Jedro

Temeljno načelo stvarnega prava je, da je lahko predmet stvarnih pravic le individualno določena stvar, razen če zakon ne določa drugače. Dejstvo, da sta pravdni stranki skupno vlagali le v del nepremičnine, na katerem stoji gospodarsko poslopje, ne pa tudi v del, ki ga predstavlja gozd, ne more imeti za posledico ločenih lastniških stanj na teh dveh delih.

Pri presoji višine deležev na skupnem premoženju se darila, dana s strani sorodnikov enega od zakoncev, štejejo tudi v korist drugega zakonca. Zakonec, ki meni, da je bilo darilo dano samo njemu, mora slednje zatrjevati in dokazati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki II.A.1 izreka glede ugotovitve, da znaša delež tožnika 35/100, delež toženke pa 65/100 (pri čemer je pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika v delu, kolikor zahteva višji delež od 35/100 – točka II.A.2 izreka) in v stroškovnem delu (točka II.C izreka) in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožnika po tožbi in toženca po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) delno ugodilo in razsodilo, da nepremičnini parc. št. 1260/2 in 1260/3, obe vl. št. 1309, k.o. S., predstavljata skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer delež tožnika znaša 35/100, delež toženke po tožbi (tožeče stranke po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženka) pa 65/100 (točka II.A.1), v delu, kolikor je tožnik zahteval višji delež, je tožbeni zahtevek zavrnilo, glede ugotovitve, da spada v skupno premoženje z enakimi deleži vsa oprema v nepremičninah, je tožbo zavrglo (točka II.A.2). Po nasprotni tožbi pa je ugodilo zahtevku tožene stranke na plačilo zneska 4.389,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2009 dalje do plačila ter zneska 3.099,65 EUR z zakonskimi obrestmi od 20.6.2008 do plačila, v presežku je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (II.B.1.,2). Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 401,23 € v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II.C).

Zoper del sodbe, s katerim je bilo ugodeno zahtevku tožnika in zoper stroškovni del se pritožuje tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ter predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe spremeni oziroma ga razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vrednost njenega vložka posebnega premoženja v skupno premoženje pravdnih strank. Tožnik je uveljavljal svojo lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 1260/2 in 1260/3, pri čemer je zemljišče s parc. št. 1260/3 le delno stavbno (275 m2), preostali del (1.191 m2) pa predstavlja gozd, ki nima nobene povezave s stavbnim delom zemljišča, na katerem stoji gospodarsko poslopje. Ker tožbeni zahtevek ni ustrezno specificiran, tako da bi bilo jasno, kateri del zemljišča parc. št. 1260/3 sodi v skupno premoženje ter da bi bil tudi zemljiškoknjižno izvedljiv, ga je, po mnenju pritožnice, potrebno v tem delu zavrniti. Podrejeno tožena stranka navaja, da je sodišče kot skupno premoženje pravdnih strank štelo celotno zemljišče parc. št. 1260/3, pri čemer je kot posebno premoženje tožene stranke upoštevalo zgolj gradbeni del zemljišča, čeprav je toženka v skupno premoženje vložila celotno nepremičnino parc. št. 1260/3, torej tudi del, ki predstavlja gozd. Tega dela zemljišča izvedenec gradbene stroke ni ocenil, sodišče prve stopnje pa tudi ni izvedlo dokaza z izvedencem gozdarske stroke, ki ga je tožena stranka tekom postopka predlagala, zaradi česar je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Nadalje tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je toženki oče podaril zemljišči z gradbenim dovoljenjem in projektno dokumentacijo, ki jo je izvedenec ovrednotil na 6.461,00 €. Kljub temu je sodišče prve stopnje pri obračunu posebnega premoženja toženke upoštevalo zgolj vrednost gradbenega dela obeh parcel v skupni višini 60.600,00 €. Prav tako pa je sodišče zmotno ugotovilo, da so bila vlaganja s strani tožene in tožeče stranke vrednostno gledano enaka. Sodišče prve stopnje je vrednost daril, ki jih je toženka prejela s strani sorodnikov v obliki fizične in finančne pomoči pri gradnji stanovanjske hiše, sicer ugotovilo pravilno (29.136,00 €) in jih tudi pravilno opredelilo kot prispevek toženke, vendar pa jih v končnem obračunu ni upoštevalo. Toženka je zatrjevala in dokazala, da so bila darila njenih sorodnikov namenjena izključno njej, medtem ko darila tožnikovih staršev ni mogoče šteti kot posebno premoženje tožnika, saj je slednji sam izpovedal, da so bila ta darila namenjena obema zakoncema. Ob tem pritožnica še poudarja, da je sodišče prve stopnje vrednost daril na strani tožnika ugotavljalo z izvedencem gradbene stroke, ki ga je predlagala samo toženka za dokazovanje z njene strani zatrjevanih dejstev, s čimer je sodišče preseglo razpravno načelo. Pritožnica graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik s tem, ko je zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi celotna nepremičnina parc. št. 1260/3,

tožbeni zahtevek oblikoval pravilno . Temeljno načelo stvarnega prava je, da je lahko predmet stvarnih pravic le individualno določena stvar, razen če zakon ne določa drugače (npr. etažna lastnina), iz česar izhaja, da stvarne pravice ne morejo nastati in obstati na delu stvari. Dejstvo, da sta pravdni stranki skupno vlagali le v del nepremičnine, na katerem stoji gospodarsko poslopje, ne pa tudi v del, ki ga predstavlja gozd, ne more imeti za posledico ločenih lastniških stanj na teh dveh delih.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje vrednost posebnega premoženja tožnice oziroma dveh zemljišč, ki ju je prejela v dar od očeta ter vložila v skupno premoženje, ugotovilo napačno, saj ni ugotovilo vrednosti gozdnega dela zemljišča par. št. 1260/3, prav tako pa k vrednosti zemljišč tudi ni prištelo stroškov za gradbeno in projektno dokumentacijo. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke (list. št. 119-128) izhaja, da zemljišče parc. št. 1260/3 sestavljata tako stavbno zemljišče, kot tudi gozd, pri čemer je izvedenec ocenil zgolj vrednost stavbnega dela nepremičnine, glede gozda pa je navedel, da ga lahko oceni izvedenec gozdarske stroke. Kljub temu, da je tožena stranka dokaz z izvedencem gozdarske stroke pravočasno predlagala, sodišče vrednosti gozdnega dela ni ugotavljalo, pač pa je kot vrednost celotne nepremičnine vzelo zgolj vrednost stavbnega zemljišča. Glede na dejstvo, da je ostalo neovrednotenih 1.191 m2, ocena sodišča ne more odražati prave vrednosti nepremičnine. Pri oceni vrednosti nepremičnin, ki ju je tožena stranka vložila v skupno premoženje, pa bi, kot utemeljeno navaja pritožba, sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi stroške gradbene in projektne dokumentacije. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da sta bili toženki s strani očeta podarjeni nepremičnini parc. št. 1260/2 in 1260/3, pred sklenitvijo pogodbe pa je bila pridobljena tudi gradbena in projektna dokumentacija. Ker je slednja vrednost zemljišča povečala, sta bili toženki podarjeni nepremičnini vredni vsaj toliko, kot znaša seštevek vrednosti zemljišč ter dokumentacije. Navedeni nepremičnini, vključno z dokumentacijo, ki se nanju nanaša, sta brez dvoma predstavljali toženkino posebno premoženje, ki je bilo pridobljeno pred začetkom skupnih vlaganj in ga je potrebno obravnavati ločeno od preostale fizične in finančne pomoči sorodnikov pravdnih strank.

Ker sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje glede višine deležev pravdnih strank nepopolno ugotovljeno in je bilo potrebno pritožbi tožene stranke v tem delu ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti glede ugotovitve, da znaša delež tožnika 35/100, delež toženke pa 65/100 (355. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje namreč glede na okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe, razlogi pa so razvidni iz napotkov sodišču prve stopnje. V preostalem delu pa je bilo iz že navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v tem delu tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, potrebno pritožbo glede glavne stvari zavrniti in sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrditi (353. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti vrednost nepremičnin, ki ju je toženka, kot svoje posebno premoženje, vložila v skupno premoženje pravdnih strank. Pri tem bo moralo ugotoviti ter upoštevati vrednost gozdnega dela nepremičnine parc. št. 1260/3, upoštevati pa bo moralo tudi vrednost gradbene in projektne dokumentacije. Kar se tiče ostalih daril sorodnikov pravdnih strank, pa se bo moralo sodišče prve stopnje jasno opredeliti do vprašanja, ali so bila ta darila dana zgolj enemu ali obema zakoncema. Pri tem bo potrebno izhajati iz domneve, ki jo je oblikovala sodna praksa, da se pri presoji višine deležev na skupnem premoženju darila, dana s strani sorodnikov enega od zakoncev, štejejo tudi v korist drugega zakonca. Zakonec, ki meni, da je bilo darilo dano samo njemu, mora slednje zatrjevati in dokazati. V primeru, da bo sodišče prve stopnje (upoštevaje navedeno trditveno in dokazno breme) ugotovilo, da so bila določena darila dana izključno eni izmed pravdnih strank, bo potrebno vrednost teh daril upoštevati pri določitvi višine njenega deleža na skupnem premoženju. Upoštevati pa bo moralo tudi, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka glede višjega tožnikovega deleža (nad 35/100) že pravnomočna.

Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi izpodbijani stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).