Jedro

Sodišče na območju Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tem sporu, vsled česar je tožbo zavrglo. Ob predhodnem preizkusu tožbe je ugotovilo, da je toženec oseba s stalnim prebivališčem v Ruski federaciji, torej v državi, ki ni država članica v smislu Uredbe ES 44/2001, ki določa pogoje pod katerimi je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je po vložitvi tožbe, s katero je tožeča stranka zahtevala plačilo 2.798,80 EUR sklenilo, da sodišče na območju Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tem sporu, vsled česar je tožbo zavrglo. Ob predhodnem preizkusu tožbe je ugotovilo, da je toženec oseba s stalnim prebivališčem v Ruski federaciji, torej v državi, ki ni država članica v smislu Uredbe ES 44/2001, ki določa pogoje pod katerimi je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici. Glede na navedeno je zaključilo, da se za določitev pristojnosti slovenskega sodišča uporabijo določila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Ker pa v obravnavanem primeru ni nobenih naveznih okoliščin, ki bi narekovale pristojnost slovenskega sodišča, se je izreklo za nepristojno za odločanje v tem sporu in zavrglo tožbo.

Zoper izpodbijani sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, podrejeno pa spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da gre v predmetnem postopku za preživninski spor in da je podana pristojnost slovenskega sodišča v skladu z določbo 2. točke 5. člena Uredbe ES št. 44/2001, ki določa pristojnost sodišča po kraju, kjer ima preživninski upravičenec (otrok) stalno ali običajno prebivališče, oziroma glede na povezavo zadeve s postopkom v zvezi z osebnim stanjem osebe pred sodiščem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer očitanih procesnih kršitev ne pojasni. Pritožbeno sodišče je tako preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve samo v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve. Ugotovilo je, da v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki bi jih sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena citiranega zakona).

Pritožbeno sodišče ob presoji pristojnosti slovenskega sodišča v primeru predmetnega spora uvodoma pojasnjuje, da Javni jamstveni in preživninski sklad v skladu z določbo 28. člena Zakona o javnem jamstvenem in preživninskem skladu (v nadaljevanju ZJSRS) vstopi v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov. Otrok je preživnino do katere je bil upravičen in ki izvira iz dolžnosti staršev do preživljanja in skrbi za svoje otroke, že dobil izplačano na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine. Zakonski spori o preživljanju otrok pa so spori v zvezi z dolžnostjo staršev oziroma pravico otrok do preživnine, torej spori, ki izvirajo iz zakonitega preživljanja oziroma spori, ki izvirajo iz razmerij med starši in otroki. V predmetnem postopku pa ne gre za spor iz pravice do preživnine, ampak za regresni zahtevek Javnega jamstvenega in preživninskega sklada, ki je namesto preživninskega zavezanca otroku plačeval preživnino oziroma nadomestilo preživnine. Gre torej za čisto denarno terjatev, ki jo je Javni jamstveni in preživninski sklad pridobil z zakonito cesijo in glede katere je nastal predmetni spor.

Ob navedenih izhodiščih pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede na določilo 17. člena ZPP, v fazi preizkusa vložene tožbe upravičeno presojalo pristojnost slovenskega sodišča in tudi pravilno odločilo, da za odločanje v predmetnem sporu ni pristojno slovensko sodišče. ZPP v 29. členu določa, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. Glede krajevne pristojnosti pa ZPP v 47. členu določa, da je za sojenje splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Iz pravno relevantnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da ima toženec stalno prebivališče v Ruski federaciji. Tako ne pridejo v upoštev določbe ZPP o krajevni pristojnosti in tudi ne določbe ZMZPP, ki prav tako določa kot splošno pravilo za določitev pristojnosti slovenskega sodišča stalno prebivališče toženca v Republiki Sloveniji. Kot je glede na navedena izhodišča že pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tudi ne gre za spor o zakonskem preživljanju otrok, zato se ne more uporabiti določba 74. člena ZMZPP, ki določa pristojnost sodišča v sporih o zakonitem preživljanju v primerih, ko toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Tožeča stranka jurisdikcijo slovenskega sodišča utemeljuje tudi s sklicevanjem na določbo 2. točke 5. člena Uredbe ES št. 44/2001. Omenjena uredba v 2. členu določa pravila o določitvi pristojnosti za osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, ne glede na njihovo državljanstvo. V primeru, da toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, 1. točka četrtega člena citirane uredbe napotuje na uporabo nacionalnih pravil države članice. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, pa nacionalna pravila (ZPP in kolizijske norme) določajo pristojnost sodišča po stalnem prebivališču toženca, ki je kot že povedano v Ruski federaciji.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka (2. točka 365. člena ZPP)