Jedro

Pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delazmožnosti, je pa pri tožniku podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, za katero pa tožnik glede na starost še ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine oziroma sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 11. 2010 in št. ... z dne 25. 3. 2010 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6. 10. 2008 dalje in se mu od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine (pravilno: sorazmernega dela invalidske pokojnine). Sodišče je nadalje ugotovilo, da stroški tega postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da naj bi se sodba nanašala na drugo osebo, ki ji je že bila priznana pravica do pokojnine v Sloveniji. Oseba se piše enako kot tožnik in tudi živi na istem naslovu. V nadaljevanju pa navaja, da je pokojnino pridobil v Bosni in Hercegovini ter v Nemčiji, ne pa v Sloveniji. Dve državi mu torej priznavata invalidnost, medtem ko mu v Sloveniji pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni bila priznana. Predlaga ponovno preučitev sporne zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 3. 2010. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Glede pritožbenih navedb, da naj bi se razlogi za zavrnitev nanašali na drugo osebo, ki že prejema pokojnino iz Slovenije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila predmet presoje odločba tožene stranke, ki se nanaša na tožnika, rojenega dne 2. 1. 1951. Ta datum tudi tožnik navaja v pritožbi. Sodišče je pri presoji upoštevalo izvide, ki se nanašajo na tožnika, rojenega 2. 1. 1951. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče obravnavalo namesto tožnika drugo osebo, so torej neutemeljene.

V predmetni zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji.

V primeru, ko stranka uveljavlja priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine za pokojninsko dobo, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji (kot to ugotavlja tožena stranka je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 6 mesecev in 22 dni pokojninske dobe), je v tem primeru potrebno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje navedene pravice po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke. V 67. členu je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63. let starosti (moški) oziroma 61. let starosti (ženska). Skladno s 1. alineo 60. člena ZPIZ-1 so v I. kategorijo invalidnosti razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. Ko gre za priznanje pravice do sorazmernega dela dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je potrebno uporabiti tudi določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS - MP, št. 10/2008, 3/2011). Navedeni Sporazum v 20. členu ureja seštevanje zavarovalnih dob, potrebnih za pridobitev pravice do dajatve.

V predsodnem postopku sta vprašanje, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti ugotavljali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 9. 12. 2009 in nato invalidska komisija II. stopnje dne 4. 8. 2010. Iz omenjenega mnenja izhaja, da je pri tožniku podana esencialna (primarna) arterijska hipertenzija, kronična obstruktivna pljučna bolezen ter da gre za stanje po zatrditvi L5-S1 zaradi spondilolisteze. Po mnenju obeh komisij je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, s tem da je po mnenju invalidske komisije II. stopnje poleg omejitev pri delu in sicer, da opravlja delo na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje in se izvaja le pri tleh in brez opravka z bremeni nad 5 kilogramov, potrebna tudi časovna razbremenitev, torej da delo opravlja s krajšim delovnim časom, 4 ure dnevno. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je glede na razlike v podanih mnenjih obeh invalidskih komisij in pa glede na dodatno predloženo medicinsko dokumentacijo, sodišče dejansko stanje razčiščevalo tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije A. v B.. Za omenjeno komisijo sta mnenje podala prof. dr. C.C., dr. med., specialist ortoped in prof. dr. D.D., dr. med., specialist internist. Izvedenca po vpogledu v medicinsko dokumentacijo ugotavljata, da je bila pri tožniku leta 2003 napravljena zatrditev dveh vretenc (L5-S1) s kombiniranim sprednjim in zadnjih pristopom zaradi zdrsa petega ledvenega vretenca. Kljub uspešni operaciji, se pri tožniku še vedno pojavljajo bolečine v križu, deloma z izžarevanjem v noge. Poleg tega ima tudi bolečine v vratu z izžarevanjem v obe zgornji okončini. Izvedenca ne ugotavljata pomembnih nevroloških izpadov niti na zgornjih niti na spodnjih okončinah. Gre torej za mehanično bolečino ob obrabi vratu in ledvene hrbtenice ter za začetno obrabo v desnem kolenu. Iz izvidov tudi izhaja, da gre pri tožniku za KOPB z okvaro pljučne funkcije lažje stopnje. Po mnenju obeh izvedencev je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, s tem da so pri delu potrebne omejitve, kot izhajajo iz podanega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 9. 12. 2009, s tem da tožnik pri delu menjava položaj telesa in pri katerem se ne bo pogosto prepogibal ter ne bo izpostavljen vibracijam in kjer ne bo dvigoval rok nad nivo ramen, kjer ne bo izpostavljen vlagi, prepihu in kjer se ne bo vzpenjal na lestvah ali na ogrodja. Na podano mnenje tožnik ni podal pisnih pripomb.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa, ki ugotavlja, da je pri tožniku še nadalje podana preostala delovna zmožnost in da so pri delu potrebne zgolj omejitve, nikakor pa ne gre za izgubo delazmožnosti, kot to uveljavlja tožnik s tožbo. Izvedenca sta upoštevala medicinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu in se do nje tudi ustrezno opredelila. Pri tožniku so predvsem izražene ortopedske težave, s tem da še vedno obstajajo tudi bolečine tako v vratni kot ledveni hrbtenici, vendar brez pomembnih nevroloških izpadov. Prav tako gre tudi za lažjo okvaro pljučne funkcije. Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki pa zaenkrat niso izražene v taki meri, da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Tudi tožnik v pritožbi ne navaja, v čem je bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo, tega ni navajal niti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede sklicevanja na odločitve tujih organov, torej da mu dve državi (Nemčija in BiH) priznavata invalidnost in s tem v zvezi, da je v navedenih državah tudi že pridobil pravico do pokojnine, medtem ko mu Republika Slovenija te pravice ne priznava, pa pritožbeno sodišče poudarja, da vsaka država vprašanje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine presoja po svojih predpisih. V spornem primeru je tožena stranka zadevo obravnavala po določbah že citiranega ZPIZ-1. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi po stališču pritožbenega sodišča izhaja ugotovitev, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delazmožnosti, je pa pri tožniku podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, za katero pa tožnik glede na starost (rojen je 2. 1. 1951) še ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine oziroma sorazmernega dela invalidske pokojnine. Za presojo je bilo namreč odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana dne 2. 11. 2010. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.