Jedro

Zavezancu, ki prejme račun z maržno ureditvijo, ni mogoče zavrniti pravice do maržne ureditve, tudi če dobavitelj v resnici ni uporabil te ureditve, razen če zavezanec ni ravnal v dobri veri ali ni sprejel vseh možnih razumnih ukrepov, da bi se prepričal, da ne sodeluje v davčni utaji. Tozadevno sodišče pritrjuje tožniku, da bi moral davčni organ najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo (torej kdo in kako je storil goljufijo), ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, tj. ni opredeljeno, kako naj bi tožnik dejansko aktivno sodeloval pri utaji, glede na to, da med strankama ni sporno, da je tožnik rabljene avtomobile dejansko imel na zalogi in jih je tudi prodal končnim kupcem.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-572/2018-58-04-520-04 z dne 12. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril in naložil v plačilo davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2017 od skupne davčne osnove 659.023,25 EUR, obračunan po preračunani stopnji 18,0328 % v znesku 118.840,34 EUR in zmanjšan za že plačani DDV v znesku 6.297,37 EUR, skupaj torej 112.542,97 EUR, ter pripadajoče obresti v znesku 12.203,66 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik na območju EU nabavljal rabljena vozila in ob njihovi prodaji obračunaval DDV po posebni shemi, kot je določeno v 102. in 103. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), tj. od razlike v ceni. Tožnik je pretežni del vozil pridobil od slovaške družbe A., eno vozilo pa od nemške družbe B., pri čemer pa ni dokazal, da bi mu rabljene avtomobile dobavili prav omenjeni družbi. Zato je po mnenju davčnega organa DDV neupravičeno obračunal z uporabo posebne sheme in je posledično davčni organ naložil dodatno obveznost tožniku ob prodaji končnim kupcem v višini 112.542,97 EUR, od tega v zvezi z avtomobili, pridobljenimi pri omenjeni slovaški družbi 107.607,39 EUR, v zvezi z avtomobilom, pridobljenim od omenjene nemške družbe, pa 4.935,58 EUR. Vendar niti slovaška niti nemška družba nista poročali o dobavah blaga tožniku, prav tako pa je tožnik izkazoval pridobitve od slovaške družbe le v znesku 78.500,00 EUR, od nemške družbe pa sploh ne. Zato je davčni organ podvomil, da sta vozila tožniku resnično dobavili omenjeni družbi, prav tako se je po preverbi izkazalo za neresnično, da bi prevoz rabljenih avtomobilom iz Bratislave v Slovenijo opravila srbska prevoznika C. in D. D. 3. Davčni organ dodatno odmero utemeljuje z naslednjim: - tožnik je v najmanj petih primerih že pri odmeri davka na motorna vozila davčni organ spravil v zmoto, saj je predložil listine, ki ne predstavljajo izvirnika ali overjene kopije registracijskega dokumenta oz. prometnega dovoljenja zadnjega lastnika vozila; - skoraj vsa vozila, pridobljena od slovaške družbe A., so iz Nemčije (razen enega, ki je iz Italije); - slovaška družba E., ki je izkazovala dobave A., je _missing trader_ (pooblaščena predstavnica te družbe je dejala, da se je z zastopnikom F. F. srečala le ob začetku poslovanja, ona pa le vodi poslovne knjige, sicer pa družba nima zaposlenih, premoženja in poslovnih prostorov, prav tako še nikoli ni bila na sedežu družbe); - družba A. je kanalska družba in izkazuje nabave rabljenih vozil izključno od E., v obeh družbah pa sta sicer odgovorni osebi tudi slovenska državljana G. G. (A.) in H. H. (E.); pri tem družba A. ni dokazala, da bi tožniku dobavljena vozila dejansko kupila na Slovaškem, tudi tožnik je predložil le nemška prometna dovoljenja; - družba A. tudi ni bila identificirana za namene DDV za dobavo blaga, temveč le za dobavo storitev, kar je tožnik izkoristil pri svoji prodaji vozil končnim kupcem, češ da je bil dolžan uporabiti posebno shemo, ker družba A. sploh ni bila zavezana za DDV, kot je to tožnik pojasnjeval v pritožbi na začasni sklep o zavarovanju; - razhajanje se je pojavilo glede prevoza vozil tožniku: slovaški davčni organ je pri družbi A. pridobil informacijo, da naj bi prevoze opravil družba A., voznik pa naj bi bil odgovorna oseba G. G.; slednji je kot priča dejal, da prevozov sam ni organiziral, pri čemer ni pojasnil, kdo naj bi opravil prevoze s Slovaške; tožnikov pooblaščenec v postopku zavarovanja pa je navedel, da naj bi prevoze organizirala E., kar se je izkazalo za neresnično, saj prevozne listine CMR niso bile pristne, eden od dveh srbskih prevoznikov pa je tudi pisno zanikal, da bi opravljal prevoze za katerokoli slovaško družbo; - na CMRjih je bila tudi sicer vrsta nelogičnosti: prejemnik je bila družba A., kraj dostave je bila ..., tožnik pa je iz ..., v ... pa ima sedež družba I., katere direktor je sicer prav tako G. G., sicer odgovorna oseba pri družbi A.; - tudi glede enega vozila, domnevno dobavljenega od nemške družbe B., davčni organ navaja dvom v to; ta družba po nemških podatkih ni nikoli nabavljala in prodajala avtomobilov, družba J. iz Maribora, ki naj bi sodeč po predloženem CMRju opravila prevoz tega avtomobila, ni lastnica tovornega vozila, ki naj bi bilo uporabljeno za prevoz, temveč to tovorno vozila pripada tretjemu, odgovorna oseba družbe J. pa je F. F., zastopnik slovaškega _missing traderja_ E., vsled česar davčni organ sklene, da so podatki o prevozu na predloženem CMR potvorjeni in lažni ter da dogodek ni nastal, kot ga je v poslovnih knjigah izkazal tožnik.

4. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Ni sledil tožnikovim očitkom o kršitvah pravil postopka, saj davčni organ tožniku ni ničesar prikrival, tožnik je imel možnost seznanitve ter tudi vpogleda v zadevo, zgolj to, da so se dokazi pridobivali tudi od drugih zavezancev ter tujih organov, pa ni sporno. Prav tako tudi ni prišlo do kršitev pravil o uporabi slovenskega jezika, saj so bila vsa pisanja organa v slovenskem jeziku, dokumentacija, ki jo je tožnik evidentiral v svojih evidencah, pa je bila tudi v tujih jezikih, a je tožnik ni predložil prevedene, saj mu je očitno takšna zadoščala. Tudi zaslišanja so bila izvedena ter zavrnjena zakonito, pomanjkljivosti listinskih dokazov pa ni mogoče sanirati z zaslišanji. Organ je utemeljeno dvomil v dobave s strani slovaške družbe, saj je tožnik le-te dokazoval s potvorjenimi CMRji, težišče odločitve pa je temeljilo na dejstvu, da tožnik ni dokazal, da bi mu vozila dobavili prav dvomljivi slovaška in nemška družba. Za družbo E. je bilo ugotovljeno, da aktivno sodeluje v mednarodnih davčnih utajah in posluje kot _missing trader_. Ta družba je pridobivala rabljena vozila z obračunanim DDV po splošni shemi pri dobaviteljih v drugih državah članicah, nato jih je po posebni shemi prodala kanalski družbi A., ta pa tožniku prav tako po posebni shemi. Pri tem družba A. ni izkazala, da bi bila sporna vozila dejansko kupljena na področju Slovaške, dobavo tožniku pa je izkazala le z izdanimi računi. Družba A. je bila, kot rečeno, kanalska družba in je na območju Slovaške izvajala davčno nevtralne transakcije, ki so učinke imele praviloma izven njene matične države, zaradi česar sama ni trpela davčne izgube ali drugih davčnih posledic. Razlogi za odločitev v konkretni zadevi temeljijo na dejstvu, da tožnik pri obravnavanih poslih nakupa avtomobilov od kanalske družbe A. in v enem primeru od družbe B., ki je poslovala kot neobstoječa družba, ni bil dobroveren oz. je vedel, da sodeluje pri transakcijah z namenom neupravičeno doseči nižjo davčno osnovo, tj. na subjektivnem elementu. Tožnik je namreč pri odmeri davka na motorna vozila predložil neverodostojne dokumente, da bi zabrisal podatke, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe v Nemčiji (lizing družbe), kljub temu pa je ob svoji prodaji teh vozil neupravičeno uporabil posebno shemo. Tožnik je prav tako predložil CMRje, ki so bili izdani zgolj navidezno in se prevozi niso zgodili, kot na njih zabeleženo. To kaže na tožnikovo vedenje, da pogoji za uporabo posebne sheme niso izpolnjeni, s čimer je tožnik pridobil neupravičeno davčno ugodnost. 5. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da je v zadevi prišlo do kršitev pravil postopka, ker tožniku niso bili posredovani vsi obremenilni dokazi in ker ni imel možnosti sodelovati pri vseh procesnih dejanjih, prav tako pa je toženka pri odločanju uporabila listine v tujih jezikih, ki niso bile prevedene v slovenščino, ter se je oprla na listine, ki se v upravnem spisu ne nahajajo. Tožniku tudi niso bile vročene listine, pridobljene po tem, ko je bil izdan zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru, četudi se izpodbijana odločba nanje sklicuje. Pri zaslišanju zakonitega zastopnika družbe A. G. G. tožnik ni mogel efektivno sodelovati, saj davčni organ tedaj tožnika ni obvestil o domnevnem neporočanju v sistemu VIES in tožnik o tem priče ni mogel zaslišati. Zakonitega zastopnika družbe B. pa toženka ni želela zaslišati, čeprav ob očitku, da ti dve družbi nista opravili dobav, to predstavlja relevanten in ustrezen dokazni predlog (pri čemer ni pomembno, ali bi ta priča v postopku sodelovala voljno ali ne).

6. Tožnik je tudi zahteval vročitev rezultatov poizvedb pri nemških pravnih osebah v zvezi s šestimi spornimi vozili, vendar tožniku to ni bilo vročeno. Zanika, da bi v zvezi z vozilom družbe K. predložil neverodostojno prometno dovoljenje; predložil je original, iz katerega izhaja, da je bila ta družba uporabnik vozila in ne njegov lastnik, tožnik tega tudi ni nikoli trdil. Tudi drugostopenjski organ ni odgovoril na tožnikove trditve v tej zvezi in je bila tožniku kršena pravica do izjave, saj se mu očita zloraba sistema DDV v zvezi domnevno neverodostojnimi dokumenti, ni pa pojasnjeno, v čem naj bi bil dokument neverodostojen. Tožnik je, glede na očitek, da družbi B. in A. nista dejanska dobavitelja, predlagal naj se sestavi celotna prodajna veriga, a je bilo to zavrnjeno. S tem je bil tožnik onemogočen, da bi dokazal upravičenost do uporabe posebne sheme. Podobno velja tudi glede poizvedb pri družbi L., ki ni bila lastnik vozila, pa je toženka kljub vsemu poizvedovala pri njej, namesto pri lastniku, družbi M. Tožnik z listinami o tem, kje je njegov dobavitelj kupil vozila, razumljivo ne more razpolagati, zato je predlog za sestavo verige nakupov podal, da bi dokazal resnično prodajno verigo. Enako velja tudi glede družb N., O. in P. Če bi toženka sledila tožnikovim dokaznim predlogom, bi ugotovila, da tožnik vozil ni kupil od leasingodajalcev, temveč so le-ti vozila prodali na prostem trgu dobaviteljem tožnika oz. še kakšnim vmesnim kupcem. Tudi argumentacija, da so leasingodajalci „praviloma DDV zavezanci“, ni konkretizirana in toženka tega sploh ni ugotavljala. Tožnik je predlagal opravo poizvedb pri dejanskih lastnikih vozil, ali so zavezanci, a se toženka do tega niti ni izrekla niti tega ni izvedla.

7. Očitki toženke v zvezi z družbo E. temeljijo predvsem na izjavah R. R. in S. S., zato je tožnik zahteval njuno zaslišanje, saj ni imel možnosti prisostvovati pridobitvi njune izjave niti jima kako drugače zastavljati vprašanj; a je toženka kljub temu slepo verjela podatkom slovaških davčnih organov, tožnik pa je bil v postopku pridobivanja dokazov brez pravic. Pri tem ni sporna mednarodna izmenjava podatkov, temveč da je bil tožnik obravnavan kot objekt postopka. Glede na nasprotje med izjavo priče T. T., računovodje družbe A., da ni imel dokumentov o nakupu vozil na Slovaškem, in izjavo G. G., da je ravno priča T. T. dejal, da je z računi dobavitelja vse v redu, ter glede na to, da je T. T. razpolagal z vsemi listinami, je situacija ostala nerazjasnjena. Tožnik je zato izrecno predlagal zaslišanje T. T. in tudi soočenje med tema dvema pričama, a se davčna organa o tem nista opredelila. Tožnik je prav tako zahteval zaslišanje H. H. in F. F. in ni razumljivo, zakaj toženka tega ni izvedla, pri tem pa je še napravila vnaprejšnjo dokazno oceno, ko je tem pričam odrekla verodostojnost. 8. Davčni organ je prav tako komuniciral glede prevoznih listin z neznanimi osebami kar prek elektronske pošte, o čemer tožnika nikoli ni obvestil in mu tudi ni omogočil, da bi lahko tudi sam komuniciral s temi osebami. Za takšno postopanje podlage v procesni zakonodaji ni. Prav tako tožnik s temi odgovori ni bil seznanjen, čeprav toženka priznava, da je odgovore prejela šele po izdaji zapisnika, in čeprav je tožnik izrecno zahteval, naj se zasliši vsaj V. V., a se toženka na to ni odzvala.

9. Po tožnikovem mnenju bi bilo treba za naložitev dodatne davčne obveznosti v zvezi z nakupom vsakega posameznega vozila obrazložiti, zakaj bi pri nakupu morala biti uporabljena splošna shema in da je tožnik za to vedel oz. bi za to moral vedeti. Ker je tožnik vozila kupoval od družb A. in B., bi morala toženka obrazložiti, na kakšen način sta ti dve družbi kršili predpise in kako je tožnik za to vedel. Če sta bili ti dve družbi upravičeni do uporabe posebne sheme, je enako veljalo tudi za tožnika. Ključna predpostavka za obdavčitev tožnika je torej, da sta omenjeni družbi zlorabili posebno shemo obdavčitve, nadaljnja predpostavka pa je, da je tožnik za to vedel. 10. Tožnik zanika tudi, da bi bila podana razhajanja med fakturami družb E. in A. Te listine kot prvo niso prevedene v slovenščino, zato ni mogoč preizkus v tem delu; s spletnimi prevajalniki pa je tožnik tudi ugotovil, da razhajanj ni, saj npr. za prvo vozilo izhaja, da ga je E. dobavila A. 6. 3. 2017, ta pa tožniku 10. 3. 2017; ne drži torej, da bi A. z vozilom razpolagal, še preden ga je prejel. Poleg tega so bile vse dobave dogovorjene vnaprej, kot je izpovedal tudi priča G. G. Tožnik tudi ponovno opozarja, da družba A. ni zavezanec za DDV, zato vozil nikakor ne bi mogla zaračunati po splošni shemi. Dobava vozil s strani te družbe pa je dokazana s pričanjem obeh zakonitih zastopnikov, fakturami, denarnim tokom itd., le domnevno neverodostojni CMRji govorijo o nasprotnem, vendar pa tožnik v zvezi z njimi ni mogel sodelovati pri pridobivanju pojasnil prevoznikov.

11. Glede poslovanja z družbo B. se je toženka oprla na odgovor nemških davčnih organov, ki pa ga tožniku nikoli ni predočila in ne drži, da bi bil tožnik z njim seznanjen z vročitvijo zapisnika in sklepa o zavarovanju. Toženka se je na ta odgovor sicer sklicevala, ni pa ga tožniku nikoli vročila, kljub njegovim pozivom, naj to stori. Kot rečeno, tudi ni bil zaslišan zastopnik te družbe, Z. Z. Zakaj je toženka to družbo označila za sumljivo, pa tudi ni jasno, saj je tožniku vozilo dobavila. Prav tako ni bil zaslišan U. U., ki je bil očitno podizvajalec družbe J. in je opravil prevoz, niti F. F., ki bi lahko izpovedal o tem.

12. Sklepno tožnik izpostavlja še, da se toženka ni opredelila glede treh vozil, lastniki katerih so bili, po prometnih dovoljenjih sodeč, fizične osebe, zaradi česar je jasno, da splošna shema v teh primerih ni mogla biti uporabljena, zato do zlorabe ni moglo priti.

13. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe. Ponavlja svoja dosedanja stališča in navaja, da je tožnik od družb A. in B. res prejel račune, vendar ti niso izkazovali resničnih poslovnih dogodkov. Tožnik je tudi že v postopku odmere drugega davka predložil neverodostojne listine zaradi zabrisanja podatkov, da so bili zadnji lastniki spornih vozil iz Nemčije. Zadeva temelji na tožnikovem subjektivnem elementu, tj. vedenju o goljufiji. Tožnik je bil seznanjen z vsemi pomembnimi dejstvi in ugotovitvami, imel je možnost pridobiti vse ključne listine in podatke. Neposrednih listinskih dokazov, tj. potvorjenih CMRjev, pa ni mogoče nadomestiti z nobenim zaslišanjem, zato tem predlogom ni bilo ugodeno.

14. Tožnik je naknadno vložil še pripravljalno vlogo, v kateri ob sklicevanju na načelo enakosti zahteva, da se njegovi tožbi ugodi iz enakih razlogov, kot je bilo ugodeno pritožbi družbe Ž., d. o. o., ki je na enak način kupovala rabljena vozila po posebni shemi od družbe E. in družbe B., sprva pa ji je bila izdana enakovrstna prvostopenjska odločba, kot je izpodbijana. Na drugi stopnji je ta zavezanec uspel ob presoji, da prvostopenjski davčni organ ni pojasnil, kako naj bi ta zavezanec aktivno sodeloval v verigi preprodaje, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, kdo je vozila temu zavezancu dobavil, glede na to, da je ugotovljeno, da so vozila fizičnim osebam bila prodana. V ponovljenem postopku je bil nato postopek zoper tega zavezanca ustavljen. Tožnik meni, da tudi v njegovem primeru inšpektor ni pojasnil, kakšna naj bi bila tožnikova aktivna vloga, od kod naj bi tožnik vozila pridobil in kako naj bi vedel, da sodeluje pri utaji. Glede na to, da sta tožnik in omenjeni zavezanec kupovala vozila od istih dobaviteljev in na povsem enak način, postopke pa je v obeh primerih vodil isti inšpektor, se tožnik zavzema za ugodilno sodbo, predloži pa tudi prvostopenjsko odločbo, izdano družbi Ž., omenjeno drugostopenjsko odločbo, izdano isti družbi, ter zapisnik iz ponovnega postopka, iz katerega izhaja, da bo postopek ustavljen (A4-A6).

15. Toženka je odgovorila, da vztraja, da je tožnik razpolagal s podatki, na podlagi katerih je bil vzpostavljen dvom v upravičenost uporabe posebne sheme s strani dobaviteljeve A. in B., ter se mu očita, da je zaradi nezadostne skrbnosti prezrl dejstva, ki kažejo na utajo, s čimer se je tudi sam neupravičeno izognil obračunu davka po splošni shemi. Navedbe iz tožnikove pripravljalne vloge se nanašajo na drugega zavezanca, odločitev, sprejeta pri drugem zavezancu, pa nima vpliva na odločitev v tej zadevi. Poleg tega ne gre za isto dejansko stanje in podlago, kot tudi ne za poslovanje z istimi tujimi družbami (razen družbe B.). Zato toženka vztraja pri predlagani zavrnitvi tožbe.

16. Tožba je utemeljena.

17. V določbah poglavja 4.a) ZDDV-1 je vsebovana Posebna ureditev za obdavčljive preprodajalce, ki predstavlja zakonsko podlago za odločanje v konkretnem primeru. Po 102. členu ZDDV-1, ki sodi v okvir omenjenega poglavja, kot splošno velja, da se za dobave rabljenega blaga, ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, uporablja posebna ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec v skladu s to ureditvijo.

18. Nadalje so v 103. členu določeni pogoji za uporabo te ureditve, in sicer je določeno, da se posebna ureditev uporablja za dobave blaga iz prvega odstavka 102. člena (in s tem tudi rabljenih osebnih vozil), ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec v primeru, če mu je to blago v Uniji dobavila ena od naslednjih oseb: a) oseba, ki ni davčni zavezanec, b) drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega zakona, c) drug davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV v skladu s posebno ureditvijo za male davčne zavezance, če gre za osnovna sredstva in d) drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga obdavčena z DDV po posebni ureditvi. Ta člen določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se pri dobavi lahko uporabi posebna shema, s čimer v bistvu opredeljuje osebe, od katerih obdavčljivi preprodajalec praviloma kupuje; posebno ureditev lahko torej uporabi le zavezanec, ki nabavlja od v tem členu navedenih oseb.1

19. V konkretnem primeru je sporna uporaba posebne ureditve pri (nadaljnji) prodaji rabljenih osebnih vozil, ki sta jih (oz. naj bi jih) tožniku dobavili družbi A. in B. Tožniku je družba A. zaračunala 27 rabljenih vozil, družba B. pa enega, pri čemer sta obe tožniku vozila zaračunali z uporabo posebne sheme - to ni sporno. Se pa že v tej zvezi kaže prva nejasnost izpodbijane odločbe, namreč iz nje ne izhaja, neizpolnjevanje katerega pogoja za posebno ureditev se dejansko očita tožniku. Iz tega nespornega dejanskega stanja bi lahko sledilo, da je vprašljivo izpolnjevanje pogoja iz točke d) citiranega 103. člena ZDDV-1. Vendar pa se tozadevno v izpodbijani odločbi le nediferencirano navaja, da tožnik ni izpolnjeval pogojev v skladu z določili 102.‑104. člena ZDDV-1 (str. 46 izpodbijane odločbe) ter da je uporaba posebne sheme možna le, če vozila zavezancu dobavi oseba, ki ni davčni zavezanec, drug pri dobavi oproščen zavezanec ali drug zavezanec, oproščen obračunavanja DDV po posebni ureditvi za male zavezance (str. 3 in 50 izpodbijane odločbe). V odločbi drugostopenjskega davčnega organa pa se celo citira točka a) 103. člena ZDDV-1, češ da tožnik ni verodostojno dokazal dejanske nabave od slovaške družbe, ki ni zavezanec za DDV (str. 25 in 27 drugostopenjske odločbe).

20. Nadalje pa se tožniku z izpodbijano odločbo očita, da ni bil dobroveren in da je vedel, da sodeluje pri transakcijah z namenom neupravičeno doseči nižjo davčno stopnjo. Očita se mu torej, da je podan t.i. subjektivni element. Skladno s sodbo SEU C-624/15 zavezancu, ki prejme račun z maržno ureditvijo, ni mogoče zavrniti pravice do maržne ureditve, tudi če dobavitelj v resnici ni uporabil te ureditve, razen če zavezanec ni ravnal v dobri veri ali ni sprejel vseh možnih razumnih ukrepov, da bi se prepričal, da ne sodeluje v davčni utaji. Tozadevno sodišče pritrjuje tožniku, da bi moral davčni organ najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo (torej kdo in kako je storil goljufijo), ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, tj. ni opredeljeno, kako naj bi tožnik dejansko aktivno sodeloval pri utaji, glede na to, da med strankama ni sporno, da je tožnik rabljene avtomobile dejansko imel na zalogi in jih je tudi prodal končnim kupcem. Ni torej ugotovljeno, kdo naj bi tožniku predmetna vozila dejansko dobavil, glede na to, da je bilo težišče odločitve na tem, da tožnik ni dokazal, da naj bi mu vozila dobavili prav dvomljivi slovaška in nemška družba.

21. Tožnik je v postopku predlagal, naj davčni organ izvede dokazni postopek in ugotovi točno verigo nakupov, prav tako je med drugim predlagal, naj davčni organ zasliši tudi zakonitega zastopnika družbe B., glede zakonitega zastopnika družbe A. pa davčnemu organu očita, da sam ni mogel učinkovito sodelovati pri njegovem zaslišanju, saj tedaj še ni bil seznanjen z očitkom, da ta družba naj ne bi poročala o svojih dobavah. Tudi po presoji sodišča bi bilo navedeno potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja, glede na to, da se ugotavlja, da naj družbi A. in B. ne bi dobavili vozil tožniku.

22. Sodišče tožniku pritrjuje tudi glede očitka, da davčna organa nista konkretizirala svojih očitkov o neverodostojnosti dokumentov, ki naj bi jih tožnik predložil v postopku odmere davka na motorna vozila, v zvezi s čimer se tožniku očita, da je davčni organ spravil v zmoto. Ni jasno, ali naj bi tožnik sporne dokumente na kakršenkoli način predrugačil oz. v čem je njihova neverodostojnost, prav tako pa ni jasno, na kakšni podlagi se postopek odmere davka na motorna vozila povezuje s tu obravnavanim postopkom nadzora DDV.

23. Sklepno sodišče še pritrjuje tožbenemu očitku, da je procesno nepravilna komunikacija prvostopenjskega davčnega organa s pričami kar prek elektronske pošte. Najprej zato, ker 146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se subsidiarno uporablja v davčnem postopku, določa v tretjem odstavku, da mora biti stranki, med drugim, omogočeno da sodeluje pri izvedbi dokazov. Pošiljanje elektronskih sporočil s strani prvostopenjskega davčnega organa in prejemanje odgovorov nanje, pri čemer tožnik osporava siceršnje ugotovitve davčnega organa glede opravljenih prevozov, tudi po presoji sodišča ni v skladu z navedeno določbo in tožniku ne omogoča sodelovanja v dokaznem postopku. Nadalje pa ima tožnik tudi prav, ko izpostavlja, da so bila predmetna elektronska sporočila poslana neznanim osebam. Pošiljanje sporočil na splošne elektronske naslove (_office@_..., kot izhaja iz izpodbijane odločbe, str. 20) tudi po presoji sodišča ni primerno iz več razlogov, med drugim ker ni jasno, kdo je njihov prejemnik in ali jih naslovnik dejansko prejme (dodatno pa se nakazujejo še nekatera druga vprašanja, denimo glede morebitnega razkrivanja tajnosti neznanim osebam, mednarodnega prava in pristojnosti za izvajanje procesnih dejanj v tujini). Prav tako pa tudi iz razloga, ker je davčni organ prejel odgovor od osebe, ki naj bi bila računovodja enega od domnevnih prevoznikov, pri čemer pa pravzaprav ni mogoče verificirati, ali je bila dotična oseba resnično pooblaščena za dajanje izjav v njegovem imenu.

24. Sodišče je glede na navedeno na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da ponovno odloči v zadevi, pri čemer naj jasno opredeli pravno podlago za svojo odločitev, konkretizira subjektivni element in očitke o neverodostojnosti dokumentov, tožniku pa omogoči polno sodelovanje v ugotovitvenem postopku. Tožnik je sicer predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije (to je odpravo izpodbijane odločbe), vendar sodišče na to ni vezano2 in je tožbi ugodilo kot bi bil podan izpodbojni predlog.

25. Sodišče je pri tem lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

26. Glede na ugoditev tožbi je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22% DDV, skupaj 347,70 EUR, s pripadki. Kar tožnik zahteva več ali drugače, ni utemeljeno.

1 Povzeto po komentarju k 103. členu v Vraničar in Beč, Zakon o davku na dodano vrednost s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 705. 2 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.