Jedro

Dejstvo, da tožnica potrebuje delno pomoč pri slačenju in oblačenju ter obuvanju in sezuvanju, ne pomeni nezmožnosti zadovoljevanja življenjske potrebe iz tega aspekta. Zaključka sodišča prav tako ne izpodbije trditev tožnice, da se lahko samostojno giba v stanovanju le s pomočjo palice, zunaj pa ni sposobna hoje daljše od 500 m. Določilo drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2 določa, da gre za nezmožnost zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb iz naslova samostojnega gibanja v stanovanju ali zunaj njega, kadar oseba niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more opravljati te funkcije. Pri tožnici pa je izkazano, da je sposobna gibanja s pomočjo palice in da ne zmore le gibanja zunaj stanovanja, ki je daljše od 500 m.

Kriterij "samostojnega hranjenja" je nedoločen pravni pojem. Samostojno hranjenje ne predstavlja nabave niti priprave hrane, temveč zmožnost izvajanja usklajenih dejanj z rokami s pripravljeno hrano.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 7. 2024 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 2. 2024 ter na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Tožnica ne soglaša z odločitvijo, da je zaradi svojih zdravstvenih težav omejena v dnevnih aktivnostih, kljub temu pa sposobna samostojnega hranjenja brez pomoči druge osebe, samostojnega slačenja in oblačenja s težavami, samostojnega obuvanja je sposobna s težavami, odvisno od obutve, samostojnega sezuvanja je sposobna s težavami, odvisno od obutve. Samostojnega gibanja v stanovanju je sposobna s pomočjo palice, glede gibanja zunaj stanovanja ni sposobna hoje, daljše od 500 m, sposobna je samostojne skrbi za osebno higieno in samostojno opravljanje fizioloških potreb. Po pojasnilu sodnega izvedenca biološka zdravila pri tožnici povzročajo težave in neprijetnosti, vendar ne takšne, da bi potrebovala pomoč in postrežbo druge osebe, zaradi česar naj bi bila tožnica sposobna za opravljanje življenjskih potreb. Sodišče ni upoštevalo tožničinih trditev, da samostojno ne zmore zapenjati in odpenjati gumbov, zadrg, ne zmore si zavezovati čevljev niti pripraviti obroka hrane. Za osebo, ki ne zmore zapeti puloverja ali zavezati vezalk, se ne more sklepati, da se samostojno obleče ali sleče. Brez pomoči tretje osebe bi tožnica tako hodila s široko razprtimi zgornjimi deli oblačil, tudi spodnjimi, vključno z zimskimi jaknami, torej povsem neustrezno, neprilagojeno oblečena letnemu času. Tožnica se zaradi odebeljene kože ne zmore samostojno obuti, kar bi pripeljalo do zaključka, da se zunaj giblje brez pomoči tretje osebe bosa. Tožnica vztraja pri priznanju dodatka za pomoč in postrežbo, saj zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati vsaj pet od devetih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, obuvati, sezuvati, skrbeti za osebno higieno in opraviti drugih življenjskih opravil. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako ni storilo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovljeno dejansko stanje, nato uporabljeno pravilno materialno pravo. Sodba je utemeljena s pravno pravilnimi in prepričljivimi razlogi.

5.V tem sporu je sodišče presojalo pravilnost izpodbijane dokončne odločbe z dne 4. 7. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 17. 2. 2024, da tožnica nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6.V pritožbeni obravnavi ostaja sporna upravičenost tožnice do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, zaradi kriterija samostojnega hranjenja, slačenja in oblačenja, obuvanja in sezuvanja ter samostojnega gibanja zunaj stanovanja.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne dokazne ocene in posledično napačne uporabe materialnega prava. Sodni izvedenec družinske medicine je v pisnem izvedenskem mnenju in ustno zaslišan podal odgovore na vprašanja s področja medicinske stroke. Sodišče je upoštevalo vse tožničine trditve, ki jih je iz medicinskega stališča ocenil izvedenec, nato pa sodišče pravno ovrednotilo in zaključilo, da ne gre za izpolnjevanje pogojev za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Pritožbeno sodišče tako kot pravilno sprejema dokazno oceno sodišča, ki je skladna z 8. členom ZPP.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica ni zmožna samostojnega hranjenja, saj ji mora hrano pripraviti in dobaviti nekdo drug. Kriterij "samostojnega hranjenja" je nedoločen pravni pojem. Sodišče je v 9. točki obrazložitve ugotovilo, da priprava hrane ne sodi v življenjsko funkcijo hranjenja ter se pri tem sklicevalo ustrezno na sodno prakso, da samostojno hranjenje ne predstavlja nabave niti priprave hrane, temveč zmožnost izvajanja usklajenih dejanj z rokami s pripravljeno hrano. Gre za povsem ustrezno argumentacijo, zakaj se je sodišče pri napolnjevanju pravnega standarda samostojnega hranjenja oprlo na ugotovitve izvedenskega mnenja.

9.Neuspešen je pritožbeni očitek, da pri tožnici ni podan kriterij samostojnega slačenja in oblačenja ter samostojnega obuvanja in sezuvanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi jasnih ugotovitev sodnega izvedenca pravilno zaključilo, da je tožnica, čeprav z večjimi dodatnimi napori ter prizadevanji in s pomočjo ortopedskih pripomočkov, še zmožna opravljati večino osnovnih življenjskih potreb sama. Dejstvo, da tožnica potrebuje delno pomoč pri slačenju in oblačenju ter obuvanju in sezuvanju, ne pomeni nezmožnosti zadovoljevanja življenjske potrebe iz tega aspekta. Zaključka sodišča prav tako ne izpodbije trditev tožnice, da se lahko samostojno giba v stanovanju le s pomočjo palice, zunaj pa ni sposobna hoje daljše od 500 m. Določilo drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2 določa, da gre za nezmožnost zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb iz naslova samostojnega gibanja v stanovanju ali zunaj njega, kadar oseba niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more opravljati te funkcije. Pri tožnici pa je izkazano in kot tudi sama pojasnjuje, da je sposobna gibanja s pomočjo palice in da ne zmore le gibanja zunaj stanovanja, ki je daljše od 500 m.

10.Upoštevajoč obrazloženo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Zveza: