Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (primerjaj II Ips 64/2006, II Ips 193/1995, II Ips 568/2000), da je sodišče pri negatorni tožbi vezano na pravnomočno določitev meje v sodnem postopku (tudi če je bila sklenjena sodna poravnava), saj je potek meje predhodno vprašanje, in da gre pri mejnih sporih, ki so v teku pred sodiščem, v bistvu za spore o lastninski pravici. Na podlagi navedenega v primeru, kot je konkretni, ni dovoljeno ponovno odločanje o lastninski pravici (res iudicata), zato je izpodbijana odločitev pravilna, postavljena vprašanja pa se pokažejo kot nepomembna, saj tudi če toženčeva nasprotna tožba predstavlja prehodno vprašanje, je bilo to vprašanje že pravnomočno rešeno s sodno poravnavo o določitvi meje, sodišče pa je na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju vezano.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dovolilo nasprotno tožbo, a odločilo, da se bo le-ta obravnavala v ločenem postopku, tožbenemu zahtevku pa je ugodilo. Glede nasprotne tožbe je obrazložilo, da na podlagi 1. točke prvega odstavka 183. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dovoljuje nasprotno tožbo, vendar pa pravdni postopek po tožbi teče že triindvajset let, toženec pa je nasprotno tožbo vložil šele na zadnjem naroku in da je odločitev po tožbi zrela za razsojo, zato bo sodišče nasprotno tožbo obravnavalo ločeno. Glede tožbe pa je obrazložilo, da je tožnik lastnik parcele, na kateri se je zgodilo zatrjevano vznemirjanje, ki ni bilo sporno, saj je bila meja med parcelama, v lasti pravdnih strank, določena s sodno poravnavo Temeljnega sodišča v Ljubljani N 560/89 z 9. 4. 1990, zato je tožbeni zahtevek utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca zoper sodbo in sklep delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan odstraniti tovorno prikolico v približni dolžini osem metrov z območja parcele št. 1657/2 k.o. ..., v preostalem pa je njegovo pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je bil spor o prostorskem obsegu lastninske pravice (vprašanje meje med parcelama pravdnih strank) že pravnomočno rešen s sodno poravnavo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi toženec z nasprotno tožbo zahteval ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je pravilno odobrilo vložitev nasprotne tožbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 183. člena ZPP, pravilno in zakonito pa je odločilo, da bo nasprotno tožbo obravnavalo posebej, saj sodišče nasprotne tožbe ni dolžno obravnavati v istem postopku.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga predlog za dopustitev revizije iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Postavlja naslednji vprašanji: (1) ali gre v primeru nasprotne tožbe, katere zahtevek se nanaša na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ali gradnje na tujem zemljišču na mejnem svetu med dvema nepremičninama, ta mejni svet pa je predmet tožbe zaradi protipravnega vznemirjanja lastninske pravice, za zahtevek, ki je v zvezi s tako prepovedno tožbo (1. točka prvega odstavka 183. člena ZPP), ali za zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, od katerih (ne)obstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (3. točka prvega odstavka 183. člena ZPP); (2) ali je dopustno odločiti o zahtevku po tožbi pred zahtevkom po nasprotni tožbi, če se nasprotna tožba nanaša na ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, ki je predhodno vprašanje po tožbi. Navaja, da njegova nasprotna tožba predstavlja predhodno vprašanje po tožbi, v takšnem primeru pa sodišče ne sme z delno sodbo odločiti zgolj o tožbi. Napačna je obrazložitev sodišča druge stopnje, da nasprotna tožba ne prestavlja predhodnega vprašanja, ker je bila meja že določena s sodno poravnavo. Meni, da dokončna ureditev meje v sodnem postopku ne vpliva na lastninsko pravna razmerja nepremičnin, med katerima je bila meja določena. Gre za vprašanja, glede katerih odločitev sodišč prve in druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, za vprašanja, glede katerih ni sodne prakse Vrhovnega sodišča in za vprašanja, glede katerih sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (primerjaj II Ips 64/2006, II Ips 193/1995, II Ips 568/2000), da je sodišče pri negatorni tožbi vezano na pravnomočno določitev meje v sodnem postopku (tudi če je bila sklenjena sodna poravnava), saj je potek meje predhodno vprašanje, in da gre pri mejnih sporih, ki so v teku pred sodiščem, v bistvu za spore o lastninski pravici. Na podlagi navedenega v primeru, kot je konkretni, ni dovoljeno ponovno odločanje o lastninski pravici (res iudicata), zato je izpodbijana odločitev pravilna, postavljena vprašanja pa se pokažejo kot nepomembna, saj tudi če toženčeva nasprotna tožba predstavlja prehodno vprašanje, je bilo to vprašanje že pravnomočno rešeno s sodno poravnavo o določitvi meje, sodišče pa je na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju vezano.

7. Ker se tožena stranka v predlogu sklicuje izključno na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 747/2005, kjer ne gre za enako zadevo, ne držijo trditve, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, da gre za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in da gre za neenotno sodno prakso Vrhovnega sodišča. 8. Po navedenem je Vrhovno sodišče zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).