Jedro

Svoboda urejanja obligacijskih razmerij je omejena z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo. V nasprotju z navedenimi postulati sklenjeno in izvajano poslovno razmerje je nično tudi glede na določbo 103. člena ZOR.

Nemoralo tožeče stranke kot najemodajalke (s posledično ničnostjo najemne pogodbe) bi bilo mogoče zatrjevati le tedaj, če bi tožeča stranka vrednosti vlaganj ne povrnila z nezaračunavanjem v okviru najemnine ali z njeno oprostitvijo, višino najemnine pa določila glede na novo vrednost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu I 2002/00035 z dne 28. 2. 2002, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.238.750,72 SIT (9.342,14 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov - v seštevku dosojenega - od 26. 5. 2001 oziroma 26. 12. 2001 dalje do plačila. Pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po kateri naj bi tožeča stranka bila dolžna plačati tožencu skupni znesek 243.837.859 SIT (1.017.517,30 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2003 oziroma od 1. 7. 2005 dalje do plačila. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlaga, po kateri je bil dogovor, izhajajoč iz pogodbe o najemu poslovnega prostora, sklenjen v toženčevo korist, drži le deloma. Prezrta je namreč določba 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri so nična obligacijska razmerja, ustanovljena v nasprotju z moralo, ustavnimi načeli in prisilnimi predpisi. Najemna pogodba je sicer določala, da se najemnina poračuna z vloženimi investicijami, ni pa določila, na kakšen način in s kakšnimi izhodišči. Tožeča stranka je najemnino namreč izračunala na novo, ko je toženec lokal ustrezno adaptiral in mu dal bistveno višjo vrednost in kvaliteto. Noben veljaven predpis ne določa, da je mogoče po povečanju vrednosti lokala, ki jo je izvršil najemojemalec, glede na takšno vrednost izračunati novo najemnino in jo nato poračunati z investicijami. Gre za nično pogodbo v skladu z določbo 10. in 103. člena ZOR. Terjatev iz naslova investicij je toženec sicer odstopil D. C., vendar pa ta ni bila znana po višini. C. je dal tožencu posojilo, zato bi bilo mogoče odstop v zavarovanje ugotoviti le do zneska višine posojila, presežek pa bi bilo moč pobotati. Ni res, da bi toženec ne imel terjatve, ki bi jo lahko uveljavljal v pobot. Tudi zavrnitev zahtevka iz naslova odškodnine za neposlovno škodo s sklicevanjem na zastaranje je preuranjena. Pri Upravni enoti ... bi bilo treba poizvedeti, kdaj so se izvajali gradbeni posegi v okolici lokala, ki ga je toženec imel v najemu.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (371. člen ZPP). To pa ne pomeni, da bi moralo opraviti preizkus v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 2. točka drugega odstavka 370. člena ZPP) tudi tedaj, kadar revident v reviziji ta revizijski razlog le omeni, pa ga z ničemer ne konkretizira. Prav to je mogoče očitati vloženi reviziji. Domnevnih procesnih kršitev ne identificira, kolikor pa trdi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in da je zgrešena tudi sprejeta dokazna ocena, pa skuša prevrednotiti dejansko stanje, kar po določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na revizijski stopnji ni dopustno.

7. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je pravilna tudi v izpodbijani sodbi sprejeta pravna presoja. Ni res, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do določbe 10. člena ZOR. Svoboda urejanja obligacijskih razmerij je omejena z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo. V nasprotju z navedenimi postulati sklenjeno in izvajano poslovno razmerje je nično tudi glede na določbo 103. člena ZOR. Vendar pa najemni pogodbi, ki sta jo pravdni stranki sklenili za gostinski lokal v lasti tožeče stranke, napak v navedeni smeri ni mogoče očitati. V januarju 1994 sklenjena najemna pogodba je po dejanskih ugotovitvah upoštevala obojestransko korist: tožeči stranki ni bilo treba investirati v lokal zaradi njegove usposobitve in izboljšave, tožencu pa so denarni vložki bili sprva upoštevani tako, da nekaj let najemnine ni plačeval, kasneje pa le v primerno zmanjšanem obsegu. Obojestranski interes ob izvajanju najemne pogodbe, torej kaže na upoštevanje dobrih običajev (morale) na obeh straneh. Do spora je prišlo šele potem, ko se je toženec v letu 2001 uprl plačevanju najemnine. Njegova ocena razlogov, ki so ga vodili v prenehanje plačevanja najemnine, se je izkazala kot subjektivna, to pa velja tudi za stališče o ničnosti najemne pogodbe.

8. Revizijsko sodišče se strinja s pravno razlago, ki jo sprejema izpodbija sodba, da je bil dogovor o postopnem odplačevanju vlaganj stvar svobodne volje obeh strank. To pa ne pomeni, da bi tožeča stranka kot najemodajalka zato ne mogla – po končani adaptaciji – zaračunati višje najemnine od tiste, ki bi bila morda izračunana od vrednosti lokala pred adaptacijo. Nemoralo (s posledično ničnostjo) bi bilo mogoče zatrjevati le tedaj, če bi tožeča stranka vrednosti vlaganj ne povrnila z nezaračunavanjem v okvir najemnine ali z njeno oprostitvijo, višino najemnine pa določila glede na novo vrednost. O navedenem ima izpodbijana sodba razumljive in obširne razloge, s katerimi se revizijsko sodišče v celoti strinja.

9. Ne glede na to, da tožena stranka med pravdo formalnega pobotnega ugovora niti ni postavila, saj je na glavni obravnavi 4. 7. 2005 zatrjevano 50 % vrednost neamortiziranih investicij v znesku 21.000.000 SIT prištela k znesku zatrjevane neposlovne škode v višini 220.837.859 SIT in skupni znesek 243.837.895 SIT uveljavila z nasprotno tožbo, je o takšnem „pobotu“ z izpodbijano sodbo pravilno odločeno. Del investicij, ki še ni bil poračunan z najemninami, je bil namreč kot terjatev toženca do tožeče stranke odstopljen D. C. v zavarovanje posojila, ki ga je ta dal tožencu. Sodišče prve stopnje je v tem obsegu ugotovilo, da je D. C. v letu 1999 zoper obe pravdni stranki vložil tožbo na vrnitev posojila. Ne glede na to je zaradi odstopa terjatve nastopila situacija, ko bi zaradi nevrnitve posojila C., ta od tožeče stranke zahteval izplačilo neporačunanih investicijskih vlaganj. Izpodbijana sodba je zato utemeljeno sprejela oceno sodišča prve stopnje, da „toženec nima terjatve do tožeče stranke, ki bi jo lahko uveljavljal v pobot“. Del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, ki se nanaša na terjatev iz naslova vračila neamortiziranih investicij, torej ni utemeljen. V tem obsegu je nejasna revizijska trditev, da se je cesija nanašala le na terjatev toženca do tožeče stranke do višine od C. prejetega posojila in da bi eventualni presežek bilo mogoče pobotati. Po eni strani je ta trditev nekonkretizirana in je ni mogoče preizkusiti, po drugi strani pa obvelja, da je bila v zavarovanje (445. člen ZOR) cedirana terjatev v celoti.

10. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se nanaša na povrnitev izgubljenega dobička je bil utemeljeno zavrnjen zaradi zastaranja. Gre za odškodninsko terjatev, ki glede na določbo 376. člena ZOR zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Sodišče prve stopnje je v tej smeri ugotavljalo dejansko stanje s stališča, kdaj so prenehala javna dela v bližini spornega lokala, ki so povzročila upad gostov v lokalu in manjši zaslužek. Vpogledalo je listine in fotografije ter zaslišalo priče. Ugotovilo je, da toženec ni dokazal, da bi tožeča stranka izvajala javna dela v bližini lokala po oktobru leta 2001. Glede na datum vložitve nasprotne tožbe je zato zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi nastala pred tem, zastaran. Revizija sicer posega v dokazno oceno o tem, ali so izvedeni dokazi o dokončanju del verodostojni, vendar jo – kot je že povedano – zadeva prepoved izpodbijanja dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji (tretji odstavek 370. člena ZPP). V ta okvir sodi tudi trditev, da bi morali biti izvedeni vsi dokazi, ki jih je tožena stranka predlagala. Revizijsko vztrajanje pri njihovi izvedbi trči tudi na prepoved navajanja novih dejstev na revizijski stopnji (372. člen ZPP).

11. Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo v skladu z določbo 378. člena ZPP.