Jedro

Glede na to, da v prvem odstavku 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljena za prebivanje izrecno piše, da je možno plačo izkazati ne samo z plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak so navedeni tudi „drugi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov“, po presoji sodišča to pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da je plačo tudi dejansko prejel na takšen ali drugačen način.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Grosuplje, št. 214-291/2019-6 (111) z dne 29. 4. 2019 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-26/2019/2 (1314-02) z dne 26. 7. 2019, odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je po svojem zakonitem zastopniku - očetu A. A. tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 52. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju Ztuj-2), ki v prvi alineji prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona. Tretji odstavek 33. člena pa določa, da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Sloveniji, med drugim tudi zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi. Način ugotavljanja izpolnjevanja pogoja zadostnih sredstev določa Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju Pravilnik). Navedeni Pravilnik v 2. členu med drugim določa, da tujec, ki je v Republiki Sloveniji že zaposlen, dokazuje zadostna sredstva za preživljanje s sredstvi, ki si jih zagotavlja na podlagi zaposlitve ali s pravicami iz delovnega razmerja, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje pa dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, plačo, nadomestilom plače, povračilom stroškov v zvezi z delom, bonitetami in regresom za letni dopust. Navedeno izkaže s plačilnimi listami za preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesecem odločanja pristojnega organa o prošnji, izpiski iz transakcijskega računa in drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov iz tega odstavka. Zakoniti zastopnik tožnika je k plačilnim listam za mesec oktober, november in december 2018 ter januar, februar in marec 2019 kot dokaz priložil blagajniške izdatke, iz katerih je razvidno, da A. A. prejema plačo v gotovini. Tega prvostopenjski organ ne more upoštevati kot dokaz o prejemu dohodkov. Pri tem se sklicuje na Zakon o davčnem postopku, po katerem morajo pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost ter drugi organi plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, ter na Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki v 135. členu določa, da se plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca. V postopku so bile predložene plačilne liste, vendar je prvostopenjskemu organu Finančna uprava Republike Slovenije sporočila, da je iz davčnih evidenc razvidno, da je davčni zavezanec B. v stečaju in da ni predložil individualnih obračunov davčnega odtegljaja za izplačilo plač. Zaradi tega prvostopenjski organ tega ne more upoštevati kot dokaz, prav tako kot tudi ne blagajniških izdatkov. Iz navedenih razlogov je prošnjo zavrnil. 2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je zavrnil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Pri tem je drugostopenjski organ zavzel stališče, da se v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ne zahteva kot dokaz o zagotovljenih sredstvih za preživljanje, da so bili davčnemu organu predloženi obračuni davčnega odtegljaja, kajti to je stvar delodajalca in ne zaposlenega. To še ne pomeni, da dohodki zaposlenemu niso bili izplačani. Vendar tožnik kljub temu ni izkazal, da ima sredstva za preživljanje. Način ugotavljanja izpolnjevanja tega pogoja določa 135. člen ZDR in Pravilnik v 2. členu. Le-ta določa, da izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje tujec dokazuje s plačo, nadomestilom plače, povračilom stroškov v zvezi z delom, bonitetami in regresom za letni dopust. To se dokazuje s plačilnimi listami za preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem se vlaga prošnja in z izpiski iz transakcijskega računa ter drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov iz zaposlitve oziroma delovnega razmerja. Ta dokazila so torej plačilne liste, izpiski iz transakcijskega računa in drugi dokazi. Tožnik bi moral očetovo plačo izkazati tako s plačilnimi listami kot tudi z izpiski iz transakcijskega računa in drugimi dokazi in čeprav je tožnik sicer predložil plačilne liste, pa ni predložil izpiskov iz transakcijskega računa, čeprav je bil k temu pozvan, zato tudi po mnenju drugostopenjskega organa ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, saj plače ni mogoče izkazati z blagajniškimi izdatki, ker se plača se v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih izplača le na bančni račun delavca. Prav tako tožnik ni izkazal, da bi zakoniti zastopnik od delodajalca zahteval odpravo nepravilnosti in pravilno izplačilo plače, kakor tudi ne, da bi delodajalca prijavil Inšpektoratu RS za delo.

3. V tožbi tožnik očita, da oba upravna organa neutemeljeno nista upoštevala predloženih plačilnih list in blagajniških izdatkov zakonitega zastopnika, ki dokazujejo, da ima tožnik zagotovljena sredstva za preživljanje. Dejstvo, da mu je delodajalec dohodek izplačeval na roke in ne na bančni račun, ne more biti v škodo tožniku. Ne on in tudi ne tožnik ne moreta nositi posledic morebitnega nepravilnega ravnanja delodajalca, niti na to ne moreta vplivati. Razen tega ni mogoče pričakovati, da bodo delavci svojega delodajalca prijavili inšpektoratu. Dokazila v Pravilniku so našteta le primeroma in ne taksativno in kumulativno, kot zaključuje organ druge stopnje. Upravno sodišče RS je že sprejelo stališče, da za odločanje, da naj takšnih plač ne bi bilo mogoče upoštevati, ni pravne podlage. Gre za sodbo Upravnega sodišča RS III U 8/2015. Tožnik predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so dokazi, s katerimi se dokaže plača in drugi dohodki, v Pravilniku določeni taksativno in kumulativno in ne primeroma, kot napačno meni tožeča stranka. Plačo je treba izkazati tako s plačilnimi listami kot tudi z izpiski iz transakcijskega računa in z drugimi dokazi. V zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS pa tožena stranka odgovarja, da je bila izpostavljena sodba izdana v času pred spremembami in dopolnitvami Pravilnika. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalnih vlogah navaja, da gre v obravnavani zadevi za identično situacijo kot v izpostavljeni sodbi št. III U 8/2015. Gre za to, da nepravilnega načina izplačevanja dohodka s strani delodajalca tujec ne more trpeti v tem smislu, da se mu ne bi priznalo, da je dohodke prejel, pa čeprav v gotovini. Predlaga tudi, naj več tožb s strani istega pooblaščenca, kjer se pravice strank opirajo na isto dejansko stanje in pravno podlago, združi sodišče v en postopek.

K točki I:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče najprej v zvezi s predlogom pooblaščenca tožnika, naj se več istovrstnih zadev združi v en postopek, pojasnjuje, da ZUS-1 v prvem odstavku 42. člena določa, da lahko sodišče s sklepom več pri oddelku odprtih postopkov v istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje. Ker pa gre za izpodbijanje različnih upravnih aktov s strani različnih tožnikov, se je sodišče odločilo, da bo v tem primeru zadevo tega upravnega spora obravnavalo le v tem upravnem sporu.

8. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na tretji odstavek 33. člena ZTuj-2, ki med pogoji, ki jih mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, izpolnjevati, določa tudi to, da mora imeti zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno in sicer mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Na podlagi ZTuj-2 je bil sprejet Pravilnik. Pravilnik določa način ugotavljanja izpolnjevanja pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ki jih tretji odstavek 33. člena in drugi odstavek 36. člena ZTuj-2 določata kot pogoj za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1. člena Pravilnika). Pravilnik v prvem odstavku 2. člena določa, da tujec, ki se namerava zaposliti in zadostna sredstva za preživljanje dokazuje s sredstvi, ki si jih bo zagotavljal na podlagi zaposlitve, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Tujec, ki je v Republiki Sloveniji že zaposlen in zadostna sredstva za preživljanje dokazuje s sredstvi, ki si jih zagotavlja na podlagi zaposlitve ali s pravicami iz delovnega razmerja, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, plačo, nadomestilom plače, povračilom stroškov v zvezi z delom, bonitetami in regresom za letni dopust. Plačo, nadomestilo plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, bonitete in regres za letni dopust izkaže s plačilnimi listami za preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesecem odločanja pristojnega organa o prošnji, izpiski iz transakcijskega računa in drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov iz tega odstavka.

9. Tožnik je v upravnem postopku predložil plačilne liste in blagajniške prejemke, med strankama pa je sporno, ali zaradi tega, ker ni predložil izpiskov iz transakcijskega računa, ni izkazal, da bi prejemke oče v obliki plače tudi dejansko prejemal. Po stališču tožene stranke zadostuje že to, da izpiskov iz transakcijskega računa ni predložil in s tem po mnenju tožene stranke ni dovolj izkazal, da bi dejansko njegov oče prejemal plačo, kot je izkazana na plačilnih listih. Vendar gre po mnenju sodišča za napačno razlago prvega odstavka 2. člena Pravilnika. Glede na to, da v prvem odstavku 2. člena izrecno piše, da je možno plačo izkazati ne samo z plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak so navedeni tudi „drugi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov“, po presoji sodišča to pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da je plačo tudi dejansko prejel na takšen ali drugačen način. Prvostopenjski organ in tožena stranka pa sta izhajala iz stališča, da zato, ker tožnik ni predložil izpiskov iz transakcijskega računa, s tem ni v zadostni meri izkazal, da bi njegov oče plačo prejel. Pri tem pa nista upoštevala, da je možno plačilo dokazovati tudi z „drugimi dokazi“. Iz navedenega razloga prvostopenjski organ tudi ni izvedel kakšnega drugega dokaza. Ni dodatno preverjal, ali plačila dejansko niso bila prejeta, ker mu je zadostovalo že to, da izpiski iz transakcijskega računa niso bili predloženi. Če sta tožena stranka in prvostopenjski organ dvomila o tem, da je tožnikov oče dejansko prejel plačo, bi se to dalo preveriti tudi z drugimi dokazi, kot je na primer zaslišanje očeta, njegovega delodajalca in podobno.

10. Sodišče je glede na zgoraj navedeno v zadevi odločilo enako, kot je pred tem odločilo o tožbi tožnikove mame C. C. v sodbi št. I U 1378/2019 z dne 2. 4. 2021, in je prvostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi in za odpravo odločbe nepravilna uporaba materialnega prava in posledično temu nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, se sodišče do vseh navedb strank ni dodatno še posebej opredeljevalo. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

11. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker sta se obe stranki glavni obravnavi izrecno odpovedali in je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti, v postopku pa ni sodeloval udeleženec s stranskim interesom. V takem primeru pa lahko v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sodišče odloči brez glavne obravnave.

K točki II:

12. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mu mora tožena stranka v skladu s določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi 2. odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik.