni minimalni tehnični pogoji in drugi pogoji, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti. Te minimalne pogoje pa po določilu 2. odstavka 12. člena ZT predpiše minister. Minister je v Pravilniku, v določilu 13. točke 6. člena, med minimalne tehnične pogoje, ki se nanašajo na prostore prodajalne, opremo in naprave, ki so v njej, uvrstil, da mora prodajalna glede na vrsto blaga, ki se prodaja, imeti potrebno orodje in naprave za merjenje, tehtanje in preizkušanje blaga. Ti predpisi ne zahtevajo, da mora biti kruh vsakokrat stehtan, ko je potrošniku kruh odrezan od dela celote, kot to navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz citiranega Pravilnika, ki temelji na ZT pa izhaja, da mora prodajalna imeti tehtnico za primer, če potrošnik zahteva tehtanje kruha. Tudi določilo 2. odstavka 4. člena Pravilnika o kakovosti pekovskih izdelkov, ki je relevantno za obravnavani primer, saj gre v tem upravnem sporu tudi za dovoljeno odstopanje neto količine za pekovske izdelke pri povprečnih izračunih, ne zahteva, da mora biti kruh, ki ni predpakiran, kadar je odrezan od celote, vedno, ob vsakem nakupu s strani potrošnika, stehtan. To priznava tudi tožena stranka v drugem delu obrazložitve odločbe. To pa pomeni, da je med strankama upravičeno sporno samo vprašanje, ali je tehničnim predpisom zadoščeno že s tem, da ima tožeča stranka tehtnico na drugem oddelku prodajalne, ali bi jo morala imeti na oddelku, kjer se prodaja kruh. Po presoji sodišča mora imeti trgovec pri samopostrežnih prodajalnah tehtnico pri oddelku, kjer prodaja kruh, zato je ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka v navedenem smislu, ker nesporno ni imela tehtnice na oddelku za prodajo kruha, ni izpolnjevala pogojev iz Pravilnika. Sodišče pa je v presoji izpodbijane odločbe upoštevalo tudi intenzivnost ukrepa inšpektorja. Tožena stranka je namreč potrdila ukrep prvostopenjskega organa, ki je tožeči stranki zaradi omenjene nezakonitosti prepovedal opravljati trgovinsko dejavnost v celotni prodajalni, ne samo na oddelku za kruh. Čeprav gre za začasno prepoved opravljanje dejavnosti, dokler tožnik ne odpravi nezakonitosti, gre zaradi intenzivnosti ukrepa, ki se nanaša na celotno prodajno dejavnost predmetne trgovine, za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave); ustavne pravice pa se uresničujejo neposredno na podlagi ustave (1. odstavek 15. člena Ustave) in je v konkretno ustavno pravico dopustno posegati samo, če je poseg zaradi varstva javne koristi (2. odstavek 74. člena Ustave) v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave). To pomeni, da ustavnim določilom 1. in 3. odstavka 15. člena Ustave - v konkretnem primeru v zvezi z določilom 74. člena Ustave - ni avtomatično zadoščeno že s tem, da je ukrep inšpektorja predpisan z zakonom (22. člen ZT). Tudi upravne organe namreč veže dolžnost, da izberejo, kolikor zakon to dopušča, takšne ukrepe, s katerimi posegajo v ustavne pravice gospodarskih subjektov, ki so v skladu z načelom sorazmernosti. Določilo 22. člena ZT to dopušča. Sodišče je ocenilo, da je predmetni ukrep v skladu z načelom sorazmernosti iz treh razlogov. Glavni razlog je v tem, da je organ rok za odpravo nepravilnosti določil 10 dni po prejemu odločbe, ne pa takoj po prejemu odločbe, zaradi česar je po naravi stvari utemeljeno šteti, da je tožnik imel dovolj časa, da odpravi nepravilnost; organ je začasno prepovedal opravljati dejavnost v predmetni prodajalni, dokler ni nepravilnost odpravljena in tožnik v tožbi ne ugovarja, da je ukrep v nasprotju z načelom sorazmernosti. Zato dejstvo, da je organ prepovedal opravljati trgovinsko dejavnost v celotni prodajalni ni nesorazmeren. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 v zvezi z določilom 104. in 105. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker tožnik niti ni predlagal izvedbe kakšnega dokaza in glavna obravnava zaradi vprašanja, ali mora biti tehtnica pri oddelku za prodajo kruha, ali je lahko na katerem drugem oddelku v prodajalni, ni potrebna za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Pri odločitvi, da ne izvede glavne obravnave, se je sodišče oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča glede vodenja glavnih obravnav v upravnem sporu z vidika 22. oziroma 23. člena Ustave. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, v 10. točki obrazložitve, zavzelo splošno stališče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu, ki je tudi sredstvo za izvedbo dokazov v upravnem sporu. Ustavno sodišče pravi, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov." Ker tožnik ni utemeljil predloga za izvedbo glavne obravnave in ker sodišče meni, da glavna obravnava ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve in ker bi razpisovanje glavnih obravnav v takih okoliščinah nesorazmerno in nepotrebno podaljševalo trajanje sodnih postopkov v drugih upravnih sporih (sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Schuler-Zgraggen proti Švici, 24. 6. 1993 in Göç proti Turčiji, 11. 7. 2002), je sodišče odločilo na seji senata. Zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka tožeče stranke ( Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/2004, 1. odstavek 154. in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z določilom 16. člena ZUS, 104. in 105. člena ZUS-1 ter odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 ) glede na to, da tožnica s tožbo ni uspela.