Jedro

V obravnavani zadevi je pravno pomembno predvsem dejstvo, ali je denacionalizacijska upravičenka pooblastila svojo sestro za vložitev zahtevka. Ker iz upravnih spisov ne izhaja, da sta bili upravičenka in vlagateljica zahteve s strani upravnega organa pozvani, naj vlogo dopolnita s podpisom ali pooblastilom in nista niti bili opozorjeni na posledice, ki po 2. odstavku 68. člena ZUP/86 nastopijo, če stranka vloge ne dopolni, sodišče opozarja, da takšno ravnanje pomeni tudi kršitev 3. odstavka 143. člena ZUP/86.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za okolje in prostor RS št. 4904-17/2010-4 z dne 2.11.2010 odpravi v 2. točki izreka v delu, s katerim je zavrnjena zahteva za denacionalizacijo preostalega deleža do ½ površine 590 m2 parc. št. 295/18, njiva 1. razreda vpisane v vl. št. 1643 k.o. ..., po pok. A.A., ki jo je 1.6.1993 vložila pok. B.B. in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 420,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo navedeno v uvodu sodbe zavrnilo pritožbo C.C. (točka 1. izreka) in ugodilo pritožbi Slovenske odškodninske družbe, ter spremenilo 1. točko izreka delne odločbe Upravne enote Nova Gorica, številka 351-779/98-158 z dne 16.9.2010 tako, da je upravičenki pok. B.B. za delež do ½ površine 590 m2 podržavljene parcele št. 295/18, njiva 1. razreda, vpisana v vl. št. 1643, k.o. ..., priznana odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d., v višini 7.903,64 DEM. Zahteva za denacionalizacijo preostalega deleža do ½ površine iste podržavljene parcele po pok. A.A., ki jo je vložila B.B. pa se zavrne (2. točka izreka). V točki 3. izreka pa je zavrnilo zahtevo C.C. za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil status zemljišča in v skladu z zakonom določil odškodnino za podržavljeno parc. št. 295/18 v izmeri 1410 m2. Zato je po presoji ministrstva pritožba C.C. neutemeljena. V nadaljevanju pa na podlagi dokumentacije zadeve ugotavlja, da vlagateljica B.B. ni imela pooblastila za vložitev denacionalizacijskega zahtevka, s strani takrat še živeče sestre A.A., ki je umrla dne 4.11.1993 to je pred iztekom v ZDen določenega prekluzivnega roka (7.12.1993), niti se po njeni smrti in v postopek vključila hči D.D., kot njena dedinja prvega dednega reda (D.D. do izteka zakonsko določenega roka ni vložila zahteve za vračilo razlaščenega premoženja in za opravo teh dejanj ni pooblastila tete B.B.). Ker vlagateljica, kot sestra bivše lastnice A.A., ni imela njenega pooblastila za vložitev zahteve za vrnitev njenega dela razlaščenega premoženja, niti ni verjetno izkazala pravnega nasledstva po njej, ministrstvo zaključuje, da B.B. ni bila aktivno legitimirana za vložitev zahtevka. Z navajanjem sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. U 1438/2007-10 z dne 9.11.2007 in s sklicevanjem na določbe 1. odstavka 15. člena, 3. odstavka 60. člena in 2. odstavka 61. člena ZDen utemeljuje dejstvo, da B.B. pravnega nasledstva po sestri A.A. verjetno ni izkazala in da zato za vložitev zahteve zanjo tudi aktivna legitimacija ni podana. Zato je zavrnitev zahteve vložene po neupravičeni osebi skladna z določbami ZDen in ZUP/86. V zvezi s presojo verjetne izkazanosti pravnega nasledstva se ministrstvo sklicuje na Zakon o dedovanju in na sodbe Vrhovnega sodišča, po katerih je potrebno pri ugotavljanju pravnega nasledstva upoštevati določbe dednega prava. Ker upravni organ pri ugotavljanju pravnega nasledstva po pok. razlaščenki A.A. ni pravilno uporabil materialnega prava je bilo potrebno njegovo odločitev spremeniti tako kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik s tožbo izpodbija 3. točko in 2. točko izreka navedene odločbe v delu, s katerimi je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo ½ deleža površine 590 m2 parc. št. 295/18 iz vl. št. 1643 k.o. ... podržavljene pok. A.A. Tožbo vlaga zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnih predpisov in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka. Z ugotovitvijo, da za vlagateljico B.B. niti s stopnjo verjetnosti ni izkazano pravno nasledstvo po pokojni razlaščenki A.A., ker je le-ta imela hčerko D.D., ki je bila v času določenem za vložitev zahtevkov po 64. členu ZDen živa in vlagateljici zahtevka B.B. ni podelila pooblastila za vlaganje zahtevka razlaščeno zemljišče, se tožnik ne strinja. V zvezi s tem zatrjuje, da je B.B. vložila zahtevo za denacionalizacijo dne 1.6.1993 v svojem imenu in v imenu svoje sestre A.A., ki je dne 4.11.1993 umrla. Sklep, da bi D.D. lahko vložila zahtevek za denacionalizacijo do v ZDen določenem roku (7.12.1993), je ob dejstvu, da je bil zapuščinski postopek po A.A. opravljen v letu 1995 opr. št. D 28/95, po mnenju tožnika nemogoč. Ob vztrajanju na trditvi, da je B.B. imela tudi sestrino pooblastilo za vložitev denacionalizacijskega zahtevka in dejstvu, da jo upravni organ na predložitev pooblastila ni pozval, tožnik meni, da je upravni organ štel, da je B.B. zahtevek za sestro vložila kot ožji član družine v smislu 59. člena ZUP. Toženi stranki očita, da se v izpodbijani odločbi tudi ni opredelila do njegovih trditev v zvezi z uradno danim pooblastilom, za katere je v odgovoru na pritožbo, ki jo je vložil SOD, priložil tudi dokazila. V nadaljevanju navaja okoliščine zaradi katerih se ne strinja niti z odločitvijo pod točko 1. izreka izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da navedeno odločbo v izpodbijanem delu točke 2. in 3. točki izreka odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu odgovora na tožbo ni podala.

Odgovor na tožbo je za toženo stranko podalo Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v Novi Gorici. V njem prereka tožbene navedbe in zatrjuje, da B.B. ni imela pooblastila za vložitev zahteve za denacionalizacijo od takrat še živeče sestre A.A. in da v obravnavani denacionalizacijski zadevi B.B. niti ni zatrjevala, da vlaga zahtevo tudi za upravičenko A.A. Navaja, da takega pooblastila tudi ne more nadomestiti izjava hčere D.D. z dne 16.6.2004. Zato je ministrstvo ravnalo pravilno, ko je zahtevek v tem delu zavrnilo. V nadaljevanju z uporabo 2. odstavka 61. člena in 1. odstavka 15. člena ZDen in z navajanjem podatkov izhajajočih iz zapuščinskega postopka in sklepa o dedovanju D 28/95, ugotavlja, da je bila kot pravna naslednica po pok. A.A. edina aktivno legitimirana za vložitev zahteve v tej zadevi le njena hči D.D. V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na točko 1. izreka izpodbijane odločbe se strinja z ugotovitvami organa prve stopnje in meni, da zato, ker tožnik ne izpodbija prvostopne odločbe, sodišče o njih ne bo odločalo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi ostaja med strankami sporno vprašanje ali je imela B.B., ki je dne 1.6.1993 vložila tudi zahtevo za denacionalizacijo ½ parcele št. 295/18 njive 1. razreda vpisane v vl. št. 1643 k.o. ... podržavljene A.A., njeno pooblastilo oziroma ali je bila B.B. kot sestra A.A., aktivno legitimirana za vložitev takega zahtevka. Ob upoštevanju določb ZDen, s katerimi je določeno kdo je upravičeni vlagatelj zahtevka za denacionalizacijo (2. odstavek 61. člena ZDen), je v obravnavani zadevi pravno pomembno predvsem dejstvo ali je A.A., ki je umrla dne 4.11.1993 in je bila kot oseba, ki ji je bilo obravnavano premoženje podržavljeno, denacionalizacijska upravičenka, pooblastila svojo sestro B.B. za vložitev zahtevka z dne 1.6.1993. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da B.B. sestrinega pooblastila za vložitev zahtevka ni imela, temu dejstvu pa je tožnik v upravnem postopku ugovarjal in med drugim tudi zatrjeval, da upravni organ od B.B. ni zahteval naj predloži sestrino pooblastilo za vloženi zahtevek.

Ker iz podatkov v predloženih spisih ne izhaja, da sta bili A.A. in B.B., ki je dne 1.6.1993 vložila zahtevo v svojem imenu in v imenu takrat še žive A.A. v času od vložitve zahteve do dne 4.11.1993, s strani upravnega organa pozvani naj vlogo dopolnita s podpisom ali s pooblastilom za A.A. in stranki nista bili opozorjeni niti na posledice, ki po 2. odstavku 68 ZUP/86 nastopijo, če stranka vloge ne dopolni, sodišče opozarja, da takšno ravnanje glede na izpodbijano odločitev v konkretnem primeru pomeni tudi kršitev 3. odstavka 143. člena ZUP/86. Ker bi A.A. vlogo z dne 1.6.1993 lahko podpisala ali pisno pooblastila B.B. le do 4.11.1993, bo upravni organ navedeno napako lahko odpravil tako, da bo obstoj pooblastila ugotavljal z dokazili, ki jih predlaga tožnik in z upoštevanjem izjave stranke oz. z ugotavljanjem okoliščin, ki so za izjemno dovolitev oprave posameznega dejanja določene v 3. odstavku 59. člena ZUP/86. Po presoji sodišča bo upravni organ svojo odločitev lahko oprl na dosedanjo upravno sodno prakso in na stališča Vrhovnega sodišča podana v sodbah, ki jih v izpodbijani odločbi navaja le, če bo ugotovil, da denacionalizacijska upravičenka A.A. ni pooblastila sestre B.B. za vložitev zahteve za denacionalizacijo oz. da niso izpolnjeni pogoji določeni v 3. odstavku 59. člena ZUP/86. Iz navedenih razlogov je tožba v tem delu utemeljena, navedbe tožene stranke in pooblaščenca tožene stranke pa neutemeljene.

V ostalem delu, to je glede točke 3. izreka izpodbijane odločbe, pa tožbeni predlog ni utemeljen, saj je z njim tožena stranka v skladu z določbami ZUP/86 zavrnila pritožbene stroške tožnika, ki s pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Nova Gorica, št. 351-779/98-158 z dne 19.6.2010, ni uspel. V zvezi z navedbami tožnika, ki se nanašajo na 1. točko izreka odločbe, pa sodišče tožniku pojasnjuje, da za odločanje v tem upravnem sporu niso pravno pomembne, ker niso predmet predloga podanega v obravnavani tožbi.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in je v izpodbijanem delu odločbo odpravilo po 2. in 3. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) in zadevo v tem delu vrnilo istemu organu v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Višino stroškov tožnika, ki ga je zastopal odvetnik je sodišče odmerilo v skladu s 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) in mu je priznalo stroške v višini 350,00 EUR z 20% DDV.