Jedro

Nepriznanje položaja stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja še ne pomeni, da revidenti nimajo zagotovljenega sodnega varstva pred zatrjevanimi imisijami pred sodiščem splošne pristojnosti (če so imisije prekomerne) in ker navedbe, s katerimi utemeljujejo obstoj hudih posledic, niso objektivno in subjektivno konkretizirane, ampak ostajajo na pavšalni ravni in v celoti neizkazane, pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 5. 2005 in odločilo o stroških postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah z dne 7. 2. 2005, s katero je prvostopenjski upravni organ odločil, da se tožnikom ne prizna lastnost stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo bencinskega servisa AA, investitorja BB d.d., ker tožniki niso izkazali, da je vplivno območje – obremenitev s hrupom, v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno (prvi odstavek 64. člena ZGO-1).

2. Tožniki vlagajo pravočasno revizijo in glede njene dovoljenosti navajajo, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ter, da ima odločitev, ki se izpodbija, zanje zelo hude posledice ( 2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zahtevajo povrnitev stroškov revizijskega postopka.

3. Stranka z interesom – investitor BB d.d. v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, ker pogoji za dovolitev niso izkazani, oziroma podrejeno njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih ( Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revidenti najprej uveljavljajo dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Pomembno pravno vprašanje je treba po dikciji ZUS-1 presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, pravno pravilo, ki je bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Če zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, mora na enak način izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča in navesti opravilne številke zadev, od katerih naj bi odločitev odstopala.

8. Navedenega standarda revidenti z navedbo, da naj bi šlo za pomembno odločitev o pravnem vprašanju v zvezi z načelom pomoči prava neuki stranki, niso izpolnili. S to navedbo revidenti pomembnega pravnega vprašanja niso konkretizirali in opredelili s tako stopnjo jasnosti, kot jo, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, zahteva ustaljena upravnosodna praksa. Iz te navedbe tako ne izhaja, določno in konkretno, kaj naj bi bilo pomembno pravno vprašanje o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Ker revidenti tudi pavšalne navedbe, da naj bi izpodbijana odločitev odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča, niso konkretizirali in niso navedli opravilnih številk odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

9. Revidenti uveljavljajo tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, morajo revidenti, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanje izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanje zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revidenti obstoj zelo hudih posledic utemeljujejo z navedbami, da trpijo imisije v obliki smradu in izpušnih plinov, kar jim povzroča škodo na zdravju. Zato trpijo hude duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in hude duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, točneje pravice do telesne in duševne integritete. Ker jim ni priznan položaj stranke, jim je onemogočeno varstvo njihovih pravic in interesov. Zato je poseženo v njihovo pravico do osebne in duševne integritete, ki obsega varstvo pred nedovoljenimi posegi, imisijami, hrupom, vibracijami, ropotom, izpustom, smradom in podobno. Duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic so nenadomestljiva nepremoženjska škoda in kot taka predstavljajo hude posledice.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti s temi navedbami, upoštevaje trditveno in dokazno breme, obstoja zelo hudih posledic niso izkazali. Njihove navedbe o duševnih bolečinah, kršitvi osebnostnih pravic in tudi škodi na zdravju so namreč nekonkretizirane, pavšalne in neizkazane. Revidenti niso pojasnili in izkazali v čem oziroma kako je njihova življenjska aktivnost, zaradi nepriznanja položaja stranke, zmanjšana, zaradi česar naj bi trpeli duševne bolečine. Prav tako niso konkretno pojasnili in izkazali narave duševnih bolečin in zatrjevane škode na zdravju. Revidenti tudi niso konkretizirali v katere osebnostne pravice naj bi jim bilo poseženo. Zatrjujejo sicer poseg v duševno in osebno integriteto, vendar tega objektivno in subjektivno ne konkretizirajo, temveč le pavšalno navajajo, kaj naj bi varstvo duševne integritete obsegalo. S temi navedbami pa niti ne zatrjujejo, še manj pa izkazujejo, da so izpostavljeni hudi onesnaženosti okolja oziroma neposrednim toksičnim vplivom, kar po pravni teoriji in praksi sicer lahko v določenih primerih pomeni tudi kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Ker nepriznanje položaja stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja še ne pomeni, da revidenti nimajo možnosti in pravice do sodnega varstva pred zatrjevanimi imisijami (če so te prekomerne) in ker njihove navedbe, s katerimi utemeljujejo obstoj hudih posledic, niso objektivno in subjektivno konkretizirane, ampak ostajajo na pavšalni ravni in v celoti neizkazane, po presoji Vrhovnega sodišča pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

12. Ker revidenti niso izkazali zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka. Stranka z interesom z navedbami v odgovoru na revizijo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, zato je revizijsko sodišče skladno z določbami prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.