Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je podan utemeljen sum, da sta A. A. in B.B. (skupaj z neznanima sostorilcema) izvršila kazniva dejanja, in to na načina, kakor izhajata iz točk 1 ter 2 tenorja obtožnice. Tako ugotovljenega dokaznega standarda ne omaje dejstvo, da ni bila najdena baterijska naprava za rezanje kabelskih vodnikov, katero je imel po besedah C. C. v rokah storilec v rdečem. Do sedaj zbrano gradivo vsekakor potrjuje utemeljen sum, upoštevaje tudi, da sta bila oba obdolženca zalotena neposredno po kaznivem dejanju, na kraju pa so bile najdene delavske rokavice, kar kaže na pripravo na izvršitev kaznivega dejanja. Še dodatno utemeljen sum utrjuje okoliščina, da se sledovi obuvala, najdenih na kraju, po splošnih karakteristikah ujemajo z obuvali NIKE Airmax št. 43, ki so bili zaseženi B. B. Zagovornik A. A. tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, katera dejstva utemeljujejo dokazni standard in da se ga zato ne da preskusiti, zatrjevane kršitve v zvezi s tem pa niso podane.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženima A. A. in B. B. podaljšalo pripor ob vložitvi obtožnice, tj. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev.

Zagovornik A. A. se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, pripor pa odpravi oz. da se odredi hišni pripor.

Zagovornik B. B. pa se je pritožil iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi, oz. podredno, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom, tj. s hišnim priporom.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo vse potrebne in razumne razloge o obstoju vseh pogojev za ohranitev pripornih statusov obeh obdolžencev. Tako je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, njuna ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave RS.

5.Utemeljen sum, da sta obdolženca izvršila očitana jima kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz procesnega gradiva, pridobljenega v predkazenskem postopku, na podlagi katerega je bila vložena tudi neposredna obtožnica.

6.Glede pritožbe zagovornika obdolženega B.B pritožbeno sodišče poudarja, da naloga sodišča druge stopnje ni ponavljanje razlogov izpodbijanega sklepa, je pa dolžnost pritožnika, da se konkretizirano sooči s specifičnimi razlogi, ki jih izpodbija. Ker tega ne stori in ponuja trditve zgolj na načelni ravni, pritožbe substancirano niti ni mogoče preizkusiti ter nanjo določno odgovoriti.

7.Nadalje pa, v nasprotju s stališčem zagovornika obdolženega A. A., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče vsebino dokaznih virov natančno povzelo in analiziralo na str. 3-7 izpodbijanega sklepa. Tako ne drži, da se sodišče le sklicuje na dokaze in jih povzema, ne da bi opravilo njihovo pravilno vrednotenje, saj je, ob upoštevanju vsebine dostopnih podatkov, ustrezno presodilo, da je utemeljen sum podan. Zgolj nestrinjanje zagovornika s tem zaključkom pa ne pomeni, da je izpodbijani sklep nezakonit ali da je obrazložitev sklepa pomanjkljiva.

8.Glede samega prihoda obdolžencev A. A. in B. B. (ter dveh neznanih sostorilcev) na sam kraj, torej na deponijo materiala C., pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz ovadbe PU ... z dne 08.06.2025 izhaja, da so ti splezali pod ograjo na način, da so si jo privzdignili v spodnjem delu in si na ta način omogočili vstop v ograjen prostor. Iz zapisnika o ogledu z dne 7.6.2025 prav tako izhaja, da so v ograji vidne poškodbe v spodnjem delu, kjer niso našli uporabnih sledov, in da so "preplezali" ograjeni del. Glede na izjavo varnostnika C. C., da je preko videonadzornih kamer opazil, da so se štirje zamaskirani neznanci nahajali na območju deponije Č., enako pa izhaja iz izjav D. D. in E. E., ni nobenega dvoma, da so storilci morali premagati večjo oviro (torej žičnato ograjo), da so lahko prišli v notranjost deponije. Prav dvigovanje ograje s silo telesa pa ustreza zakonskemu znaku premagovanja večjih ovir iz 1. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča podan utemeljen sum glede vstopa na deponijo na način, da so sostorilci s silo telesa privzdignili ograjo, torej so s premagovanjem večjih ovir prišli v ograjeno skladišče, zato je dlakocepljenje o "preplezanju" v tej fazi postopka, ko se presoja obstoj utemeljenega suma, nerelevantno, kar velja tudi za navedbe o tem, da je bilo v deponijo v preteklosti že vlomljeno in da bi se lahko ograja poškodovala že kadar koli prej. Tožilstvo pa je v neposredni obtožnici predlagalo, naj se pridobijo in pregledajo tudi posnetki varnostnih kamer. Zagovornik v pritožbi tako napačno trdi, da tega tožilstvo v neposredni obtožnici ni zahtevalo, pregled posnetkov in uresničevanje procesnih pravic v zvezi z izvedbo tega dokaza pa se bo lahko manifestiralo v fazi glavne obravnave, če bo do nje prišlo.

9.Obdolžencema se očita poskus velike tatvine v sostorilstvu ravno zaradi premagovanja večjih ovir in ne zato, ker naj bi se na deponiji nahajalo za 90.000 EUR materiala. Očita se jima namreč namen odtujitve koluta z električnim vodnikom (ki naj bi bil vreden 800,00 EUR). Pritožbene navedbe, da storilci nikakor ne bi mogli ukrasti vseh surovin za 90.000 EUR, ki tehtajo okoli 67.190 kg, tako niso relevantne za presojo obstoja utemeljenega suma.

10.Nadalje zagovornik izpostavlja, da ni prejel fotografij ogleda kraja kaznivega dejanja in da sodišče obrambe ni obvestilo o tem, da so videoposnetki z dne 6.6.2025 bili dostavljeni v spis, da posnetek Axon body cam doslej ni bil pregledan na sodišču in da tudi varnostniki niso bili nikoli do sedaj zaslišani pred sodiščem. Vendar pa se bo pravica do obrambe, skupaj z opredelitvijo do dokazov, ki jih pritožba izpostavlja, manifestirala na glavni obravnavi, če bo do nje prišlo, in so v tej fazi, ko je bila vložena neposredna obtožnica, tovrstne navedbe preuranjene, obstoja utemeljenosti suma pa ne omajejo.

11.Zagovornik problematizira posnetek Axon body cam in očita, da ga sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni opisalo ter da se sploh ne ve, čigav glas je na posnetku. Navede namreč, da obraz ni razviden, glas pa ni forenzično analiziran. Po njegovem mnenju je povsem neverjetno, da je policist F. F. videl, da je ravno obdolženec A. A. izrekel besede, ki se mu očitajo v obtožnici, in to na oddaljenosti 10 m ter glede na dejstvo, da je šlo za poraščeno območje in da je obdolženec A. A. stal ob soobdolženem B.B.

12.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe z dne 7.6.2025 (l. št. 11-12) policist F. F. opisuje, da je osebe opozoril, da postopek varuje s službenim orožjem, pri tem pa mu je neznan moški, ki je bil oblečen v rdeč zgornji del oblačila, resno zagrozil, da ima tudi on pištolo. Da je preveril resnost grožnje, mu je dejal, da nima pištole, storilec v rdečem pa mu je rekel, da jo ima in mu izrekel resno grožnjo, da ga bo ustrelil. Tudi iz UZ o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 7.6.2025 (l. št. 41-42) izhaja, da je moški, ki je bil oblečen v rdeč zgornji del in je imel na sebi temnejšo kapo, policistu F. F. zagrozil, da ima pri sebi pištolo in da ga bo ustrelil. Policist F. F. je ves čas glasno pozival, naj pridejo ven iz gozda, česar niso upoštevali. Prav tako iz samega posnetka Axon Body in iz UZ z dne 7.6.2025 (na str. 46-47 spisa) izhaja, da je bil moški v rdečih oblačilih tisti, ki po tem, ko ga policist poziva, naj pride iz gozda in da bo uporabil strelno orožje, odvrne "mam pištolo", ob tem pa sunkovito dvigne desno roko v višino glave (tako ob 20:29:44 uri na posnetku) ter ignorira ukaze policista. Na odgovor policista, da je nima, pa reče "mam, mam, boš dal mir" in pa "se boma zmenla lepo, al se boma zmenla (nato nerazumljivo), se boma (nerazumljivo) jaz tebe ali ti mene." Policist je ob 20:30:33 uri na posnetku tudi izstrelil opozorilni strel, vsled česar sta storilca ponovno poskušala zbežati.

Rdeča majica z dolgimi rokavi je bila zasežena ravno obdolženemu A. A., ki je bil prijet na kraju ter ves čas v vidnem polju varnostnikov oziroma policistov, kar nedvomno potrdi obstoj utemeljenega suma, da je ravno obdolženec storil tudi to očitano kaznivo dejanje, torej preprečitev uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1. Ne nazadnje je storilca v rdečem opisoval že varnostnik C. C., ko ga je zaznal na kameri. Ob tem, ko je obdolženi A. A. rekel, da ima pištolo, in dvignil roke v zrak (kretnja, kot da drži pištolo), ni mogoče pritrditi obrambi, da ni nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da je policistu zagrozil, da ima pištolo in da ga bo ustrelil, oziroma da ni izvedel nobenega dejanja, ki bi kazalo na napad, saj zgolj ni upošteval ukazov v stanju vinjenosti in afekta. Pritožbene navedbe, da je policist na to, da mu je obdolženec rekel, da ima pištolo, odgovoril "nimaš je," pa ne omajejo obstoja utemeljenega suma. Policist je namreč še vedno bil primoran izstreliti tudi opozorilni strel, kar gotovo kaže na resnost situacije, obdolženec pa v ničemer ni sledil njegovim ukazom in mu je jasno oporekal (med drugim z besedami "jebem ti ja i policiju"). Da je bil ogrožen, je policist F. F. tudi sam izjavil. Četudi je A. A. stal ob soobdožencu B. B. in je policist po lastni izjavi zaradi nevarnosti izvajal dejanja na razdalji najmanj tri metre, je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen sum gotovo podan. To zlasti potrjuje dejstvo, da je policist povedal, da je očitane besede izrekel ravno storilec v rdečih oblačilih, ki so bile zasežene A. A., vse to pa je razvidno tudi s posnetka Axon body cam. Pritožbene navedbe o nejasni identiteti storilca, ki je te besede izrekel, zato v tej fazi postopka ne prepričajo, na predmetno presojo pa ne vpliva dejstvo, da pištola pri A. A. ni bila najdena.

13.Glede pritožbenih navedb, da ni v ničemer dokazano, da so storilci na sam kraj prišli z osebnim avtomobilom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz UZ o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 7.6.2025 (l. št. 41-42) izhaja, da je po prihodu policistov, ko so storilci zbežali z deponije, policist F.F. slišal in videl, da je od makadamskega parkirišča, v smeri katerega so osebe bežale, naprej po cesti sunkovito peljalo temnejše vozilo - limuzina. Vozilo je imelo močan glas in športen izpuh, zaradi česar ga je slišal tudi policist H.H. Glede na to, da so varnostniki po kamerah videli štiri storilce, policist F.F pa je videl, da so trije neznanci bežali proti gozdu, je tako podan utemeljen sum, da so se storilci na sam kraj pripeljali z vozilom neznane znamke (s katerim je pobegnil četrti neznani storilec) in ne držijo pritožbene navedbe, da tega ne potrjuje noben dostopen dokaz.

14.Povsem deplasirane so pritožbene navedbe zagovornika A. A. o tem, da je zunajobravnavni senat pri odgovarjanju na pritožbene navedbe o pomanjkljivih razlogih sklepa preiskovalnega sodnika navedel več razlogov, zakaj je podan utemeljen sum, da bi se do izjav moral opredeliti že preiskovalni sodnik in da je bila zato obdolžencu kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. V konkretnem primeru namreč pritožbeno sodišče presoja zgolj utemeljenost pritožb zoper izpodbijani sklep (ne zoper sklep o odreditvi pripora, ki ga je izdal preiskovalni sodnik). Posledično zagovornik s trditvami o kršitvi ustavno zagotovljene pravice do učinkovitega pravnega sredstva, kot tudi s sklicevanjem na sodbo US RS Up 118/95 in na sodniški silogizem, v konkretnem postopku ne more uspeti.

15.Glede na vse navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča podan utemeljen sum, da sta A. A. in B. B. (skupaj z neznanima sostorilcema) izvršila kazniva dejanja, in to na načina, kakor izhajata iz točk 1 ter 2 tenorja obtožnice. Tako ugotovljenega dokaznega standarda ne omaje dejstvo, da ni bila najdena baterijska naprava za rezanje kabelskih vodnikov, katero je imel po besedah C. C. v rokah storilec v rdečem. Do sedaj zbrano gradivo vsekakor potrjuje utemeljen sum, upoštevaje tudi, da sta bila oba obdolženca zalotena neposredno po kaznivem dejanju, na kraju pa so bile najdene delavske rokavice, kar kaže na pripravo na izvršitev kaznivega dejanja. Še dodatno utemeljen sum utrjuje okoliščina, da se sledovi obuvala, najdenih na kraju, po splošnih karakteristikah ujemajo z obuvali NIKE Airmax št. 43, ki so bili zaseženi B. B. Zagovornik A. A. tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, katera dejstva utemeljujejo dokazni standard in da se ga zato ne da preskusiti, zatrjevane kršitve v zvezi s tem pa niso podane.

16.Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo (na str. 7-9), da je v sferi obeh obdolžencev podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Tako artikuliranim razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Iz kazenske evidence za obdolženega A. A. izhaja, da je ta že bil s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. II K 4893/2024 z dne 14. 6. 2024, pravnomočno 24. 6. 2024, obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, kar pomeni, da gre za specialnega povratnika. Če je že plačal naloženo denarno kazen, je za presojo ponovitvene nevarnosti irelevantno. Utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v drugih postopkih pa je dopustno ne le v primeru, ko je zoper obdolženca že izdana (pravnomočna) obsodilna sodba, temveč tudi, ko je izvršitev kaznivih dejanj že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (torej že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku). Posledično je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo odprte postopke zoper obdolženca, pri čemer ni prišlo do kršitve domneve nedolžnosti iz 3. člena ZKP in 27. člena US RS. Pravilna je tudi presoja okoliščin, v katerih storilec živi (brez poklica in brez zaposlitve, po lastni izjavi sicer prejema denarno socialno pomoč, ki pa mu očitno ne zadostuje in mu izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanj predstavlja dodatni vir preživljanja), na kar ne vpliva pritožbeno zatrjevana okoliščina, da obdolženec živi s sinom ter da naj bi bil sinov denar (odškodnina) tudi njegov. Kot je prvostopenjsko sodišče že sámo pravilno presodilo, prejeta odškodnina ni redni prihodek, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da obdolženi A. A. ne bo več izvrševal premoženjskih kaznivih dejanj. Zagovornik trdi, da glede na to, da je obdolženi A. A. doma iz B., ni verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja v V., ki je oddaljen kraj. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se ponovitvena nevarnost ne nanaša izključno na deponijo v V., ampak tudi na premoženje drugih potencialnih oškodovancev, zato je v tej luči nerelevantno, da je obdolženec doma v ... Okoliščina, da se je za izvršitev očitanega dejanja, kot se kaže, vozil tako daleč od domačega kraja, pa kvečjemu utemeljuje pripravo na kaznivo dejanje ter njegovo vztrajnost in odločenost pri izvrševanju le-teh.

Ponovitvena nevarnost je podana tudi v sferi obdolženega B.B. in nikakor ni minimalizirana do tolikšne mere, da o njej ne bi mogli govoriti, kar pavšalno navede zagovornik B. B., zato dodaten odgovor na tem mestu ni potreben.

17.Prav tako pa so utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da je pripor zoper oba obdolženca še vedno neogibno potreben in sorazmeren ukrep. V nasprotju z zagovornikom obdolženega A. A. pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče povsem ustrezno opredelilo tudi do možnosti uporabe milejšega ukrepa. V presoji sodišča, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, je ne nazadnje že vsebovana tudi presoja, da ni mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov. Tako je sodišče za oba obdolženca utemeljeno zaključilo, da milejši ukrep (oba zagovornika predlagata hišni pripor) ne pride v poštev, ni zadosten in ni utemeljen. Vrnila bi se namreč v dosedanje življenjsko okolje, ki obdolženca očitno spodbuja k izvrševanju kaznivih dejanj. Okoliščina, ki jo izpostavlja zagovornik A. A., tj. da se obdolženemu očita izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanj, ne utemeljuje teze, da pripor ni sorazmeren ukrep glede na varovane dobrine in poseg v osebno svobodo obdolženca. Po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje izkazano ponovitveno nevarnost, dejstvo, da sta obdolženca brez zaposlitve in predhodno kaznovana, kaznivo dejanje je ostalo pri poskusu zgolj zaradi posredovanja policije, oba pa sta želela zbežati ter nista upoštevala ukazov policistov, pri tem pa naj bi A. A. policistu celo grozil, pozitivna prognoza, da bi za obdolženca zadostoval hišni pripor, ni podana.

Na takšno presojo ne morejo vplivati pritožbene trditve zagovornika obdolženega A. A., da je oče treh mladoletnih otrok, da ima žena zdravstvene težave, da tudi sam prejema redno terapijo in ima več diagnosticiranih bolezni, med drugim je naglušen na desno uho ter slaboviden. Po vplogledu v priložene izvide namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da so opisane zdravstvene težave dalj časa trajajoče (eden od izvidov za G. G. se nanaša na leto 2022; izvid, iz katerega izhaja slabovidnost in naglušnost za obdolženega A. A., pa je iz leta 2018). Glede na to (upoštevaje, da je bil tudi v letu 2024 obsojen za kaznivo dejanje, ki ga je izvršil 2023) mu očitno izpostavljene zdravstvene težave ne onemogočajo izvrševanja kaznivih dejanj in zato ne vplivajo na presojo sorazmernosti pripora.

18.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornikov obeh obdolžencev niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3, 272, 272/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.