Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen, zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči. Tožniku je po prihodu na delo, kamor je bil napoten, pri odpiranju vrat vozila spodrsnilo na poledeneli podlagi, zaradi česar je padel in se udaril v ledveni del hrbta. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka za škodni dogodek ni objektivno odškodninsko odgovorna, saj je do padca tožnika prišlo na javni površini, ki ni bila predvidena kot kraj opravljanja dela. Vzrok za škodo tako ni nevarna stvar, katere imetnik bi bila tožena stranka, oziroma nevarna dejavnost, s katero bi se tožena stranka ukvarjala. Prav tako ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožnik ni uspel dokazati, da mu tožena stranka ni zagotovila primerne obutve, tožena stranka pa tožnika tudi ni bila dolžna opozoriti na snežne vremenske razmere v kraju, kamor je bil napoten na delo. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu iz naslova odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti v višini 6.900,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od nesreče pri delu do plačila (I. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) v znesku 500,00 EUR (odškodnina za nematerialno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti) (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti pravdne stroške toženi stranki v znesku 921,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, stranskemu intervenientu pa v znesku 21,60 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (I. točka izreka) in zoper sklep o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne drži, da naj bi bile zadnji dan novembra v A. običajne vremenske razmere, ampak so bile tam povsem zimske razmere, kar so na glavni obravnavi izpovedali tožnik in priče. Da je navedenega dne v A. nekoliko snežilo in da je bilo mrzlo, izhaja tudi iz listine (B6), ki jo je predložila tožena stranka. Dolžnost delodajalca je, da v takšnih razmerah nanje posebej opozori delavca, ki ga v tak kraj pošilja na opravljanje dela. Gre za njegovo pojasnilno dolžnost v skladu s 45. členom Zakona o delovnih razmerjih, saj je delodajalec tisti, ki mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev. Direktor tožene stranke je izpovedal, da mu ni bila poznana lokacija, kjer je tožnik na dan dogodka parkiral, tožnik pa je izpovedal, da je bilo v B., od koder so šli na pot, sončno vreme, v A. pa je zapadel sneg do višine 30 oziroma 40 cm. Tožnik ni državljan Republike Slovenije, zato mu vremenske razmere v A. niso poznane, pa tudi sicer jih ni dolžan poznati. Tožnik je pri vsem navedenem ravnal kot povprečno skrben delavec, bil je primerno pozoren in previden. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njegove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke. Navaja, da je treba vremenske razmere presojati glede na kraj, kjer se pojavijo. Sneg pozimi v alpskem svetu ni nič neobičajnega ali izrednega, sneg poleti ob morju pa bi bil izreden dogodek, ki bi zahteval od delodajalca, da delavca na to posebej opozori. Zgolj dejstvo, da so vremenske razmere na sedežu delodajalca drugačne od tistih, kjer se delo opravlja, še ne zadošča, da gre za izredne vremenske razmere. Upoštevati je treba tudi, da ni začelo snežiti šele v A., ampak že prej na poti, zato bi se tožnik moral zavedati, da lahko pri izstopu iz vozila naleti na spolzko površino. Pritožbene navedbe, da tožnik ni državljan Republike Slovenije ne morejo vzdržati kritične presoje. Šele, če se v okolju pojavijo okoliščine, ki so za delavca nepredvidljive, za delodajalca pa predvidljive in znane, nastopi pojasnilna dolžnost delodajalca. Nenazadnje pa bi lahko tožnik, če je menil, da ga vremenske razmere ogrožajo, odklonil delo in se vrnil v B.. Tožnik se v zvezi z listinskim dokazom, ki ga ni predložil on, ampak tožena stranka, ne more sklicevati na procesno kršitev, saj domnevana kršitev ne posega v njegov pravni položaj. Ker torej ni obstajala delodajalčeva pojasnilna dolžnost, podana pa ni niti objektivna odškodninska odgovornost, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V pritožbi tožnik sicer navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje listinski dokaz upoštevati v skladu z 286. členom ZPP, vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, da tožnik sodišču prve stopnje ne očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen, zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči 30. 11. 2010. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ga je tožena stranka tega dne napotila na delo (iz B., kjer je sedež tožene stranke) v A., kjer je moral tožnik v notranjosti poslovnega prostora izvesti elektroinštalacijska dela. Po prihodu v A. je tožnik izstopil iz vozila in stopil do prtljažnika, iz katerega je želel vzeti material za delo. Pri odpiranju zadnjih vrat vozila mu je spodrsnilo na poledeneli podlagi, zaradi česar je padel in se udaril v ledveni del hrbta. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka za škodni dogodek ni objektivno odškodninsko odgovorna, saj je do padca tožnika prišlo na javni površini, ki ni bila predvidena kot kraj opravljanja dela. Vzrok za škodo tako ni nevarna stvar, katere imetnik bi bila tožena stranka, oziroma nevarna dejavnost, s katero bi se tožena stranka ukvarjala. Prav tako ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožnik ni uspel dokazati, da mu tožena stranka ni zagotovila primerne obutve, tožena stranka pa tožnika tudi ni bila dolžna opozoriti na snežne vremenske razmere v A..

7. V skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) je delodajalec delavcu, kateremu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, dolžan povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) opredeljuje krivdno odškodninsko odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Objektivno odškodninsko odgovornost pa opredeljuje drugi odstavek istega člena, ki določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

8. V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja na stališču, da je tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala, krivdno odškodninsko odgovorna, ker tožnika ni opozorila na vremenske razmere v A., zanje pa sam ni mogel vedeti. Delodajalec ima v skladu 43. členom ZDR in v skladu s 6. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.) obveznost zagotoviti varne delovne razmere. V okviru te obveznosti mora delodajalec delavce seznaniti o vrstah nevarnosti na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih, potrebnih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic (drugi odstavek 23. člena ZVZD). Delodajalec torej ni dolžan delavcev opozarjati na nevarnosti, ki se ne nanašajo na samo opravljanje dela in niso vezane na kraj opravljanja dela. Te nevarnosti delodajalcem namreč pogosto niti niso in tudi ne morejo biti znane. Če delodajalcu hkrati ni mogoče očitati niti kršitve kakšnih drugih obveznosti (kot v konkretnem primeru obveznosti zagotovitve ustrezne obutve), delodajalec za škodo delavcu ni krivdno odškodninsko odgovoren. V konkretnem primeru glede na navedeno od tožene stranke ni bilo mogoče zahtevati, da bi tožnika morala opozoriti na možnost poledenele podlage in s tem na nevarnost zdrsa. Tožniku je namreč zdrsnilo na javni površini in ne v prostorih, v katerih je moral delo opraviti. Zaradi tega tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala, ne odgovarja po pravilih krivdne odškodninske odgovornosti, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pravilna pa je tudi presoja, da je bila glede na datum škodnega dogodka (3. 11.) in dejstvo, da je bil v okolici namembnega kraja sneg (to navaja tudi tožnik sam v pritožbi), možnost poledenele podlage za tožnika predvidljiva in znana nevarnost. Na to pa ne vpliva dejstvo, da tožnik ni državljan RS in da zato z vremenskimi razmerami v A., kjer sicer ni opravljal dela, ni bil seznanjen, na kar neutemeljeno opozarja v pritožbi. Pravilna pa je tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile v A. takrat običajne vremenske razmere, saj je sodišče prve stopnje običajnost vremenskih razmer presojalo z vidika obdobja v letu in lokacije kraja dogodka. Sicer pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni trdil, da je tožena stranka kršila svojo obveznost zagotavljati varne delovne pogoje s tem, da je tožnika poslala na pot v izrednih vremenskih razmerah.

9. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno strinja s presojo sodišča prve stopnje, da krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, saj ob napotitvi tožnika na delo v A. tožena stranka tožnika ni bila dolžna posebej opozarjati na vremenske razmere in na nevarnost poledenele podlage. Da bi bila krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke podana zato, ker tožniku ni zagotovila ustrezne obutve, pa tožnik v pritožbi ne navaja, zato pritožbeno sodišče pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z ustreznostjo obutve ni moglo presojati. Materialnopravno pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede zatrjevane objektivne odškodninske odgovornosti.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo k rešitvi v obravnavani zadevi ni pripomogla, zato tudi ona v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.