Jedro

Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo, ki po obvestilu tožnikove pooblaščenke, da je tožnik pobegnil, ni bila opravljena. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da tožnik, po samovoljni zapustitvi azilnega doma, pravnega interesa ne izkazuje. Njegov pravni položaj se namreč, tudi ob zanj ugodni odločitvi sodišča, ne bi mogel spremeniti.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločilo, da se sklep št. 2142-1311/2017/5 z dne 9. 11. 2017 v delu, ki se glasi: se pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, spremeni tako, da se glasi: se pridrži za namen predaje na prostore in območje azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) 604/2013. Sprememba območja omejitve gibanja veljati 5. 12. 2017 ob 14.10 uri (2. točka izreka).

2. Odločitev je utemeljena z okoliščinami, ki so nastopile po izdaji sklepa št. 2142-1311/2017/5 (1312-14) z dne 9. 11. 2017, s katerim je bilo odločeno, da se tožniku gibanje omeji na območje in prostore Centra za tujce v Postojni. Na podlagi elektronskega sporočila Centra za tujce, da tožnik od 30. 11. 2017 gladovno stavka in grozi s samomorom, mnenja psihiatra in na podlagi osebnega razgovora s tožnikom, pristojni organ ocenjuje, da je zaradi spremenjenih okoliščin za tožnika primernejši milejši ukrep, in sicer omejitev gibanja na azilni dom. Razlogi, zaradi katerih je bil tožnik ob prvotni odločitvi spoznan za izrazito begosumnega, se namreč niso spremenili, in zato ni razlogov za odpravo ukrepa omejitve gibanja.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga sodišču, da 1. izpodbijani sklep odpravi in 2. da ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode ter prepove nadaljnje izvrševanje sklepa in poseganje v osebno svobodo tožnika. Tožbo vlaga iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik poleg tega predlaga, da sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo, po kateri naj se stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v azilnem domu.

4. Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo, ki pa po obvestilu tožnikove pooblaščenke, da je tožnik pobegnil, ni bila opravljena. Da je tožnik azilni dom samovoljno zapustil dne 16. 12. 2017 je, kot izhaja elektronskega obvestila tožeče stranke in iz uradnega zaznamka z dne 18. 12. 2017, potrdila tudi tožena stranka.

5. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da tožnik, po samovoljni zapustitvi azilnega doma, pravnega interesa ne izkazuje. Njegov pravni položaj se namreč, tudi ob zanj ugodni odločitvi sodišča, ne bi mogel spremeniti.

6. Po določbi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Gre za pravni interes, ki mora obstajati v času vložitve tožbe in ves čas postopka.

7. Ker je pravni interes tožnika po vložitvi tožbe prenehal, je sodišče tožbo na navedeni pravni podlagi, kot nedopustno zavrglo. Pomanjkanje procesnih predpostavk za vložitev tožbe pa narekuje tudi zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe.