Jedro

Zavarovanje traktorja je povezano s krivdo voznika traktorja. Voznik traktorja je bil prvi tožnik, škoda na poškodovanem osebnem vozilu je bila povzročena s traktorjem, torej je do poškodovanja osebnega vozila, ki je v solasti tožnikov, oziroma druge tožnice, prišlo pri uporabi traktorja, navedenega v zavarovalni polici, katerega lastnik je pravna oseba.

Zato je tožbeni zahtevek druge tožnice odškodninski zahtevek tretje osebe, gre za zavarovano nevarnost v skladu s 1. členom Splošnih pogojev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki II izreka.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni po prejemu te sodbe povrniti drugi tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek prvega tožnika (izrek pod točko I) in da je toženka dolžna drugi tožnici v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe plačati 485,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2020 dalje do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 574,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma pravnomočnosti sodbe do plačila (izrek pod točko II).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje pod točko II izreka sodbe in navajala, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek druge tožnice, obema tožnikoma pa v plačilo naloži vse dosedanje pravdne stroške toženke, vključno s pritožbenimi. Podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da naj bi do škodnega dogodka prišlo iz razloga trka pri toženki zavarovanega vozila, to je traktorja znamke John Deere, v lasti ... d.o.o. v vozilo Mercedez. Trk naj bi se pripetil v petek 20. 9. 2019 v večernih urah, prič ni bilo, nihče od tožnikov po dogodku o nastali škodi ni obvestil policije. Sodišče prve stopnje se glede navedb toženke o domnevni takratni alkoholiziranosti voznika traktorja (prvega tožnika) v sodbi ni izreklo, nihče od tožnikov ni obvestil policije, kar po mnenju toženke dokazuje, da se je s tem skušal prvi tožnik izmakniti ugotavljanju stopnje alkoholiziranosti v trenutku povzročene škode, prvemu tožniku pa domneve o njegovi alkoholiziranosti v trenutku trka ni uspelo z ničemer ovreči. Dokazni postopek je pokazal, da je bil povzročitelj škode prvi tožnik lastnik in direktor družbe ... d.o.o., ki je med manevriranjem s traktorjem po dvorišču trčil v svoje lastno osebno vozilo Mercedes. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek prvega tožnika pravilno zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku druge tožnice pa je napačna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo materialnopravne podlage sklenjenega zavarovanja, to je določb Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti... (v nadaljevanju: Splošni pogoji). Toženka je na pogodbena določila sklenjenega zavarovanja v postopku večkrat opozarjala, tako v pisnih vlogah, kakor tudi na naroku 8. 6. 2021 in na tej podlagi vztrajala, da ni podano njeno zavarovalno kritje za konkreten primer in za konkretne osebe. Navajala je, da je v postopku izpostavila, da povrne škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov tretjih oseb na podlagi civilnega prava, če je pri uporabi ali posesti vozila, navedenega v polici, prišlo do uničenja ali poškodovanja stvari (2. točka prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev), kakor je tudi izpostavljala 2. člen omenjenih Splošnih pogojev. Sodišče po toženki večkrat izpostavljene materialnopravne podlage sklenjenega zavarovanja pri svoji odločitvi ni upoštevalo, zato je bila sprejeta napačna odločitev glede obstoja temelja tožbenega zahtevka druge tožnice. Odločitve sodišča ne gre šteti kot sprejete v skladu s Splošnimi pogoji in po sodišču zapisano v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ne drži. Če bi bilo temu tako, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da izvedeni dokazi ob upoštevanju določb zavarovalnih pogojev, v katerih so med drugim tudi zapisane nezavarovane nevarnosti (2. člen), ne utemeljujejo zahtevka obeh tožnikov za povrnitev zatrjevane škode. Iz citiranega določila Splošnih pogojev, ki je skladno z določilom 17. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), na katero je toženka opozorila že v odgovoru na tožbo, namreč izhaja, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov, ki jih utrpijo zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, in sicer za škodo na stvareh. Da je druga tožnica zakonski partner prvega tožnika ni bilo sporno, zato ob upoštevanju pogodbenih in zakonskih določil druga tožnica za zatrjevano škodo ni upravičena do povračila uveljavljane odškodnine. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. Navajala je še, da izveden dokazni postopek ne daje verodostojnih zaključkov o tem, da je drugi tožnici zaradi obravnavanega dogodka sploh nastala kakršnakoli škoda, nakazili zneskov z bančnih računov obeh tožnikov sta bili izvedeni premišljeno, oziroma prirejeno za potrebe pravdnega postopka. To je toženka želela dokazati z vpogledom v bančne račune tožnikov, vendar je sodišče ta njen dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo, s tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, na kar je toženka opozorila na naroku. Toženka je v zvezi s pritožbenimi navedbami posledično izpodbijala tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

3. Druga tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni pravdni gre za spor majhne vrednosti, ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (443. člen ZPP). Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja ugotovljena dejstva: - prvi tožnik je kot voznik traktorja, ki je last družbe ... d.o.o., pri obračanju le-tega na parkirišču na naslovu ..., s traktorjem trčil v na parkirišču parkirano vozilo Mercedez – Benz, reg. št. CE ... (v nadaljevanju poškodovano osebno vozilo) in ga poškodoval, - na poškodovanem osebnem vozilu je nastala materialna škoda, katere popravilo je nesporno stalo 970,23 EUR, popravilo je opravilo Avtokleparstvo – avtoličarstvo ..., - za popravo je prvi tožnik plačal polovico zneska, druga tožnica pa polovico, - zavarovalec in lastnik traktorja je imel zavarovano avtomobilsko odgovornost pri toženki, - prvi tožnik in druga tožnica sta sklenila zakonsko zvezo v letu 1993, poškodovano osebno vozilo je bilo kupljeno leta 2006, bilo je torej pridobljeno v času trajanja njune zakonske zveze in predstavlja skupno premoženje obeh tožnikov, njuna solastniška deleža na poškodovanem osebnem vozilu sta enaka, - v prometnem dovoljenju za poškodovano osebno vozilo je vpisan prvi tožnik kot lastnik.

7. Ta ugotovljena dejstva so pravno upoštevna glede na materialno pravo, to pa so določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 131. člena in 964. ter 965. členom Obligacijskega zakonika (OZ), določba 17. člena ZOZP in zavarovalna pogodba, oziroma polica za zavarovanje avtomobilske odgovornosti za vozilo traktor, s katerim je bila povzročena škoda na poškodovanem osebnem vozilu in Splošni pogoji.

8. Na zgoraj povzeta ugotovljena dejstva je pritožbeno sodišče vezano, kar je bilo pojasnjeno uvodoma.

9. Zavarovalna pogodba, oziroma polica za zavarovanje avtomobilske odgovornosti je vezana na vozilo, zavarovanje pa se prenaša z vsakokratnim voznikom. Zavarovanje traktorja je povezano s krivdo voznika traktorja. Voznik traktorja je bil prvi tožnik, škoda na poškodovanem osebnem vozilu je bila povzročena s traktorjem, torej je do poškodovanja osebnega vozila, ki je v solasti tožnikov, oziroma druge tožnice, prišlo pri uporabi traktorja, navedenega v zavarovalni polici, katerega lastnik je pravna oseba.

10. Toženka v pritožbi navaja, da zavarovalnica (toženka) povrne škodo, ki je posledica odškodninskih zahtevkov tretjih oseb na podlagi civilnega prava, če je pri uporabi ali posesti vozila, navedenega v polici, prišlo do uničenja ali poškodovanja stvari.

V 2. členu Splošnih pogojev, ki so sestavni del zavarovalne police za traktor, s katerim je bilo poškodovano osebno vozilo, je res določeno, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda (2. točka) in da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zavarovalca, lastnika, solastnika in skupnega lastnika vozila, s katerim je bila povzročena škoda, in sicer za škodo na stvareh. Ti določbi splošnih pogojev sta identični z določbama 1. in 2. točke 17. člena ZOZP.

Pri uporabi v zavarovalni polici navedenega traktorja je prišlo do poškodovanja drugi tožnici solastnega osebnega vozila. Zato je tožbeni zahtevek druge tožnice odškodninski zahtevek tretje osebe, gre za zavarovano nevarnost v skladu s 1. členom Splošnih pogojev. Po presoji pritožbenega sodišča je pravno zmotna toženkina razlaga citiranih Splošnih pogojev, sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, to so zgoraj citirane zakonske določbe in zavarovalna polica vključno s Splošnimi pogoji.

11. Preostale pritožbene navedbe so pravno neupoštevne in pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo.

12. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka in tudi ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni uresničen.

13. Ob obrazloženem je pritožba neutemeljena, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, druga tožnica pa je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka, je njen zahtevek za povrnitev stroškov utemeljen.

Druga tožnica je priglasila stroške v obsegu nagrade za odgovor na pritožbo 250 točk po tar. št. 21/I Odvetniške tarife (OT, Ur. list št. 2/2015), 20 točk materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT).

Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da znašajo potrebni stroški druge tožnice za sestavo odgovora na pritožbo nagrado v višini 250 točk, 2 % materialnih stroškov znaša 5 točk (in ne 20 točk), kot je priglašeno) skupaj z DDV pa znašajo potrebni pritožbeni stroški druge tožnice 186,66 EUR in toliko stroškov mora toženka drugi tožnici povrniti v roku 8 dni po prejemu te sodbe.

15. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.