Jedro

Glede na dosedanji potek bolezni (primerjava CT slik iz leta 1999 in 2004) ne kaže na napredovanje bolezni, to pa pomeni, da drugih invazivnih preiskav pri tožniku ni mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da simptomi, ki jih je tožnik navajal, niso posledica azbestne bolezni, je pa bil zaradi ugotovljene azbestne bolezni podvržen različnim preiskavam. V bodoče bo tudi tem preiskavam podvržen, ker je potrebno to bolezen nadzorovati. Za vse nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel in ki jih bo v bodoče še imel, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravično odmerjena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se pravilno glasi: "Tožena stranka S.A., je dolžna plačati tožeči stranki D.G., 2.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.12.2002 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za TOM, od 28.06.2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 35.119,00 SIT." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 26.200,00 SIT v 15-ih dneh.

Zavrne se predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 04.12.2002 do 18.06.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 19.06.2004 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Tožečo stranko pa je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 92.898,00 SIT. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in je zbolel za poklicno boleznijo plake parientalne plevre, zato mu pripada odškodnina in sicer za fizične bolečine in nevšečnosti 500.000,00 SIT, za strah 1.000.000,00 SIT, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, kajti ugotovilo je, da splošne življenjske aktivnosti pri tožniku zaradi opisane bolezni niso bile prizadete.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka v delu, v kolikor je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen. Uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu, zlasti pa zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožnika je dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 500.000,00 SIT vsekakor prenizka. Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine za telesne bolečine se je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenke dr. M.D.F., ki je ocenila, da simptomi, ki jih ima tožnik niso specifični za plevralne plake in jih zato ni upoštevalo. Tožnik opozarja, da izvedenka ni izrecno izključila simptomov in jih tudi ni z gotovostjo pripisala kakšni drugi bolezni. Kot možnost je navedla, da je dražeč kašelj pri tožniku posledica dolgoletnega kajenja ali pa je lahko psihosomatsko pogojen zaradi vedenja, da se pri azbestnih boleznih razvije kašelj. Tu si izvedenka prihaja v nasprotje, saj najprej zatrjuje da simptomi tožnika niso specifični za njegovo azbestno bolezen, nato pa navede kot možen vzrok tožnikovega kašlja vedenje, da se pri azbestnih boleznih lahko razvije kašelj. V vsakem primeru bi torej sodišče moralo glede na navedene ugotovitve tožnikov kašelj priznati kot zelo verjetno posledico njegove azbestne bolezni, pa četudi je ta psihosomatsko pogojen. Nikakor ni mogoče slediti izvedenki, da pri tožniku drugih preiskav v bodoče ni pričakovati, pri čemer se sklicuje na dosedanji razvoj bolezni. Splošno znano dejstvo je namreč tudi to, da za eno od najhujših oblik azbestne bolezni, maligni mezoteliom lahko zbolijo že osebe, ki so bile za kratek čas izpostavljene minimalni količini azbestnega prahu. Sodišče pa ni povzelo, da je bil tožnik izpostavljen izjemno visokim koncentracijam cement-azbestnega prahu. Ob tem je potrebno ponoviti, da je že interdisciplinarna skupina strokovnjakov pri verifikaciji za tožnika ugotovila sum na začetno plevropulmonalno azbestozo, kar pomeni napredovanje v hujšo obliko azbestne bolezni. Tožnik je v zvezi s svojo azbestno boleznijo opravil že veliko pregledov in bil izpostavljen številnim ionizirajočim žarkom pri RTG in CT slikanjih, ki so zdravju škodljivi. Izpostavljenost tem žarkom pa tudi povečuje možnost za nastanek pljučnega raka. Tožnik je tudi 6-krat opravil spirometrijo, ki sicer ni boleča preiskava, vendar je za preiskovanca neprijetna. Vse to pa pomeni, da je sodišče nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje in zato nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je primerna odškodnina za utrpele in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 500.000,00 SIT primerna.

Prav tako je po mnenju pritožbe odškodnina za pretrpljeni in bodoči strah v znesku 1.000.000,00 SIT prenizka. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo dejstvo, da gre pri tožniku za konstanten, intenziven, ne le zmerno intenziven strah, kot je navedla izvedenka. Tožnik se zaveda možnosti napredovanja svoje azbestne bolezni in mu je iz okolja v katerem živi tudi dobro poznano, kakšne so posledice najhujših oblik azbestnih bolezni, pljučnega raka in malignega mezotelioma. Tožnik je povedal, da je moral skrbeti za svojega očeta, ki je prav tako zbolel za azbestno boleznijo in to v najhujši obliki in je za njo tudi umrl. Za enako vrsto azbestne bolezni je zbolela tudi njegova žena. Prav tako so mu poznani tudi številni primerni prijateljev in sodelavcev, ki so zboleli in nekateri tudi že umrli. O splošno znanem dejstvu, da so prognoze azbestnih bolezni nemogoče oziroma njihovega napredovanja ni mogoče napovedati, je tožnikov strah tudi objektivno utemeljen. Vsekakor pa gre pri tožniku za strah največje intenzitete, saj gre za strah pred smrtjo, ki je gotovo najintenzivnejši strah.

Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, ko tožniku ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tožnik od ugotovitve azbestne bolezni ne more opravljati vseh del kot pred ugotovitvijo te bolezni. Vsa dela, ki jih še zmore opravljati pa opravlja s povečanim naporom. Tožnik je relativno mlad, star je 56 let in bi moral biti po normalnem teku dogodkov, še vedno na višku aktivnosti. Zaradi zdravstvenih težav, ki jih ima, teh izvedenka izrecno ni pripisala azbestni bolezni, vendar pa jih tudi ni z gotovostjo izključila, se tožnik počuti omejen in prikrajšan. Vse vpliva na njegovo duševnost, zaradi česar trpi duševne bolečine. Tožnik se zaveda bolezni in tudi možnosti njenega napredovanja, kar lahko privede do še večje omejenosti. Tako zavedanje povzroči ohromitev aktivnosti, strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kar je prisotno tudi pri tožniku, saj je zaradi svoje bolezni opustil tako napornejša dela doma, kot tudi pomoč bratom in svaku pri delih na kmetiji in vinogradih, hojo v hribe, nabiranje gob in zelišč, česar vsega ne zmore več.

Tožeča stranka še opozarja, da mora sodišče pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo za vsak primer posebej v prvi vrsti upoštevati predvsem individualne okoliščine primera ter se mora pri tem držati tudi okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa. Ob tem poudarja, da je za isto obliko azbestne bolezni zbolela tudi njegova žena M.G., ki je bila prav tako zaposlena v S.A. in ima približno enake zdravstvene težave kot tožnik. S prvostopenjsko sodbo naslovnega sodišča ji je bila prisojena denarna odškodnina za nematerialno škodo v višini 2.500.000,00 SIT. Glede na navedeni primer in na druge primere sodne prakse ter ob upoštevanju njihove primerljivosti je tožnik prepričan, da je sodišče odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne in duševne bolečine ocenilo prenizko. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper obrestni del izpodbijane sodbe ker meni, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.06.2002 in Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur.l. RS, št. 56/2003). Tožniku pripadajo obresti po obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero od 01.01.2002 do 27.06.2003 ter po obrestni meri zamudnih obresti od 28.06.2003 dalje do plačila.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki prereka pritožbene trditve v celoti in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, kajti to je po mnenju tožene stranke pravilno ugotovilo vse pravno pomembne dejanske okoliščine in na te pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je utemeljena v navedenem obsegu.

Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede utrpelih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ponovno v pritožbi kritizira mnenje izvedenke dr. M.D.F., katero napada z pripombami, ki so nestrokovne in tudi neargumentirane. Le polemično razpravljanje pa ne more izvedeniškega mnenja izpodbiti, kar je že sodišče prve stopnje izrecno povedalo. Res je tožnik izpovedal, ko je bil zaslišan, da ga zaradi azbestne bolezni duši in stiska v prsih, da bolečine čuti v predelu reber in da močno kašlja, zlasti zjutraj, da ima vročino ter da se poti. Izvedenka je jasno zaključila, da gre za psihosomatske težave, ki pa niso v zvezi z azbestno boleznijo, saj plake parientalne plevre ne povzročajo takšnih težav, kot jih opisuje tožnik. Prav tako ne gre za nasprotje, kot ga izvedenki očita pritožba, češ da najprej ugotovi, da simptomi tožnika niso specifični za njegovo azbestno bolezen, nato pa navede kot možen vzrok tožnikovega kašlja vedenje, da se pri azbestnih boleznih lahko razvije kašelj. Izvedenka je namreč jasno povedala, da se kašelj razvije pri napredovanju bolezni pri začetni bolezni, kot so plake parientalne plevre pa se kašelj ne pojavlja. Laično je torej naziranje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo pri tožniku upoštevati kašelj kot verjetno posledico njegove azbestne bolezni, čeprav je psihosomatsko pogojen. Napačno tudi pritožba interpretira mnenje izvedenke češ, da v bodoče pri tožniku ni mogoče pričakovati drugih preiskav. Izvedenka je namreč jasno povedala, da drugih preiskav, razen rednih, pri tožniku ni mogoče pričakovati, v kolikor se ne razvijejo druge azbestne bolezni. Glede na dosedanji potek bolezni (primerjava CT slik iz leta 1999 in 2004) ne kaže na napredovanje bolezni, to pa pomeni, da drugih invazivnih preiskav pri tožniku ni mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da simptomi, ki jih je tožnik navajal niso posledica azbestne bolezni, je pa bil zaradi ugotovljene azbestne bolezni podvržen različnim preiskavam (2-krat CT preiskavi prsnega koša z visoko ločljivostjo, 4-krat rentgensko slikan in 6-krat je bila pri njem opravljena spirometrija, ki pa ni boleča). V bodoče bo tudi tem preiskavam podvržen, ker je potrebno to bolezen nadzorovati. Za vse nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel in ki jih bo v bodoče še imel, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravično odmerjena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT.

Prav tako, po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno tožniku ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tožnik v pritožbi ponovno opisuje vse težave, ki jih ima, o katerih pa je že obširno povedal sodišču prve stopnje, ko je bil zaslišan in izrecno vztraja, da bi mu moralo sodišče priznati odškodnino, saj mu je njegova bolezen povzročila omejitev življenjskih aktivnosti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni dvoma o tem, da tožnik ima opisane težave, vendar pa te niso posledica azbestne bolezni, kar je izrecno poudarila izvedenka v svojem izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje torej ni imelo podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti.

Pač pa je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljena pritožba tožnika glede višine odmerjene odškodnine za strah. Čeprav je res, kot sodišče ugotavlja, da izvedenka pri tožniku ni ugotovila jasnega napredovanja bolezni, ni pa izključila možnosti napredovanja. Tožnik se zaveda možnosti napredovanja bolezni, kajti iz okolja v katerem živi, mu je dobro poznano, da lahko bolezen napreduje. Kakšne so posledice najhujših oblik azbestnih bolezni pa tudi ve, kajti zaradi najhujše oblike azbestne bolezni je umrl njegov oče, za azbestno boleznijo je zbolela njegova žena, številni prijatelji in sodelavci. Pri tožniku gre za intenziven strah, ki po mnenju pritožbenega sodišča opravičuje višjo odškodnino kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje. Prav zaradi upoštevanja okoliščin primera ter okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa, je pritožbeno sodišče odškodnino za strah tožniku zvišalo za 500.000,00 SIT. Ni pa se mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da je potrebno odškodnino izenačiti, kot to zatrjuje pritožba in primerja odškodnino, ki je bila dosojena na prvi stopnji njegovi ženi M.G..

Pravilno tudi pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje pri obrestnem delu zahtevka ni upoštevalo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.06.2002. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tudi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v obrestnem delu tako, kot je razvidno iz izreka.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo na novo odločiti tudi o stroških celotnega postopka. Uspeh tožeče stranke v sporu je sedaj približno 25%. Stroške tožeče stranke je že sodišče prve stopnje pravilno odmerilo na znesek 658.235,00 SIT, kar glede na 25% uspeh znaša 164.558,00 SIT. Stroški tožene stranke znašajo 266.236,00 SIT, katere je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo in glede na njen uspeh v sporu 75%, ti znašajo 199.677,00 SIT. Po pobotanju obeh stroškovnih zahtevkov je zato tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 35.119,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je v pritožbi uspela s približno 10% svojega zahtevka. Zato ji je tožena stranka v tem razmerju dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene na 262.000,00 SIT, kar znaša 26.200,00 SIT. Pritožbeno sodišče je tudi te stroške odmerilo skladno z veljavno Taksno in Odvetniško tarifo. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, kajti ti niso bili potrebni, saj z odgovorom na pritožbo tožena stranka ni ničesar doprinesla k razjasnitvi zadeve.