Jedro

Tudi v odškodninskih sporih zaradi strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na oškodovancu. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena glede odgovornosti pa je dokazno breme glede vsebine pravnega standarda vestnega in pravilnega zdravljenja na tožencu.

V kolikor je tožnikov več, mora denarni zahtevek postaviti vsak od njih.

Tožbeni predlog ne nudi zadostne razmejitve med posameznimi tožniki in njihovimi zahtevki.

Določba drugega odstavka 180. člena OZ, po kateri imajo zakonec, otroci in starši pravico do odškodnine za svoje duševne bolečine v primeru posebno težke invalidnosti svojca, je izjema, ki je na eni strani omejila že sam krog posrednih oškodovancev, na drugi strani pa opredelila pravni standard stanja njihovega svojca kot posebno težko invalidnost. Ker gre za izjemo, mora biti pristop pri uporabi tega pravnega standarda restriktiven. Oškodovančeva invalidnost se mora izražati v okvari zdravja, ki je posebej težka in trajna.

Posredni oškodovanci imajo poleg zahtevkov po 180. členu OZ pravico tudi do povrnitve druge (nepremoženjske in premoženjske) škode, če so podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti. Takšna odškodnina je lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v III. točki izreka za znesek 5.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2014 dalje do plačila, v VII. točki za znesek 17.920 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2014, in v celoti v VIII. in IX. točki in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo subjektivno spremembo tožbe z razširitvijo zahtevka na tretjega tožnika ter dopustilo objektivno spremembo tožbe (I. in II. točka izreka), kar s pritožbo ni izpodbijano. Z delno sodbo je v celoti zavrnilo tožbene zahtevke, in sicer: - tretjega tožnika, ki od tožene stranke zahteva, da prvi tožnici plača odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 7.736,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi (III. točka izreka) - mld. drugega tožnika, ki od tožene stranke zahteva, da prvi tožnici plača odškodnino za premoženjsko škodo v višini 297,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), njemu osebno pa tudi mesečno denarno rento za preteklo in bodočo škodo v višini 600 EUR od dneva vložitve tožbe (V. točka izreka) ter mesečno rento iz naslova izgubljenega zaslužka v višini minimalne plače 790,73 EUR, pri čemer tovrstni zahtevek zapade v plačilo po polnoletnosti drugega tožnika (VI. točka izreka) - prve tožnice za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 23.656,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka) ter - zahtevek za plačilo pravdnih stroškov (VIII. in IX. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (III. do IX. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujejo tožniki. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijano delno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču prve stopnje očitajo arbitrarnost pri odločanju ter uveljavljajo kršitev ustavnih pravic in pravic, ki jih zagotavlja Listina EU o temeljnih pravicah. Menijo, da so bili njihovi tožbeni zahtevki v zadostni meri opredeljeni, ob tem pa tudi niso spreminjali dejanske podlage spora. Tožbeni predlog tako izhaja že iz tožbe, nadaljnje vloge pa so bile zgolj njegova specifikacija. Nepravilen je zato zaključek sodišča, da je bil ustrezen zahtevek podan šele z vlogo s 16. 9. 2016. Takšna odločitev je tudi sama s sabo v nasprotju, saj sodišče po drugi strani šteje, da so tožniki z določenimi navedbami, podanimi v tej vlogi, že prekludirani. Sodišču očitajo, da ni v zadostni meri izvrševalo materialno procesnega vodstva, zato izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečanja.

Uveljavljajo bistvene kršitve postopka, saj naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju s samim seboj. Poudarjajo, da v postopku prva tožnica in tretji tožnik nastopata tudi kot zakonita zastopnika otroka. Uveljavljata tako lastno škodo kot škodo, ki sta jo utrpela kot posredna oškodovanca. Menijo, da se sodišče do vseh zahtevkov ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

Poudarjajo, da je bil zahtevek za povračilo premoženjske škode podan že v tožbi, v vlogi s 14. 9. 2016 pa so zahtevek le konkretizirali in zahtevali povrnitev stroškov nakupa živil v višini 736,24 EUR. Dodajajo, da v tem delu niso povišali tožbenega zahtevka, uveljavljanje tovrstne terjatve pa tudi ni zastaralo. Poudarjajo, da tožbeni zahtevek, po katerem so toženke dolžne celotno odškodnino izplačati prvi tožnici, predstavlja zgolj način izplačila. Napačna naj bi bila tudi odločitev sodišča glede zahtevanega plačila rente, saj so bile podane trditve in predloženi dokazi zadostni. Enako velja za zahtevek za plačilo rente iz naslova izgubljenega dobička. V tem delu sodišču očitajo, da je samo podalo odgovor na strokovna vprašanja, glede katerih nima ustreznega strokovnega znanja. Poudarjajo, da so prevozni stroški in stroški zdravljenja nastali staršem, zato sta upravičena do njihovega povračila. Enako velja za povračilo stroškov nakupa živil. Glede vprašanja posebno težke invalidnosti sodišču očitajo pavšalno dokazno oceno in odločanje brez postavitve ustreznega izvedenca medicinske stroke. Odločeno naj ne bi bilo o zahtevku drugega tožnika za povračilo nepremoženjske škode. Predlagajo, da se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku.

3. Toženki na pravilno vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Tožnik mora zatrjevati in dokazati obstoj nedopustnega ravnanja, škode in vzročne zveze med njima, toženec pa dokazuje, da za nedopustno ravnanje ni odgovoren (kriv). Sodna praksa je že zavzela stališče, da je tudi v odškodninskih sporih zaradi strokovnih napak v postopkih zdravljenja trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, na oškodovancu. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena glede odgovornosti pa je dokazno breme glede vsebine pravnega standarda vestnega in pravilnega zdravljenja na tožencu1. 6. V konkretnem primeru tožniki zahtevajo povračilo različnih oblik škode, ki naj bi jim nastala zaradi zdravniške napake pred in pri porodu drugega tožnika. Po njihovih navedbah naj zdravniki kot delavci prve toženke ne bi opravili potrebne diferencialne diagnostike, kar je povzročilo travmatsko masovno krvavitev ploda. Hkrati naj bi bila odločitev za carski rez sprejeta prepozno, kar naj bi vodilo v številne zdravstvene težave drugega tožnika.

7. Iz tožbenih trditev, ki jih je sodišče pravilno povzelo, izhaja, da prva tožnica in drugi tožnik skupaj zahtevata odškodnino po 179. členu in drugem odstavku 180. člena OZ, in sicer v skupni višini 30.000 EUR (primerjaj zahtevek na list. št. 4 in 5). Tožnika nadalje zahtevata tudi plačilo mesečne rente v višini 600 EUR. Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da je bila tožba, ki sta jo sprva podala le prva tožnica in drugi tožnik, nesklepčna. Sodišče lahko namreč s sodbo ugodi le zahtevku z dejansko podlago v tožbenih trditvah, ki imajo ob ustrezni aplikaciji materialnega prava za posledico utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz tožbenega zahtevka tako ni bilo moč razbrati, koliko odškodnine naj sodišče prisodi kateremu od dveh tožnikov ter kakšna je dejanska podlaga zahtevka za izplačilo denarne rente.

8. Za identifikacijo denarnih zahtevkov je trditvena podlaga tožbe oziroma dejanski substrat tožbe (skupek tistih dejstev, ki jih tožnik navaja v utemeljitev svojega tožbenega predloga) še posebej pomemben. Brez tega namreč (denarnega) zahtevka ni mogoče ločiti od morebitnih drugih (po tožbenem predlogu nominalno sicer identičnih denarnih) zahtevkov. To pomeni, da mora tožnik predvsem navesti življenjski dogodek (ali več dogodkov), iz katerega izvaja sklep o nastanku denarne terjatve, ki jo uveljavlja s tožbo. V kolikor je tožnikov več, mora takšen zahtevek postaviti vsak od njih.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opravilo materialno-procesnega vodstva. Sodišče je tako tožečo stranko večkrat pozivalo, naj postavi jasen zahtevek ter določno navede, kateri od tožnikov zahteva posamezno obliko nepremoženjske in premoženjske škode. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča so tožniki šele z vlogo s 16. 9. 2016 (list. št. 73 do 81) določneje opredelili tožbeni zahtevek. Iz samega tožbenega predloga sicer izhaja, da naj sodišče izda sodbo, na podlagi katere bo tožena stranka dolžna prvi tožnici plačati odškodnino za povzročeno nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 30.736,24 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (primerjaj list. št. 80), kar zopet ne nudi zadostne razmejitve med posameznimi tožniki in njihovimi zahtevki. Vendar je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno izhajalo iz celotne trditvene podlage poprave tožbe in posamezne zahtevke oblikovalo na način, razviden iz izreka izpodbijane delne sodbe. Odločitev sodišča tako ni arbitrarna, tožnikom pa tudi ni bilo poseženo v zatrjevane ustavne pravice.

Glede zahtevka za nepremoženjsko škodo po drugem odstavku 180. člena OZ

10. Prva tožnica in tretji tožnik zahtevata odškodnino za duševne bolečine in strah kot posredna oškodovanca. Iz tega naslova tretji tožnik zahteva 7.000 EUR (2.000 EUR za strah in 5.000 EUR za pretrpljene duševne bolečine), prva tožnica pa 22.702,92 EUR (5.000 za strah in 17.702,92 EUR za pretrpljene duševne bolečine) odškodnine.

11. Določba drugega odstavka 180. člena OZ, po kateri imajo zakonec, otroci in starši pravico do odškodnine za svoje duševne bolečine v primeru posebno težke invalidnosti svojca, je izjema, ki je na eni strani omejila že sam krog posrednih oškodovancev, na drugi strani pa opredelila pravni standard stanja njihovega svojca kot posebno težko invalidnost. Ker gre za izjemo, mora biti pristop pri uporabi tega pravnega standarda restriktiven2. Oškodovančeva invalidnost se mora izražati v okvari zdravja, ki je posebej težka in trajna.

12. V tovrstnih primerih odškodnina za strah, ki ga svojci utrpijo, ni pravno priznana škoda, zato bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti že na tej podlagi. Pritožbeno sodišče nadalje v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da navedbe tožnikov glede posebno težke invalidnosti drugega tožnika niso bile zadostne. Tožniki so sicer nanizali posamezne zdravstvene diagnoze, iz katerih izhaja, da ima drugi tožnik težave z zdravjem. Čeprav so bili na pomanjkljive navedbe s strani sodišča opozorjeni (list. št. 59), pa pravočasno niso specificirali tožbenih navedb. Zlasti iz (pravočasnih) trditev ni razvidno, v čem je okvara zdravja drugega tožnika posebej težka in trajna. Ker tožniki (oziroma njihov pooblaščenec) niso prosili za dodaten rok za dopolnitev navedb, zadostno trditveno podlago pa so podali šele po prvem naroku z vlogo s 16. 9. 2016, je sodišče prve stopnje tovrstne navedbe utemeljeno štelo za prepozne. Predmet presoje so lahko zgolj navedbe, ki so jih stranke podale do konca prvega naroka (286. člen ZPP), ki pa so bile v konkretnem primeru pomanjkljive. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da je zahtevek prve tožnice in tretjega tožnika, ki ga uveljavljata za duševne bolečine kot posredna oškodovanca, nesklepčen. Iz njunih (pravočasnih) trditev namreč ne izhaja, da bi drugi tožnik utrpel takšno okvaro zdravja, ki bi lahko pomenila njegovo posebno težko invalidnost. Pritožbeni očitki, da sodišče ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem za takšno odločitev in da bi moralo v ta namen postaviti izvedenca medicinske stroke, so neutemeljeni. Ali določena okvara zdravja lahko pomeni posebno težko invalidnost je pravno vprašanje in kot taka v domeni sodišča. V odgovor pritožnikom pa velja še dodati, da sodišče brez predloga strank ne sme samo izvajati dokazov (7. člen ZPP). To velja tudi za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki v konkretnem primeru ni bil predlagan za ugotavljanje okvar zdravja pri drugem tožniku, temveč zgolj glede vprašanja pravilnega ravnanja delavcev prve toženke pred in pri porodu.

13. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. To je tudi moralo storiti, saj sme sodišče pri odločanju upoštevati samo tisto dejansko podlago zahtevka, ki je opredeljena v tožbi (in navedbah, ki jih tožnik pravočasno poda kasneje v postopku). Res je, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti, kar pomeni, da se ne sme zadovoljiti s pravno kvalifikacijo, ki jo ponuja tožnik. Tudi če je svoj zahtevek napačno pravno kvalificiral, mu to ne more škoditi. Bistvene so trditve, ne pa pravna kvalifikacija. Vendar če so te pomanjkljive, če tožnik ne navede vseh pravotvornih dejstev, tega ne sme namesto njega storiti sodišče, saj odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, ki jih opredeljujejo (identificirajo) tudi trditve, ki tvorijo dejanski substrat tožbe. Ker je bilo potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v razloge, ki jih je v zvezi s tožbenim zahtevkom tretjega tožnika dodatno opredelilo sodišče prve stopnje (tč. 26 obrazložitve sodbe).

Glede zahtevka prve tožnice in tretjega tožnika za plačilo nepremoženjske škode (duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) po 179. členu OZ.

14. V sodni praksi ni sporno, da imajo posredni oškodovanci poleg zahtevkov po 180. členu OZ pravico tudi do povrnitve druge (nepremoženjske in premoženjske) škode, če so podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: obstoj škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza med njim in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja3. Takšna odškodnina je torej lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi.

15. V obravnavnem primeru je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so tožniki v pripravljalnih vlogah vztrajali le še pri plačilu nepremoženjske škode, ki sta jo prva tožnica in tretji tožnik utrpela kot posredna oškodovanca. Iz trditvene podlage tožbe in kasnejših vlog namreč izhaja, da tožnika zahtevata pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ, ki se odraža v obliki zmanjšanih življenjskih aktivnosti zaradi stalne oskrbe, nege in nadzora otroka ter trajne psihične travme, porušenega psihičnega ravnotežja in tesnobe ob stiku s prijatelji in vrstniki, ki imajo majhne otroke. Zaradi energije in časa, ki ga morata tožnika vlagati v nego svojega sina, trpi tudi njuno poklicno življenje. Navedla sta, da se njuno porušeno psihično ravnotežje izkazuje preko potrtosti, brezvoljnosti, utrudljivosti, napetosti, motenj teka, izgube volje, nespečnosti, motenj koncentracije, spomina, somatskih motenj in duševne depresije (navedbe pod list. št. 4, 41, 42 in 77). V ta namen je prva tožnica zahtevala 17.702,92 EUR, tretji tožnik pa 5.000 EUR odškodnine (list. št. 78). Odločitev o tožbenem zahtevku na tovrstni materialnopravni podlagi je tako izostala, saj je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da tožnika vztrajata zgolj pri zahtevku po drugem odstavku 180. člena OZ. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni v celoti raziskalo vseh pravno odločilnih dejstev, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo v III. in VII. točki izreka glede zneska, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

16. Ne držijo pa pritožbene navedbe, da naj bi tožbeni zahtevek za nastalo nepremoženjsko škodo podal tudi drugi tožnik. Iz tožbenih trditev in ostalih vlog izhaja, da sta takšen zahtevek izrecno podala le prva tožnica in tretji tožnik. Pritožbeni očitki, ki trdijo nasprotno, so zato neutemeljeni.

Glede premoženjske škode

17. Tožniki uveljavljajo tudi povrnitev odškodnine za različne oblike premoženjske škode, ki naj bi jim nastala zaradi protipravnega ravnanja prve toženke. Njihovi zahtevki obsegajo povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z zdravljenjem, stroškov dodatnega nakupa živil ter plačilo rente za izgubljen zaslužek in za zdravljenje in tujo pomoč.

Stroški, nastali v zvezi z zdravljenjem

18. Prva tožnica in drugi tožnik skupaj zahtevata 297,08 EUR za stroške prevoza in bivanja v Univerzitetni kliniki v G. ter za stroške nakupa ortoze za gleženj in stopalo. Sodišče prve stopnje je odločanje o stroških bivanja v višini 80 EUR pridržalo (tč. 34 obrazložitve), zahtevek v preostalem tem delu pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da drugi tožnik ne more zahtevati, da se stroški izplačajo prvi tožnici. Čeprav bi veljajo pritrditi sodišču prve stopnje, da drugemu tožniku povrnitev tovrstnih stroškov ne gre, saj je življenjsko logično, da jih kot majhen otrok ni nosil sam, pa se kot materialnopravno zmotna izkaže odločitev sodišča, da do povrnitve tovrstnih stroškov ni upravičena niti mati, tj. prva tožnica. Za nastalo škodo namreč ni bistveno, za koga so bili plačani tovrstni izdatki, temveč komu je škoda nastala. Če je bila prva tožnica tista, ki je plačala tovrstne stroške, je škoda nastala njej. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje v tem delu ostalo neraziskano. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev sodišča v tem delu (tj. glede zahtevanih 157,08 EUR prevoznih stroškov in 60 EUR stroškov nakupa pripomočkov) razveljavilo. Če bo sodišče v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je vtoževana škoda posledica protipravnega ravnanja, za katerega odgovarjata toženki, se bo moralo opredeliti tudi do vtoževane premoženjske škode v tej višini.

Stroški nakupa živil za posebne zdravstvene namene

19. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek prve tožnice in tretjega tožnika za plačilo 736,24 EUR iz naslova nakupa dodatnih živil, ki naj bi bila nujno potrebna za ohranjanje življenja drugega tožnika. Iz ugotovitev sodišča namreč izhaja, da naj bi navedeni stroški nastali v letu 2012, njihovo povrnitev pa sta tožnika zahtevala šele na prvem naroku v letu 2016, kar je po preteku 3 letnega zastaralnega roka, določenega v 352. členu OZ. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da naj bi bil tovrstni zahtevek del tožbenega zahtevka po tožbi in kot tak pravočasen. S tožbo je bila v okviru premoženjske škode zahtevana zgolj denarna renta, ki ne vključuje tudi stroškov za nakup živil. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v tem delu pravilna.

Renta za zdravljenje in tujo pomoč in renta za izgubljen dobiček

20. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da rentni zahtevek za plačilo 600 EUR za preteklo in bodočo škodo ni bil specificiran. Držijo sicer navedbe pritožbe, da lahko oškodovanec, ki ima zaradi okvare zdravja trajno povečane potrebe v skladu s drugim odstavkom 174. člena OZ zahteva povrnitev premoženjske škode v obliki denarne rente. Vendar pa ta možnost, ki jo daje zakon, ne pomeni, da renta pripada vsakomur. Prav sodni postopek je namenjen temu, da tožnik izkaže, da so njegove potrebe zaradi okvarjenega zdravja trajno povečane. V tem delu mora navesti, kakšne so te potrebe in kako visoki so mesečni stroški zdravljenja in drugi potrebni stroški. Zgolj pavšalna navedba, da ti stroški so in da znašajo 600 EUR tako ne zadošča, na kar so bili tožniki s strani sodišča ustrezno opozorjeni. Ker so njihove trditve ostale presplošne, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

21. Enako velja za zahtevek, s katerim drugi tožnik zahteva mesečno rento za izgubljen zaslužek od svoje polnoletnosti dalje. Tožniki bi v tem delu morali določno navesti, kakšne so tožnikove možnosti za nadaljnji razvoj in v čem bo okvarjeno zdravje vplivalo na njegove delovne sposobnosti v bodoče. Svoje navedbe bi morali podkrepiti tudi z dokazi (npr. predlagati postavitev izvedenca medicinske stroke). Le na tej podlagi bi bilo mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti odločiti o tožnikovi bodoči škodi.

O odločitvi pritožbenega sodišča

22. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v III. točki izreka za znesek 5.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2014 dalje do plačila. Gre za uveljavljano odškodnino tretjega tožnika za nepremoženjsko škodo, in sicer duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Enako je ravnalo z zahtevkom prve tožnice (glede zahtevanih 17.702,92 EUR za nepremoženjsko škodo in 217,08 EUR za premoženjsko škodo) in sodbo v VII. točki razveljavilo za znesek 17.920 EUR. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških (VIII. In IX. točka izreka).

23. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede na pojasnilo tožnikov, da je njihovo volja, da se vtoževani znesek tretjega tožnika v celoti izplača prvi tožnici, ugotoviti, ali ne gre morda za zahtevek po prvem odstavku 280. členu OZ4. Po tej določbi mora biti obveznost, če je taka volja upnika (v konkretnem primeru tretjega tožnika) izpolnjena osebi, ki jo on določi (v konkretnem primeru prvi tožnici). Vendar pa velja, da mora upnik za sprejem izpolnitve takšno osebo posebej pooblastiti, s postavitvijo pooblaščenca za sprejem izpolnitve se tudi ne spreminja vsebina izpolnitve in oseba upnika5. V tem delu bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ki ga (v tem obsegu) doslej ni opravilo, ugotoviti, ali podlago za zahtevek predstavlja navedena določba 280. člena OZ6. Če da, bo moralo tretjega tožnika pozvati tudi na ustrezno popravo zahtevka. Če bo sodišče nato v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je vtoževana škoda posledica protipravnega ravnanja, za katerega odgovarjata toženki, se bo moralo opredeliti tudi do vtoževane nepremoženjske škode prve tožnice in tretjega tožnika ter premoženjske škode, uveljavljane s strani prve tožnice.

25. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

26. Pritožbeno še pojasnjuje, da razlogov, da bi odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, ni našlo. Dosedanji način vodenja postopka ne kaže na možnost, da bo učinkovit potek sojenja kakorkoli ogrožen. Predlogu pritožnikov zato ni sledilo.

1 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 712/2004 s 16. 2. 2006 in II Ips 32/2012 s 25. 10. 2012. 2 Sodna praksa posrednim oškodovancem priznava odškodnino le v izjemnih primerih, kot so tetraplegija (II Ips 323/94), zoglenitev desne roke in noge zaradi udara električnega toka s postkomocijskim sindromom in hudo reaktivno depresijo (II Ips 784/94), osebnostne spremembe s hudim upadom intelektualnih sposobnosti in moteno motoriko (II Ips 403/98), 100 % invalidnost zaradi hude možganske poškodbe z osebnostno spremenjenostjo in vezanostjo na tujo pomoč in postrežbo (II Ips 285/97) ter v drugih izjemnih primerih. 3 Tako npr. odločbi VSRS II Ips 875/2006 s 7. 12. 2006 in III Ips 20/2013 z 9. 12. 2014. 4 Prvi odstavek 280. člena OZ se glasi: "Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik." 5 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, str. 316. 6 Tako tudi odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1241/2017 s 4. 10. 2017. V tej odločbi je bilo v zvezi z oblikovanjem zahtevka poudarjeno tudi to, da mora biti iz njega razvidno, da gre za izpolnitev obveznosti, ki naj bi jo imel dolžnik do upnika in da je oseba, kateri naj se izpolni, le pooblaščenec upnika za sprejem izpolnitve.