Jedro

Ker do škodnega dogodka ni prišlo na javni površini, se tožena stranka ne more sklicevati na to, da ji je Odlok M. neustavno in nezakonito nalagal obveznost čiščenja na javnih površinah. Obveznost čiščenje snega in posipanje proti zmrzali na funkcionalnih zemljiščih pa ne temelji neposredno na Odloku MOL (čeprav to Odlok tudi določa), temveč prvenstveno na pogodbeni obveznosti tožene stranke.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka kršila pravico tožnice do osebne varnosti ter telesne in duševne celovitosti s tem, da na dostopnih poteh med javno potjo in vhodom v stanovanjski blok ni odstranila snega in jih ni posipala proti poledici. Toženi stranki je prepovedalo nadaljnje kršenje s tem, da mora na navedenih dostopnih poteh odstraniti sneg in jih posipati tako, kot je na podlagi Odloka MOL o zimski službi to dolžna storiti. Toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine v znesku 1.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški postopka, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 400.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožnica 7. 12. 1998 padla na neočiščeni in poledenili poti med vhodom v vrtec in vhodom v stanovanjski blok. Čiščenje snega je urejal Odlok o zimski službi Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 15/97), ki je določal, kdo je dolžan odstraniti sneg in led z dostopnih poti in jih posipati proti poledici. Tožena stranka je upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu ..., tožnica pa je ena izmed etažnih lastnic. Lastniki so s toženo stranko podpisali pogodbo o opravljanju storitev upravljanja in obratovanja stanovanjske hiše, v kateri so določene naloge upravnika. Po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) obsega upravljanje tudi obratovanje stanovanjske hiše, med obratovanje pa spadajo tudi hišniška opravila. Čiščenje snega spada med storitve obratovanja skupnih prostorov oziroma funkcionalnega zemljišča, zato je to spadalo med dolžnosti tožene stranke. Ni pa pomembno, ali je to počela tožena stranka sama ali je to delal hišnik. Hišnik v stanovanjski hiši je bil v razmerju s toženo stranko kot upravnikom, najprej po ustnem dogovoru, nato pa na podlagi sklenjene pogodbe. Kasneje pa se je s hišnim svetom in upravnikom dogovoril za plačilo preko Študentskega servisa, zato so pogodbo s toženo stranko prekinili.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Do škodnega dogodka je prišlo na funkcionalnem zemljišču zgradb, ki so jih stanovalci poverili v upravljanje toženi stranki. Obveznost tožene stranke glede izvajanja zimske službe čiščenja snega in posipanja proti zmrzali izhaja iz njene obveznosti po pogodbi o opravljanju storitev upravljanja in obratovanja stanovanjske hiše. Pritrdilo je tudi ugotovitvam prvostopnega sodišča, da je bil hišnik v pogodbenem razmerju s toženo stranko kot upravnikom.

3. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka na prvi in drugi stopnji. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, ker na njeni strani ni obstajala obveznost čiščenja snega na funkcionalnem zemljišču. Odlok MOL ne predstavlja obvezujočega pravnega temelja, ki bi toženi stranki nalagal obveznost čiščenja snega, saj MOL kot lokalna skupnost ne more prevzeti vloge zakonodajalca in posameznikom ter civilnim pravnim osebam nalagati naloge javnega pomena. Tudi Zakon o lokalni samoupravi takih pooblastil lokalnim skupnostim ni podelil. Sodišči sta napačno uporabili vsebino pogodbe o opravljanju upravniških storitev, ki jo je tožena stranka sklenila z etažnimi lastniki in pogodbe o upravljanju, ki so jo medsebojno sklenili etažni lastniki za ureditev medsebojnih razmerij in ne razmerij s toženo stranko kot upravnikom. Iz pogodbe o opravljanju upravniških storitev pa obveznost tožene stranke za čiščenje snega ne izhaja. Protispisen oziroma v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju je zaključek sodišč, da naj bi hišnik izpovedal, da je v pogodbenem razmerju s toženo stranko. Zato gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Tožena stranka vlaga revizijo zgolj zoper pravnomočno sodbo glede odločitve o njeni (pasivni) legitimaciji in navaja izključno razloge v zvezi s tem. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe izven okvira teh razlogov tudi po uradni dolžnosti ni preizkušalo.

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Priča S. D., ki je opravljal hišniška dela, je na obravnavi 5. 1. 2006 povsem jasno izpovedal, da „sem jaz z upravnikom sklenil pogodbo za opravljanje hišniškega dela. … To pogodbo sem sklenil s toženo stranko.“ Ugotovitev sodišča, da je bil hišnik v pogodbenem razmerju s toženo stranko, je torej v skladu z zapisnikom o izpovedbi priče. Zato tožena stranka povsem neutemeljeno sodišču očita protispisnost. 7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Revizija ima sicer prav, da lokalna skupnost s svojim aktom ne bi mogla na posameznike (fizično ali pravno osebo) prevaliti obveznosti za izvajanje dejavnosti opredeljene kot javna služba. Tako tudi v primeru čiščenja javnih površin, ki po Zakonu o varstvu okolja (26. člen) spada med obvezne javne službe, ki jih je dolžna zagotavljati lokalna skupnost le na enega od načinov, določenih z Zakonom o gospodarskih javnih službah (6. člen). Tako je odločilo tudi že Ustavno sodišče ob presoji odlokov lokalnih skupnosti s podobno vsebino kot jo ima Odlok MOL (U-I-63/00 z dne 7. 3. 2002 in U-I-218/99 z dne 9. 10. 2002). Enake razloge je upoštevalo tudi že Vrhovno sodišče v nekaterih podobnih odškodninskih sporih (padci na poledeneli površini, na primer II Ips 36/2005 z dne 16. 11. 2006 in II Ips 698/2006 z dne 15. 1. 2009).

9. Vendar je šlo v vseh navedenih primerih za vprašanje obveznosti in odgovornosti za čiščenje javnih površin (cest oziroma pločnikov, ploščadi). V obravnavani zadevi pa je dejansko stanje drugačno. Po ugotovitvah sodišča je do škodnega dogodka prišlo na funkcionalnem zemljišču zgradb, ki so jih stanovalci poverili v upravljanje toženi stranki. Po 9. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91), ki je v času škodnega dogodka še veljal, je bilo funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno njeni redni rabi in brez katerega ne more funkcionirati, kot npr.: dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek in podobno. Skupno funkcionalno zemljišče je tako zemljišče, kadar služi večim stanovanjskim hišam neposredno ali posredno in ne sodi med dobrine v splošni rabi. Tožena stranka v reviziji ugotovitvam in pravni opredelitvi poti, na kateri je prišlo do padca, ne oporeka, ob zatrjevanju, da tudi k čiščenju snega na takem zemljišču ni bila zavezana, ker ji take obveznosti zakon ni nalagal. 10. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 743/2005 z dne 26. 4. 2006 presodilo, da v primeru, ko je prišlo do padca na poledeneli pešpoti, ki ni javna površina, za njeno čiščenje ni zadolžena občina. Potrdilo je odločitev, da so za čiščenje v takem primeru dolžni poskrbeti stanovalci oziroma upravljalci (oziroma krajevna skupnost).

11. Ker do škodnega dogodka ni prišlo na javni površini, se tožena stranka ne more sklicevati na to, da ji je Odlok MOL neustavno in nezakonito nalagal obveznost čiščenja na javnih površinah. Obveznost čiščenje snega in posipanje proti zmrzali na funkcionalnih zemljiščih pa ne temelji neposredno na Odloku MOL (čeprav to Odlok tudi določa), temveč prvenstveno na pogodbeni obveznosti tožene stranke.

12. Po določbi prvega odstavka 22. člena SZ lastniki v večstanovanjski hiši sklenejo zaradi urejanja medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča pisno pogodbo o upravljanju. Lastniki stanovanjske hiše na naslovu U. so tako pogodbo sklenili (prilogi A9 in B3) in se z njo dogovorili, da bodo imenovali upravnika hiše (člen 14 pogodbe). Na podlagi drugega odstavka 28. člena ZS so nato z (imenovanim) upravnikom sklenili pogodbo (prilogi A9a in B4). Iz primeroma določenih nalog upravnika izhaja, da mednje spada tudi skrb za izvajanje pogodbe o upravljanju, jasno pa je, da mednje spadajo vse storitve in posli, ki spadajo v redni okvir upravljanja. Za posle, ki presegajo ta okvir, je potreben poseben dogovor (peta alineja drugega odstavka 28. člena SZ). Kaj spada v upravljanje večstanovanjske hiše pa že SZ določa v 24. členu: vzdrževanje, obratovanje stanovanjske hiše, vzdrževanje funkcionalnega in skupnega funkcionalnega zemljišča, skrb za varstvo okolja ter vse storitve v zvezi s tem. Med obratovanje pa ne spada le obračunavanje stroškov, temveč tudi storitve v zvezi z uporabo skupnih prostorov, delov in naprav stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča. 13. Tudi če v pogodbi o opravljanju storitev in obratovanja stanovanjske hiše ni izrecno navedena vsaka konkretna storitev oziroma obveznost upravnika, to ne pomeni, da čiščenje snega in posipanje proti zmrzali na dostopnih poteh oziroma na funkcionalnem zemljišču ni spadalo med njegove obveznosti. Taka opravila so bila namenjena „zagotavljanju nemotene uporabe skupnih prostorov, delov zgradb, objektov in naprav na način, ki omogoča najboljšo uporabo vsakemu stanovalcu“. To je bila tudi ena od nalog, za katero so stanovalci po 14. členu pogodbe o upravljanju hiše, imenovali upravnika.

14. Nenazadnje pa je treba upoštevati, da je to obveznost oziroma zadolžitev tožena stranka tudi dejansko opravljala. Opravljal jo je hišnik, ki je to delo opravljal za toženo stranko na podlagi sklenjene pogodbe z njo. Nekaj časa je bila ta pisna, kasneje pa ustno sklenjena, in tožena stranka mu je opravljeno delo tudi plačevala. Storitve hišnika je plačevala za račun lastnikov, saj so stroški zanjo spadali med stroške upravljanja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča pa ne izhaja, da bi lastniki del nalog, ki spadajo med upravljanje, posebej poverili hišniku ali da bi z njim sklenili kakršnokoli pogodbo. Ob sklenjeni pogodbi z upravnikom, za katerega je določene naloge opravljal prav ta hišnik, za kaj takega tudi potrebe ni bilo.

15. Ker je tožena stranka opustila dolžno ravnanje po sklenjeni pogodbi, je za to lahko tudi odškodninsko odgovorna in je podana njena pasivna legitimacija v tem sporu.

16. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).